Jedro

Tožnica dovolj določno zatrjuje, da zaradi obratovanja kompostarne prihaja do neznosnega smradu, torej da prihaja do čezmernih emisij v okolje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na prvi odstavek 83. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

Drži, da država ni sprejela mejnih emisijskih vrednosti za smrad, kar pa ne pomeni, da se lahko v okolje s tega vidika neomejeno posega oziroma da so v tem primeru občani in občanke tožnice dolžni prenašati čezmerno obremenitev s smradom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35447-5/2021-2550-9 z dne 5. 9. 2023, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A., d. o. o., se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Toženka je upravljavcu A., d. o. o. (v tem upravnem sporu stranki z interesom) izdala okoljevarstveno dovoljenje (OVD) za obratovanje naprave Kompostarna B. za predelavo biološko razgradljivih odpadkov, z zmogljivostjo predelave 20.000 ton odpadkov na leto, ki se nahaja na naslovu ..., pri čemer je v 1. točki izreka določila obseg dovoljenja, v 2. točki izreka zahteve za predelavo odpadkov, v 3. točki izreka zahteve v zvezi z emisijami snovi v zrak in v 4. točki izreka okoljevarstvene zahteve za emisije hrupa. V obrazložitvi je povzela dosedaj izdana OVD stranki z interesom, pravno podlago za izdajo izpodbijanega OVD, ugotovljeno dejansko stanje ter k posameznim točkam izreka razloge za odločitev.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnica je vložila tožbo zoper OVD. Uvodoma je pojasnila, da je bila z izdajo OVD seznanjena na podlagi petega odstavka 85. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 82. člena ZVO-1. Je občina, ki ima v postopku, ki lahko vpliva na varstvo zdravja in počutja njenih občanov, status zadevne javnosti in s tem pomembnejšo vlogo kot splošna javnost. Meni, da bi ji morala biti priznana aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu. S tem, ko ji doslej ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, je bilo bistveno poseženo v njene konkretne pravice. Svoj pravni interes izkazuje najprej kot zastopnica javnega interesa (18. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Tožnica je v okviru zagotavljanja javnega interesa dolžna zagotavljati izvajanje občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (149. člen ZVO-1). V tem okviru opravlja številne lokalne zadeve javnega pomena, kot jih določa ZVO-1. Enako od občine zahteva tudi 21. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS). Utemeljuje svoj osebni pravni interes, ki načeloma temelji na zagotavljanju zdravja in dobrega počutja svojih občanov. Tožnica je aktivno legitimirana za vložitev tožbe kot mejaš nepremičnine, na katero se nanaša izpodbijano OVD. Tožnica v postopku izdaje OVD ni sodelovala, ker o teku postopka ni bila seznanjena, saj organ v postopku očitno ni prejel več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca in posledično na svetovnem spletu ali na krajevno običajen način ni obvestil javnosti, da vodi ta postopek. Pravni interes izhaja vsaj iz enega očitnega dejstva. Izdano OVD se izhaja za kompostarno, ki se nahaja med drugim na nepremičnini s parc. št. 111, ki neposredno meji na nepremičnino s parc. št. 222, ki v naravi predstavlja dovozno pot in je v celoti v lasti tožnice. Za delovanje kompostarne je dovozna pot v lasti tožnice nujna in bistvena in njena uporaba predstavlja poseg v pravice tožnice oziroma poseg v njen pravni interes. V tej zadevi je treba upoštevati, da gre tudi v postopkih spremembe OVD za naprave iz 82. člena ZVO-1 za postopek okoljskega odločanja in da tožnica nima zgolj statusa javnosti, o katerem izrecno govori drugi odstavek 84a. člena ZVO-1, pač pa ima status zadevne javnosti (glede na prej opisane pristojnosti kot občina). Upoštevajoč opredelitev zadevne javnosti v Aarhuški konvenciji je treba zahteve v zvezi s procesnim upravičenjem drugih posameznikov (poleg nevladnih organizacij) razlagati ob upoštevanju načel iz sodne prakse Sodišča EU. Splošna podlaga za procesno uveljavljanje za izpodbijanje odločitev na področju okoljskega prava je sicer res dokončno določena z nacionalnim pravom, vendar jo je treba razlagati v skladu z zahtevami iz tretjega odstavka 9. člena Aarhuške konvencije. Glede na dejanske okoliščine kot predstavnica zadevne javnosti izkazuje pravni interes in kršitev določenih njenih pravic, pri čemer je bistveno, da v upravnem postopku zaradi državne ureditve dejansko niti ni mogla sodelovati oziroma se seznaniti s tekom postopka. V postopkih po 82. členu ZVO-1 bi bilo treba tudi občinam omogočiti uveljavljanje argumentov v postopku izdaje OVD, kot jih lahko v postopkih po 68. členu ZVO-1. Za občino ali del njenih občanov ima lahko tudi izdaja OVD po 82. členu ZVO-1 bistvene posledice, zaradi česar gre za obravnavanje enakih oziroma podobnih položajev.

3. V nadaljevanju je navedla, da je 2.1.7 točka izreka OVD premalo specificirana glede na dejansko stanje in smrad, ki se iz kompostarne širi v okolico in posega v zdravo življenjsko okolje občanov in občank tožnice. Tožnica je s strani svojih občanov redno prejemala pritožbe glede neznosnosti smradu, ki naj bi se domnevno širil iz kompostarne. Že 4. 9. 2013 je potekal sestanek pri tožnici s tem v zvezi. V letu 2020 je tožnica ustanovila aplikacijo ..., ki je namenjen anonimnemu ali registriranemu sporočanju pojava smradu v trenutnem času in na trenutnem mestu. Pojav smradu je bil največkrat prijavljen na območju stanovanjskih sosesk ... in ..., kjer se kompostarna nahaja. To je razvidno tudi iz Poročila o prijavah smradu v občini ... od 1. 1. 2021 - 31. 12. 2022. Materialni predpis, ki bi določal mejne vrednosti smradu v Republiki Sloveniji, še ni bil sprejet. To pa ne pomeni, da se okolje lahko obremenjuje neomejeno oziroma, da se vanj lahko posega neomejeno s tovrstnimi emisijami. Tako tudi že sodišče v sodbi, II U 247/2018 z dne 23. 7. 2020. V tem okviru bi tožnica nedvomno zahtevala, da organ preko izvedenca ali strokovnih inštitucij ugotovi primerno oddaljenost stanovanjskih objektov od kompostarne, tudi ob uporabi tujih predpisov oziroma smernic. Pri tem bi moral organ tudi ugotoviti, ali kompostarna že povzroča negativne vplive na bivalno okolje s stališča pojavljanja vonjav, in oceniti, ali je dodatna dejavnost, kot je določena z izpodbijano odločbo (razširjeno območje za odlaganje komposta, uvajanje novega postopka za izločanje kovin, odlaganje komposta 1. kvalitete pod nadstrešnico, itd.), sploh dopustna, oziroma določiti morebitno zahtevo po rekonstrukciji ali preselitvi v primernejše okolje. Ker v obrazložitvi ni ustreznih opredelitev glede povzročanja čim manjšega tveganja za okolje ter ni izkazanega načina izvajanja dejavnosti kompostiranja v skladu s splošnimi pravili sosedskega prava o prepovedi medsebojnega vznemirjanja in povzročanja škode po pravilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ), relevantni predpisi niso bili uporabljeni oziroma niso bili pravilno uporabljeni. Zato je povsem mogoče, da je do tega prišlo, ker organ ni bil seznanjen z relevantnim dejanskim stanjem, tj. obstojem neznosnega smradu v okolici zadevne kompostarne in posegov v zdravo življenjsko okolje (72. člen Ustave). V že veljavnem OVD z dne 14. 4. 2014 sta bili vključeni zahtevi glede zmanjševanja vonja, ki nastaja pri intenzivnem kompostiranju, tj. zajem in čiščenje odpadnega filtra na biofiltru, ter zahteva, da se odpadke skladišči v zaprtem zalogovniku po petem odstavku 11. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (Uredba). Do smradu je še vedno prihajalo. To pomeni, da obstoječi objekti niso grajeni na primeren način, da bi lahko izpolnjevali zahteve iz točk 2.1.3., 2.1.6. in 2.1.7. izreka odločbe. Ker je očitno, da mora stranka z interesom postopek zaprtega kompostiranja izvajati ob odprtih vratih, biofilter ne deluje ustrezno oziroma ni učinkovit glede na količino dovoljene predelave bioloških odpadkov, zalogovnik za izcedne vode pa ni ustreznih dimenzij, saj prihaja do njegove napolnitve, ki rezultira v izpuščanju izcednih voda v okolje. V zvezi z dosedaj veljavnim OVD je bil uveden inšpekcijski postopek, št. 06181-244/2021, kjer je bila ugotovljena vsaj ena kršitev. Objekt tudi ni priključen na vodovodno ali kanalizacijsko omrežje, vprašljiva je požarna varnost ter v primeru okvare predvidenega sistema ali preseganja količine odpadne vode v bazenu odtekanje izcednih voda v okolje. Predlagala je, da sodišče OVD odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Stranka z interesom A., d. o. o. je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica ni izpolnila vsebinskih in postopkovnih pogojev po 84. členu ZVO-1, zato skuša utemeljiti aktivno legitimacijo za upravni spor s širjenjem razlage veljavne procesnopravne podlage. Tožnica z ničemer ne izkazuje pravne koristi po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnica zgolj pavšalno navaja, da je pravni interes zaradi meje med nepremičninami podan, ne opredeli pa, v kakšni vzročni zvezi je bližina dovozne poti z varovanjem pravnega interesa tožnice. Prav tako relevantne določbe na golem dejstvu poteka meje med nepremičninami ne predvidevajo avtomatične podelitve statusa stranskega udeleženca v postopku. Aarhuška konvencija je tudi ustrezno implementirana v zakonodajo RS. Občina kot nosilec javnih pooblastil ne predstavlja javnosti, niti ne zainteresirane javnosti. Tega statusa ji ne podeljujeta ZVO-1, niti ZLS. Tako tudi sodišče v sodbi, II U 204/2013. Občina ne more zastopati javne interese. Sicer pa ima tožnica preko C., v katerem ima dvotretjinski delež, posredno sklenjeno pogodbo s stranko z interesom o predelavi biorazgradljivih odpadkov, torej je podan konflikt interesov, saj ravno ustrezno ravnanje z odpadki predstavlja eno izmed osnovnih gospodarskih javnih služb varovanja okolja, za katero so pristojne občine. Stranka z interesom tožnici torej zagotavlja ekološko neinvazivno predelavo odpadkov, tožnica pa želi na vsak način preprečiti obratovanje kompostarni. Če bi s svojo namero uspela, bi se spravila v položaj, ko ne bi več zmogla opravljati z zakonom določene naloge in izvirne pristojnosti, kot to določa 90a. člen ZLS.

5. V zvezi z domnevnim smradom je stranka z interesom navedla, da je do neznosnega smradu prihajalo že pred obratovanjem kompostarne. Tožnica tudi zgolj pavšalno navede, da OVD ne vključuje primernih določb, ki bi na ustrezen način preprečevale širjenje smradu. V zvezi z ostalimi očitki tožnice je stranka z interesom še pojasnila, da se vrata odpirajo zgolj, kadar je to nujno potrebno zaradi manipulacije s stroji in odpadki, da ima ustrezno urejen zajem in čiščenje odpadnega zraka preko biofiltra. Zagotavlja tudi izvajanje meritev emisij v zrak iz izpusta biofiltra. Industrijska izcedna voda se zbira v podzemnem bazenu in se skoraj vsa porablja znotraj procesa predelave. Morebitni višek se iz bazena črpa in oddaja kot odpadek pooblaščenemu zbiralcu ali obdelovalcu tovrstnih odpadkov. Po pojavu smrdeče tekočine v melioracijskem jarku je bil po odredbi inšpekcije izveden monitoring primerjave izcedne vode kompostarne in vode v melioracijskem jarku. Po prejemu rezultatov je bil inšpekcijski postopek ustavljen, s čimer je tožnica seznanjena. Tožnica tudi ni uspela s pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka. Kompostarna ima tudi zagotovljeno požarno varnost. Predlagala je, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6. Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

7. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je očitno nesporno, da je dovozna cesta s parc. št. 222, k.o. ..., v njeni lasti, nujna za delovanje in obratovanje kompostarne. To cesto tožnica uporablja kot edino dovozno cesto do nepremičnine s parc. št. 333, k.o. ..., ki jo ima v lasti in jo oddaja zakupniku. Tožnica utemeljeno pričakuje, da bo zaradi uporabe težkih tovornih vozil prihajalo do dodatnega poškodovanja te ceste, kar rezultira v dveh posegih v pravno korist. Tožnica bo morala skrbeti za vzdrževanje te ceste, z njeno pogosto uporabo (predvsem težkih tovornih vozil) pa se ogroža prometna varnost na cesti, onemogoča drugim vozilom dostop, itd. Od 11. 9. 2023 je tožnica tudi lastnica nepremičnine s parc. št. 333, ki tudi meji na nepremičnine, za katere je izdano izpodbijano OVD. Stranka z interesom ima na nepremičnini s parc. št. 333 speljanih več cevi, iz katerih se izteka črna tekočina in koščki PVC vrečk. Te odplake odtekajo na južni strani po betonski cevi v melioracijski jarek na nepremičnini v lasti tožnice. Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano je 21. 12. 2023 odvzel vzorec iz dveh onesnaženih jarkov in ene onesnažene cevi ter s hitrim testom ugotovil, da električna prevodnost izkazuje prisotnost onesnaževal. Zato nedvomno prihaja do onesnaževanja te nepremičnine, lahko pa tudi do okoljske škode, kot je ugotovljeno tudi z mnenjem Zavoda RS za varstvo narave z dne 21. 12. 2023. S takšnim onesnaževanjem prihaja do neposrednega posega v last tožnice, kar ji onemogoča uporabo njene nepremičnine oziroma oddajanja v zakup za kmetijski namen. Tožnica v tožbi ni zatrjevala, da ji mora biti pravni interes priznan zgolj zaradi ZLS. Te naloge tožnica izpostavlja kot izkazan interes pri okoljskem odločanju, kar je relevantno za vprašanje, ali se tožnico lahko šteje kot zadevno javnost po Aarhuški konvenciji. Tožnica ni v konfliktu interesov zaradi sklenitve pogodbe med stranko z interesom in C., d. o. o., ki je sicer veljala do konca leta 2023. 8. V zvezi s smradom je prerekala navedbe stranke z interesom glede manipulacije s stroji in odpadki, skladiščenja odpadkov na prostem, kar je tudi v nasprotju z OVD. Opozarja na zemljišče s parc. št. ..., k.o. ..., ki ni zajeto v OVD, hkrati se na tej nepremičnini nahajajo tehnološke enote, ki so sestavni del OVD (kot npr. pisarna s prenosnim računalnikom za vodenje in spremljanje procesa kompostiranja, idr). Ker v upravnem postopku ni mogla sodelovati, lahko v upravnem sporu navaja zgolj tista dejstva in predloži dokaze, ki jih lahko pridobi sama, nima pa statusa stranke v postopku in ne more izkazati ustreznih nepravilnosti na način, kot bi ji bilo to sicer omogočeno. Zato je vse pripombe glede možnosti širjenja smradu, izcejanja odpadnih voda in neustrezne gradnje treba presojati v okviru neustrezne presoje relevantnih dejstev, ki bi jih v postopku moral upoštevati organ, če bi bil z njimi seznanjen.

9. Stranka z interesom A. je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da nima nobenega vpliva na pritlikline na nepremičnini s parc. št. 333, ker se nahajajo izven ograjenega območja Kompostarne in niso njen del. Tožnica je pridobila nepremičnino s parc. št. 333 šele po dokončnosti OVD, zato na tej podlagi ne more uveljavljati pravnega interesa. Opozorila je, da je še vedno izvajalka javne službe za prevzem biorazgradljivih odpadkov do 31. 12. 2024. V zvezi s smradom je navedla, da pristojni inšpektorji niso ugotovili nobenih nepravilnosti v zvezi z vonjavami, ne z uporabo vrat in izpolnjevanjem določb OVD. Pripeljani odpadki se skladiščijo v zaprtem zalogovniku. Na delu nepremičnine s parc. št. 333 (za katero je bila sklenjena večletna zakupna pogodba) se je začasno skladiščil kompost 1. kategorije kot končni izdelek najvišje kvalitete in ne odpadek. Tega ni več, saj ga je stranka z interesom umaknila. Pisarna za vodenje in spremljanje procesa kompostiranja se nahaja zgolj v programu na prenosnem računalniku, torej se lahko proces vodi tudi s sedeža podjetja. Tudi elektronska mostna tehtnica se v celoti nahaja na parc. št. 111, k.o. ... V zvezi z nelegalnimi iztoki je stranka z interesom prerekala trditve tožnice. Cevovod ne pripada kompostarni in odpadna voda v njem ne izvira iz kompostarne. Sicer je pa inšpektorat dal izdelati primerjavo med onesnaženo vodo iz melioracijskega jarka in izcednimi vodami kompostarne ter ugotovil, da se vzorca glede na sestavo bistveno razlikujeta. Vztrajala je pri zavrnitvi tožbe.

**K I. točki izreka:** **O obstoju pravnega interesa tožnice za tožbo**

10. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

11. V zadevi ni sporno, da tožnica v postopku izdaje izpodbijanega OVD ni bila stranka ali stranska udeleženka. Zato mora sodišče najprej presoditi, ali tožnica izkazuje pravni interes za tožbo. Izkazovanje pravnega interesa za vložitev tožbe je namreč ena izmed procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene ves čas postopka in na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti1. Namen te procesne predpostavke je iz upravnega spora izključiti primere, ko tožnik ne varuje svojega pravnega položaja, temveč pravice oziroma pravne koristi tretje osebe, ali ko varuje splošne interese (actio popularis). Tožnik mora za presojo vprašanja, ali uveljavlja svojo pravico, navesti okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da gre za poseg v njegovo pravico ali njegovo pravno korist. 12. Tožnica uvodoma svoj pravni interes utemeljuje kot zastopnica javnega interesa, pri čemer se sklicuje na 18. člen ZUS-1 in (z njim v povezavi) na 21. člen ZLS ter 149. člen ZVO-1. 13. Člen 18. ZUS-1 določa, da je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno odvetništvo ali druga oseba, ki jo določa zakon.

14. 21. člen ZLS opredeljuje naloge in pristojnosti, ki jih samostojno opravlja občina (izvirne naloge), med drugim skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja.

15. V zvezi s sklicevanjem tožnice na 149. člen ZVO-1 (v katerem so bile opredeljene obvezne gospodarske javne službe varstva okolja, ki jih je bila dolžna zagotavljati tožnica kot občina) pa je treba najprej ugotoviti, da je ta prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o varstvu okolja (ZVO-2)2, tj. od 13. 4. 2022. Ne glede na to sodišče še pripominja, da so obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja določene sedaj v 233. členu ZVO-2, med katere sodijo: 1. oskrba prebivalstva s pitno vodo, 2. odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, 3. zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov, 4. obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov, 5. odlaganje ostankov obdelanih komunalnih odpadkov ter 6. urejanje in čiščenje javnih površin (prvi odstavek).

16. Pravico do zdravega življenjskega okolja ureja Ustava v 72. členu. V skladu z drugim odstavkom tega člena za zdravo življenjsko okolje skrbi država in v ta namen z zakonom določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Za napravo za predelavo biološko razgradljivih odpadkov, kot je obravnavana, so (bili) pogoji in postopek za izdajo OVD določeni v 82. do 85. člena ZVO-1. 17. Občina torej skrbi za varstvo okolja v skladu z Ustavo RS in zakonom. Vendar občina kot oseba javnega prava ni pristojna za vse zadeve v zvezi z varstvom okolja, temveč le za tiste, za katere je tako določeno v področnih zakonih, npr. ZV-1, ZVO-1 oziroma sedaj ZVO-2 (tako Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-164/14-30 z dne 16. 11. 2017).

18. Sodišče ne pritrjuje tožnici, da ji že zgoraj citirane določbe ZLS ter ZVO-2 dajejo aktivno legitimacijo za vložitev tožbe. Drži, da v tožbi izpostavlja predvsem pojav neznosnega smradu (prijavljen s strani njenih občanov predvsem na območju, kjer se nahaja kompostarna) in s tem zatrjuje poseg v zdravo življenjsko okolje, vendar je v skladu z 18. členom ZVO-2 država (Vlada) tista, ki ima pristojnost določanja in izvrševanja predpisov o mejnih emisijskih vrednostih v državi. Tako ni možno tožnici priznati statusa zastopnika javnega interesa kot druge osebe, ki jo določa zakon.

19. V zvezi z nadaljnjim izvajanjem tožnice o obstoju njenega pravnega interesa pa sodišče najprej opozarja na 6. člen Aarhuške konvencije, ki nalaga državam pogodbenicam (med katere sodi tudi Slovenija), da se pri okoljskem odločanju vključi javnost in ji zagotovi učinkovito sodelovanje že od začetka postopka okoljskega odločanja. Med postopke okoljskega odločanja nedvomno sodi tudi odločanje na podlagi 82. do 85. člena ZVO-1. V 9. členu Aarhuška konvencija opredeljuje dostop do pravnega varstva ter določa pogoje, pod katerimi je dostop omogočen. Tako po drugem odstavku 9. člena pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje zagotovi, da imajo člani vključene javnosti: a) ki imajo zadosten interes oziroma, b) ki trdijo, da je bila kršena njihova pravica, če se to zahteva kot pogoj po upravnem postopkovnem pravu pogodbenice, dostop do revizijskega postopka pred sodiščem in/ali drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, določenim z zakonom, da izpodbijajo stvarno in postopkovno zakonitost katere koli odločitve, dejanja ali opustitve na podlagi določb 6. člena, in kadar je to predvideno po notranjem pravu in brez vpliva na tretji odstavek tega člena, tudi drugih ustreznih določb te konvencije. Po tretjem odstavku tega člena pa mora pogodbenica poleg tega in brez vpliva na revizijske postopke iz prvega in drugega odstavka tega člena zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje. Tretji odstavek 9. člena Aarhuške konvencije je tako pomensko širši od drugega odstavka istega člena.

20. Iz sodne prakse Sodišče EU v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena Aarhuške konvencije med drugim izhaja, da _''so imetniki pravic iz člena 9(3) Aarhuške konvencije le člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po notranjem pravu, tako, da ta določba v pravu Unije nima neposrednega učinka, vendar navedena določba v povezavi s členom 47 Listine državam članicam nalaga obveznost zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih podeljuje pravo Unije, zlasti določbe okoljskega prava (kot npr. C-240/09, točki 45 in 51). In čeprav izraz ''morebitna merila po njenem notranjem pravu'' iz člena 9(3) Aarhuške konvencije pomeni, da države pogodbenice ohranijo diskrecijsko pravico pri izvajanju te določbe, pa ne dovoljuje, da bi te naložile tako stroga merila, da bi bilo organizacijam za varstvo okolja dejansko onemogočeno izpodbijati dejanja ali opustitve iz te določbe3._

21. Res je, da citirani del obrazložitve te sodbe govori o organizaciji za varstvo okolja, slednje pa se po Aarhuški konvenciji že a prima facie štejejo kot vključena javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes pri okoljskem odločanju (5. točka 2. člena), kar pa po presoji sodišča ne izključuje druge javnosti za udeležbo v postopku okoljskega odločanja, torej kot v tem primeru npr. občine.

22. Prav tako po sodni praksi SEU iz člena 9 (3) Aarhuške konvencije tudi ne izhaja, _da bi bila pravica do pravnega sredstva, ki je v njem določena, omejena le na odločbe s pomembnimi posledicami za okolje. Člen 9 (3) sam po sebi nima neposrednega učinka, vendar polje proste presoje, ki je podeljeno državam članicam, da določijo pravila, ki urejajo pravico do pravnega sredstva iz navedene določbe, ne vpliva na njihovo obveznost zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je določena v členu 47 Listine, ko je poleg tega navedeno tudi v členu 9 (4) Aarhuške konvencije. Člen 47 Listine pa sam po sebi zadostuje in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo. Tako se je na ta člen mogoče sklicevati kot na omejitev diskrecijske pravice, ki je državam članicam dana na podlagi člena 9 (3) Aarhuške konvencije4._

23. Sodišče mora tako, upoštevajoč citirano pravno podlage ter stališča sodne prakse SEU, v tej zadevi presoditi, ali tožnica izpolnjuje pogoje za sodelovanje v obravnavanem postopku glede na 9. člen Aarhuške konvencije.

24. Sodišče se ne strinja, da dejstvo, da je tožnica lastnica sosednje nepremičnine s parc. št. 222, k.o. ...,5 ki v naravi predstavlja dovozno pot, že samo po sebi izkazuje obstoj njenega pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijano OVD v tem upravnem sporu. Pravna relevantnost tega dejstva je namreč odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Povedano drugače: tožnica mora navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da izdano OVD lahko posega oziroma je poseglo v njene v materialnem predpisu opredeljene pravne koristi.

25. Kot že navedeno, je bilo izpodbijano OVD izdano na podlagi določb 82. do 85. člena ZVO-1. 26. V prvem odstavku 82. člena ZVO-1 je predpisano, da mora upravljavec pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za obratovanje druge naprave, ki ni določena s predpisom iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, ali za opravljanje dejavnosti, če je s predpisi iz 17., 19. ali 20. člena tega zakona določena obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja. V drugem odstavku istega člena pa, da naprava iz prejšnjega odstavka lahko začne obratovati, njen upravljavec pa lahko izvede spremembo iz drugega odstavka 85. člena tega zakona6, le na podlagi pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja ali pravnomočne odločbe o njegovi spremembi.

27. Iz 17. člena ZVO-1 izhaja zahteva, da mora povzročitelj onesnaževanja izvesti ukrepe, potrebe za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako, da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti (prvi odstavek), iz 19. člena istega zakona, da mora povzročitelj obremenitve pri svojem ravnanju upoštevati vsa pravila, ki so potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja (prvi odstavek), iz 20. člena pa, da mora povzročitelj onesnaževanja upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje ali zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje, in za zagotovitev predelave nastalih odpadkov ali njihovo varno odstranitev, če predelava ni mogoča (prvi odstavek).

28. 83. člen ZVO-1 določa, da mora upravljavec v zvezi z obratovanjem naprave ali opravljanjem dejavnosti iz prejšnjega člena zagotoviti ukrepe za izpolnitev pogojev, določenih v predpisih iz 17., 19. ali 20. člena tega zakona (prvi odstavek). V 84. členu ZVO-1 je predpisana izdaja in vsebina okoljevarstvenega dovoljenja.

29. Po 84. a členu ZVO-1 je stranka v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja upravljavec naprave (prvi odstavek). Ministrstvo po prejemu vloge za pridobitev ali spremembo okoljevarstvenega dovoljenja z javnim naznanilom na krajevno običajen način in na svetovnem spletu obvesti javnost, da vodi postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ali njegove spremembe, ko prejme več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca (drugi odstavek). Položaj stranskega udeleženca pridobijo vse osebe iz drugega odstavka tega člena in oseba, ki v 3o dneh od objave javnega naznanila vloži zahtevo za vstop v postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ali njegove spremembe in lahko izkaže svoj pravni interes (četrti odstavek). Iz citirane določbe torej izhaja, da se v teh postopkih stranski udeleženci določajo na način, kot izhaja iz te določbe in po določbah ZUP, ki urejajo izkazovanje pravnega interesa.

30. Tako ima po prvem odstavku 43. člena ZUP pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika.

31. V 85. členu ZVO-1 pa je določen začetek obratovanja naprave ali opravljanja dejavnosti, sprememba in prenehanje okoljevarstvenega dovoljenja.

32. Po presoji sodišča je tožnica z navedbami, s katerimi oporeka ustreznosti ukrepov, določenih v izpodbijanem OVD, izpolnila svojo obveznost zatrjevanja dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je izdano OVD poseglo v njene pravne koristi oziroma pravne koristi njenih občanov. Z vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja so namreč za občino njena zunanja pojavnost prav njeni občani, katerih koristi je po zgoraj citiranih predpisih ZLS in ZVO-2 dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi7. 33. Tožnica namreč dovolj določno zatrjuje, da zaradi obratovanja kompostarne prihaja do neznosnega smradu (tožnica je prejemala pritožbe s strani svojih občanov zaradi ''neprijetnega vonja'', uvedla aplikacijo ... z namenom sporočanja pojava smradu, katere uporabo natančneje pojasni tudi z vidika zabeleženih prijav občanov v času od njene uvedbe, ki jih tudi opiše), torej, da prihaja do čezmernih emisij v okolje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na prvi odstavek 83. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

34. Sodišče zato ne sprejema ugovora stranke z interesom, da pravni interes tožnice ni podan, ker tožnica ne predstavlja javnosti po Aarhuški konvenciji glede na citirane določbe ZVO-1. 35. V zvezi z ugovorom stranke z interesom, da je tožnica zaradi izpodbijanja tega OVD v konfliktu interesov zaradi preko C., d. o. o., ki je v dvotretjinski lasti tožnice, sklenjene pogodbe s stranko z interesom za prevzem biorazgradljivih odpadkov, pa sodišče še dodaja, da je to za predmet tega upravnega spora (še) nerelevantno, saj kompostarna izvaja svojo dejavnost in tudi (kar ni prerekano) izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti.

36. Sodišče tako sodi, da je tožničin pravni interes za tožbo podan in njeno tožbo zato obravnava vsebinsko. Smiselno enako je sodišče odločilo tudi že v podobni zadevi, I U 2446/2017 z dne 19. 4. 2018. **O tožbi**

37. Tožba je utemeljena.

38. V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora OVD, izdano stranki z interesom za obratovanje naprave Kompostarna B. za predelavo biološko razgradljivih odpadkov, z zmogljivostjo predelave 20.000 ton odpadkov na leto, ki se nahaja na naslovu ...

39. V 1. točki izreka je opredeljen obseg dovoljenja, v 2. točki zahteve za predelavo odpadkov, v 3. točki zahteve v zvezi z emisijami snovi v zrak in v 4. točki okoljevarstvene zahteve za emisije hrupa.

40. Tožnica izrecno izpodbija 2.1.7. točko izreka in ji očita nedoločnost, zlasti v povezavi z njeno obrazložitvijo. Meni namreč, da je takšna določba premalo specificirana glede na dejansko stanje in smrad, ki se širi iz kompostarne in okolico ter posega v zdravo življenjsko okolje občanov in občank občine ...

41. Točka 2.1.7. izreka določa, da mora upravljavec izvajati predelavo odpadkov tako, da ne ogroža človekovega zdravja in ne škodi okolju ter da ravnanje ne predstavlja tveganja za vode, zrak, tla, rastline in živali in ne povzroča čezmernega obremenjevanja z hrupom in neprijetnimi vonjavami, zlasti mora pri predelavi odpadkov izvajati naslednje ukrepe: - prevzete biološko razgradljive odpadke takoj po prevzemu predelati ali jih skladiščiti tako, da ni škodljivih vplivov na okolje ali zaposlene, - ločeno skladiščiti kompost glede na kakovostni razred.

42. V obrazložitvi je v zvezi s to točko izreka organ navedel, da je ''ministrstvo v točki 2.1.7. izreka okoljevarstvenega dovoljenja določilo ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje škodljivih vplivov na okolje in človekovo zdravje na podlagi 13. točke prvega odstavka 41. člena Uredbe o odpadkih. Ta vsebina je bila v izreku okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov določena v točki 4 okoljevarstvenega dovoljenja, ki pa jo je ministrstvo uskladilo z navedbami upravljavca v načrtu ravnanja z odpadki.''

43. Tudi po presoji sodišča tožničin očitek o nedoločnosti izreka v tem delu vzdrži, saj povzetega ugovora tožnice ni mogoče preizkusiti. Drži, da država ni sprejela mejnih emisijskih vrednosti za smrad, kar pa - in s tem se sodišče strinja s tožnico - ne pomeni, da se lahko v okolje s tega vidika neomejeno posega oziroma, da so v tem primeru občani in občanke tožnice dolžni prenašati čezmerno obremenitev s smradom.

44. Nadalje tožnica ugovarja tudi neustreznosti izrečenih ukrepov iz točk 2.1.3., 2,1.6. in 2.1.7. izreka glede na to, da sta že prejšnji OVD vsebovali te zahteve, vendar je do smradu že vedno prihajalo, zaradi česar so objekti kompostarne po mnenju tožnice neustrezno grajeni.

45. V točki 2.1.3. izreka je določeno, da se upravljavcu v napravi dovoljuje predelovati odpadke iz Preglednice 1 iz točke 2.1.1. tega izreka po postopku predelave R3 - recikliranje/pridobivanje organskih snovi, ki se ne uporabljajo kot topila (vključno s kompostiranjem in drugimi procesi preoblikovanja), in sicer s postopkom zaprtega kompostiranja. V točki 2.1.6. izreka pa je določeno, da mora upravljavec: - odpadke pred predelavo skladiščiti v hali št. 5 (N4), in sicer v zaprtem zalogovniku z avtomatskim zapiranjem in odsesavanjem odpadnega zraka preko biofiltra, - odpadke s številkama 19 12 02 in 19 12 04 po predelavi skladiščiti v hali št. 1 (N1.1), - izcedno vodo, nastalo pri kompostiranju, kot odpadek s številko 19 05 03, skladiščiti v bazenu za izcedne vode (N13). Točko 2.1.7. izreka je sodišče povzelo že zgoraj.

46. Tudi tega očitka tožnice sodišče ne more preizkusiti, saj tega ugovora upravni organ v postopku pred izdajo odločbe ni obravnaval, zato iz obrazložitve odločbe niso razvidni razlogi s tem v zvezi. Vse to pa rezultira v nezakonitosti odločitve in kar terja njeno odpravo.

47. Tožnica sicer še meni, da stranka z interesom v času izdaje spremembe OVD ni izpolnjevala pogojev po prejšnjem OVD, vendar to ni predmet postopka izdaje spremembe OVD, temveč inšpekcijskega postopka, za katerega pa stranka z interesom zatrjuje, da je bil ustavljen, tožnica pa tega na prereka. Navaja tudi, da objekt sploh ni priključen na vodovodno ali kanalizacijsko omrežje, kar izpostavlja več vprašanj z vidika varnosti, čemur stranka z interesom tudi nasprotuje. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah sta tožnica in stranka z interesom še razširili svoje navedbe oziroma odgovarjali na navedbe nasprotne stranke, vendar jih sodišče ne bo obravnavalo, deloma, ker gre za navedbe, podane izven roka za vložitev tožbe za tožnico (tj. 30 dni od vročitve akta, s katerim je bil postopek končan - 28. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), oziroma izven roka, danega za odgovor na tožbo za stranko z interesom, deloma, ker je že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo akta, četudi gre v delu za odgovor na navedbe, podane v vlogi/ah nasprotne stranke. Ob tem sodišče še pripominja, da gre nedvomno za navedbe, ki bi jih za sprejetje pravilne in zakonite odločitve moral obravnavati upravni organ.

48. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnice na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano OVD (zaradi njegove vsebinske povezanosti) v celoti odpravilo in ga, sledeč četrtemu in petemu odstavku 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

49. V ponovnem postopku bo moral upravni organ ponovno odločiti v zadevi tako, da bo v postopku obravnaval tudi vse tožničine ugovore in preveril, ali iz njih izhajajo okoliščine, ki jih zatrjuje tožnica, tj. da naprava povzroča obremenitve okolja in da so ti nedopustni, ter posledično sprejeti ustrezne ukrepe oziroma izdati ustrezno odločbo.

50. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, saj so vse stranke postopka podale soglasje, da sodišče odloči na podlagi listinskih dokazov (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

51. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji (oziroma smiselno brez oprave glavne obravnave) in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, priznajo stroški v višini 285 EUR. Sodišče je priznalo na priglašene stroške še 22 % DDV. Tak predlog je podredno podala tudi tožnica.

**K III. točki izreka:**

52. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A., d. o o., je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stranka z interesom je predlagala, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne. To pomeni, da s svojim zahtevkom ni uspela, zaradi česar ji stroški postopka že iz tega razloga ne gredo.

1 Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na razloge iz prejšnjega odstavka mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). 2 320. člen ZVO-2: Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati: ZVO-1, razen določb iz devetega, desetega, enajstega, dvanajstega, trinajstega, štirinajstega in petnajstega odstavka 20. člena ZVO-1, ki veljajo do uveljavitve sistema PRO iz 34. do 53. člena tega zakona, in določb iz 158., 159. in 160. člena ZVO-1, ki veljajo do začetka uporabe 252. in 253. člena tega zakona (prva alineja prvega odstavka). 3 Sodba SEU, C-644/15 z dne 20. 12. 2017, točki 45 in 48 ; 4 Sodba EU, C-873-19 z dne 8. 11. 2022, točke 73, 78, 79; 5 Tožnica v prvi pripravljalni vlogi še navaja, da je od 11. 9. 2023 tudi lastnica nepremičnine s parc. št. 333, ki tudi meji na nepremičnine, ki so del kompostarne, vendar - kot pravilno opozarja stranka z interesom - jo je pridobila po dokončnosti izdanega OVD, zato tega dejstva ni mogoče upoštevati, saj se izpodbijani akt presoja glede na čas njegove izdaje; 6 Upravljavec mora za vsako nameravano spremembo v obratovanju naprave iz 82. člena tega zakona, ki je povezana z delovanjem ali razširitvijo naprave in lahko vpliva na okolje, ali spremembo dejavnosti ali glede upravljavca, vložiti vlogo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja (drugi odstavek 85. člena ZVO-1). 7 Tako naslovno sodišče že v sodbi, I U 2009/2019 z dne 4. 6. 2020;