Jedro

Organ za BPP je v predmetni zadevi ravnal pravilno, ko je pri določitvi vrednosti spora upošteval določbo drugega odstavka 23. člena ZOdvT, po kateri v sporih iz razmerij med starši in otroki znaša vrednost predmeta 1.500 EUR.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom sklenil, da se tožnici priznajo nagrada v višini 172,50 EUR ter materialni stroški v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 234,85 EUR, kar zahteva več, se zavrne. V obrazložitvi navaja, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3285/2012 z dne 27. 11. 2012 prosilki dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV P 2982/2011 zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva ter da je bila za izvajanje BPP določena odvetnica - tožnica. Organ za BPP predlogu tožnice o odmeri nagrade ni ugodil v celoti. Ni ji namreč priznal priglašenih 828,10 EUR za nagrado za postopek, temveč ji je po tar. št. 3100 v zvezi z 12. členom in drugim odstavkom 23. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in glede na vrednost spornega predmeta (pcto. 1.500,00 EUR za spore iz razmerij med starši in otroki - drugi odstavek 23. člena ZOdvT) priznal 89,70 EUR. Prav tako ji ni priznal 764,40 EUR za nagrado za narok, temveč ji je po tarifni št. 3102 v zvezi z 12. členom in drugim odstavkom 23. člena ZOdvT ter glede na vrednost spornega predmeta priznal 82,80 EUR. Priznal pa ji je priglašene materialne stroške v višini 20,00 EUR v skladu s tar. št. 6002 ZOdvT ter 22 % DDV.

Tožnica v tožbi navaja, da bi ji toženka morala odmeriti nagrado po posameznih postavkah od vrednosti spornega predmeta 41.000,00 EUR in njenemu predlogu v celoti ugoditi, ali pa pojasniti, zakaj je vrednost spora samovoljno in brez pravne podlage znižala iz zneska 41.000,00 EUR na znesek 1.500,00 EUR. Izpostavlja, da je bila v predmetni zadevi BPP dodeljena z odločbo toženke upravičenki A.A., in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije, ki se je zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva vodil v postopku IV P 2982/2011 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Vrednost spornega predmeta v tem postopku je tožnik B.B. določil na znesek 41.000,00 EUR, zato je tožnica od tega zneska tudi obračunala in priglasila odvetniško nagrado. Tako je ravnala, ker spori v zvezi z izpodbijanjem dane izjave o priznanju očetovstva po ustaljeni sodni praksi niso spori iz razmerij med starši in otroki, da bi zanje veljal drugi odstavek 23. člena ZOdvT, temveč gre v tem primeru za spore o pravni veljavnosti pravnega posla. Navaja, da je v zastopstvu upravičenke A.A. v navedenem pravdnem postopku vložila dve pripravljalni vlogi in se udeležila dveh narokov. Toženka bi torej morala njenemu predlogu za odmero stroškov v celoti ugoditi in ji za opravljeno delo priznati odvetniško nagrado v skupnem znesku 1.592,50 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, vse povišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.967,25 EUR. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji v celoti prizna priglašena nagrada in potrebni izdatki v znesku 1.967,25 EUR oziroma podrejeno, da sodišče vrne toženki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženki naloži povračilo njenih stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica kot odvetnica - izvajalka BPP upravičena do višje nagrade, kot ji je bila odmerjena z izpodbijanim sklepom, in sicer v skladu s stroškovnikom, ki ga je na vrnjeni napotnici predložila organu za BPP. Ni pa spora o tem, da je bila tožnica kot odvetnica dodeljena prosilki za nudenje redne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV P 2982/2011 zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva, z odločbo Bpp 3285/2012 z dne 27. 11. 2012. Tožnica nasprotuje vrednosti spornega predmeta, ki ga je v izpodbijanem sklepu pri odločitvi upošteval organ za BPP, ki je kot vrednost spornega predmeta upošteval vrednost 1.500,00 EUR na podlagi določbe drugega odstavka 23. člena ZOdvT. Tožnica pa zatrjuje, da v primeru sporov zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva ne gre za spor iz razmerij med starši in otroki, za katerega drugi odstavek 23. člena ZOdvT določa vrednost spora 1.500,00 EUR.

Tožnica v tožbi navaja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da spor o izpodbijanju izjave o priznanju očetovstva ni statusne narave, v zvezi s čimer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani R 308/2011, na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 437/2008 in številne druge zadeve Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je bil sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 437/2008 z dne 27. 8. 2008 razveljavljen in zadeva vrnjena Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009, v kateri je Ustavno sodišče v 9. točki obrazložitve navedlo, da so v primeru, ki je bil obravnavan, sodišča spor o izpodbijanju izjave o priznanju očetovstva reševala v okviru postopka zaradi ugotovitve očetovstva, ki ga je sprožil tretji, ki meni, da je pritožnikov oče. Da bi se statusni spor o ugotavljanju očetovstva lahko razrešil, je bilo treba najprej rešiti obravnavani spor. Jedro obravnavanega spora torej pomeni vprašanje pritožnikovega družinskopravnega statusa. V zvezi z navedeno odločitvijo Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče izdalo sodbo in sklep II Ips 215/2009 z dne 26. 8. 2009, v 11. točki katere je navedlo, da so učinki odločitve v pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva (po presoji tega sodišča so ti enaki tudi v pravdah zaradi izpodbijanja veljavnosti izjave o priznanju očetovstva) povsem enaki učinkom statusnega spora, to je spora o izpodbijanju očetovstva. Bistveno je to, da sama odločitev v takšni pravdi posega v osebni status vseh (matere, otrokovega očeta oziroma moškega, ki je priznal očetovstvo in otroka). Za otroka ima odločitev direktne (statusne) posledice, ki so enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.

Gornji odločbi Ustavnega in Vrhovnega sodišča po presoji tega sodišča narekujeta odstop od dosedanje uveljavljene sodne prakse glede stališča o naravi spora, kakršen je tudi v obravnavani zadevi (ko je bila tožnica prosilki za BPP dodeljena kot odvetnica v pravdi zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva) in na katero se v tožbi sklicuje tožnica. Tako sodišče sodi, da je organ za BPP v predmetni zadevi ravnal pravilno, ko je pri določitvi vrednosti spora upošteval določbo drugega odstavka 23. člena ZOdvT, po kateri v sporih iz razmerij med starši in otroki znaša vrednost predmeta 1.500 EUR. Glede na posledice, ki jih ima učinek spora zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva na osebni status otroka, matere in očeta oziroma moškega, ki je priznal očetovstvo, in ki so enaki učinkom spora o izpodbijanju očetovstva (torej statusnega spora), ima namreč konkretni spor zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva enak status kot spori iz 1. točke drugega odstavka 32. člena ZPP. Za takšne spore pa je po citirani določbi drugega odstavka 23. člena ZOdvT določena vrednost predmeta 1.500 EUR, ki jo je organ za BPP v predmetni zadevi tudi upošteval. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.