Jedro

Okoliščina, ki jo navaja pritožba, da se je obsojenec sedaj zaposlil in da je ob tem pripravljen opravljati še delo v splošno korist, ob istočasni navedbi, da se nahaja v tujini, kjer opravlja delo, ne more privesti do spremembe na prvi stopnji sprejete odločitve. Iz pritožbe namreč izhaja, da je posledično navedenemu sodelovanje obsojenca s CSD oteženo, pa zato tudi iz tega razloga način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, po presoji pritožbenega sodišča, ki soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ni sprejemljiv.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega K.P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 45332/2015 z dne 12. 10. 2016 predlog obsojenca K.P., ki ga je podal po svoji zagovornici 19. 4. 2016, da se kazen 6 mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča II K 45332/2015 z dne 18. 3. 2016, zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1, nadomesti z delom v splošno korist, zavrnilo.

2. Proti temu sklepu se je pritožila obsojenčeva zagovornica, pri čemer v pritožbi ne navaja pritožbenega razloga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prošnji obsojenega za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da obsojeni svoje preteklo življenje in ravnanje močno obžaluje, da kaznivih dejanj ne izvršuje več, da je vsa kazniva dejanja, ki jih je storil, priznal in se dogovoril za opravljanje del v splošno korist, oškodovancem pa se trudi povrniti škodo. Našel je zaposlitev pri podjetju M.M., m.I.j. s.p., in dela opravlja od 28. 8. 2016 dalje. Delo opravlja v N., redno pa opravlja tudi dela v splošno korist, določena po prejšnjih kazenskih sodbah. Nikakor ne drži opažanje CSD S.B., da ima nizko motivacijo za sodelovanje pri tem, upoštevati pa je, da se trenutno nahaja v tujini in je njegovo sodelovanje s CSD oteženo. Obsojenec nima negativnega odnosa do pravnih in družbenih norm ter vrednot, spoznal pa je tudi, da ga takšno življenje, kot ga je živel v preteklosti, ne vodi nikamor.

5. Vse navedene okoliščine je obsojenec po svoji zagovornici navedel že v prošnji z dne 19. 4. 2016, katero je sodišče z napadenim sklepom zavrnilo. Pri tem je v obrazložitvi sklepa navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi utemeljuje ugotovitev, da niso podane take okoliščine, ki bi opravičevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist. 6. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podatkih kazenskega spisa, gre pri obsojencu za večkratnega in specialnega povratnika, z obširno evidenco predkaznovanosti, pri čemer do sedaj izrečene pogojne obsodbe, zaporne kazni, ki so bile nadomeščene z delom v splošno korist in celo že prestana zaporna kazen, nanj niso vplivale vzgojno do take mere, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Obravnavano kaznivo dejanje je storil v času od 6. 8. 2015 do 7. 8. 2015, torej potem, ko sta mu bili v letu 2015 že izrečeni dve sodbi, pri katerih sta bili zaporni kazni nadomeščeni z delom v splošno korist (podatki kazenske evidence - l. št. 44). Navedeno po pravilni presoji sodišča prve stopnje kaže na njegov negativni odnos do pravnih norm in družbenih vrednot, ki jih očitno, kljub predkaznovanosti, še vedno ne spoštuje. Zato tudi pritožbena izvajanja, v katerih zagovornica ponavlja vse tisto, kar je bilo navedeno v prošnji, ne morejo omajati pravilnosti napadenega sklepa. Pri tem ne gre prezreti tudi okoliščine, da obsojenec še ni v celoti izvršil dela v splošno korist po prejšnjih pravnomočnih sodbah in sklepih, ter da iz poročila CSD S.B., katerega vsebino sodišče prve stopnje pravilno povzema v obrazložitev sklepa (stran 5) izhaja, da pri obsojencu opažajo nizko motivacijo za sodelovanje s CSD.

7. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu torej ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni in ne bi delovala generalno ter specialno preventivno. Do sedaj izrečene kazenske sankcije in njihov način izvršitve, obsojenca namreč niso odvračali od ponavljanja kaznivih dejanj, pa zato ni pričakovati, da bi bilo to doseženo s predlagano nadomestitvijo kazni zapora z delom v splošno korist. Okoliščina, ki jo navaja pritožba, da se je obsojenec sedaj zaposlil in da je ob tem pripravljen opravljati še delo v splošno korist, ob istočasni navedbi, da se nahaja v tujini, kjer opravlja delo, ne more privesti do spremembe na prvi stopnji sprejete odločitve. Iz pritožbe namreč izhaja, da je posledično navedenemu sodelovanje obsojenca s CSD oteženo, pa zato tudi iz tega razloga način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, po presoji pritožbenega sodišča, ki soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ni sprejemljiv.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

9. Sklep o obveznosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1), sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife.