Jedro

Namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni „skrbeti“, da bo dedič (ki je bil iz takega ali drugačnega razloga napoten na pravdo), vložil zahtevek, ki bo v procesnem smislu sposoben obravnavanja, ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku.

Zmotno je naziranje, da sme okoliščino (ne)popolnosti tožbe sodišče presojati izključno v fazi predhodnega preizkusa tožbe in da lahko dopolnitev tožbe oziroma odpravo pomanjkljivosti naloži le do vročitve tožbe toženi stranki. „Formalna“ popolnost tožbe, kakor sodi tudi določenost zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, je predpogoj za njeno vsebinsko obravnavanje. Na izpolnjenost te procesne predpostavke (torej določnega zahtevka, o katerem je moč vsebinsko odločiti) mora sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka. Okoliščina, da ZPP ukrepe za popravo vlog omenja v povezavi s pripravami za glavno obravnavo oziroma predhodnim preizkusom tožbe (glej 270. in 272. – 274. člen ZPP), ne pomeni, da je te moč izreči izključno v omenjenih fazah postopka. Ne glede na to, kdaj zazna takšne pomanjkljivosti (nedoločenost) tožbenega zahtevka (četudi v fazi izvajanja dokazov), je sodišče prve stopnje tožnika dolžno pozvati k njihovi odpravi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 11. 2015: - zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka na ugotovitev (v izreku navedenih) daril, ki naj bi jih v obliki vlaganj pri gradnji in adaptaciji vikend hišice v S. (sedaj pokojni) A. A. (roj. ..., umrl ...) prejel od zapustnice B. B. (I. točka izreka), - odločilo, da ne dopusti (objektivne) spremembe tožbe z dne 23. 10. 2015 v delu tožbenega zahtevka na ugotovitev (v izreku navedenih) daril, ki naj bi jih v obliki vlaganj pri gradnji in adaptaciji vikend hišice v S. (sedaj pokojni) A. A. (roj. ..., umrl ...) prejel od zapustnice B. B. (II. točka izreka), - dopustilo spremembo tožbe z dne 23.10.2015 v obsegu glede spremenjenih – povečanih količin daril (povečanje cementa za 225 kg, opaža za 15,1 m2, mivke za 0,5 m3 in furnirja za 0,365 m2) in opredelilo tožbeni zahtevek (v 1. točki izreka), o katerem bo odločalo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da v zavrženem delu tožbe naštete stvari niso dovolj konkretizirane oziroma določno opredeljene, da bi zahtevek ustrezal standardu formalne popolnosti. Prvenstveno oporeka ugotovitvi sodišča, da je bil prvotni tožbeni zahtevek nepopoln, zaradi česar mu je s sklepom naložilo, da mora tožbo popraviti. Poudarja, da je bila tožba v predmetni zadevi vložena na podlagi napotila Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 47/99 in da je pri oblikovanju tožbenega zahtevka v celoti sledil temu napotitvenemu sklepu (zaradi česar nepopolnosti njegovemu zahtevku že iz tega razloga ni moč očitati). Poleg tega je v predmetnem postopku sodišče tožbo že začelo meritorno obravnavati, saj jo je vročilo toženi stranki v odgovor, izvedlo pa je tudi že del dokaznega postopka. O (ne)popolnosti tožbe lahko sodišče presoja izključno v fazi predhodnega preizkusa tožbe in lahko njeno dopolnitev oziroma odpravo pomanjkljivosti naloži le do vročitve tožbe toženi stranki (sklicuje se na določbe 272. in 270. člena ZPP). Po vročitvi tožbe v odgovor toženi stranki je stvar presoje le še materialna utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi izvedenega dokaznega postopka (pritožnik se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Mariboru III Cp 905/2007 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1330/2010). Nasprotuje zaključku sodišča, da tožbeni zahtevek v zavrženem delu kljub popravi tožbe ni dovolj konkretiziran. V vsakem primeru je potrebno posebej upoštevati obliko tožbenega zahtevka ter njegov namen. V konkretnem primeru gre za ugotovitveni zahtevek, katerega bistveni namen je ugotoviti, ali je nek dedič dejansko prejel določena darila od zapustnika. Pri tem je pomembno ta darila predvsem vrednostno opredeliti, kar bi v zapuščinskem postopku omogočilo ugotoviti vrednost celotne zapuščine (skladno z določbo 28. člena ZD) ter nadalje presoditi, ali je dejansko prišlo do prikrajšanja nujnega deleža. Darila se namreč ne bodo vračala v zapuščinsko maso, temveč se bo le njihova vrednost upoštevala pri izračunu po 28. členu ZD. Tožnik je za prav vse postavke tožbenega zahtevka oziroma za vsa darila, katerih ugotovitev terja, navedel vsaj vrednost le-teh v času daritve. Meni, da je opredelitev vrednosti na dan nakupa zadostna osnova za izračun primerljive vrednosti na dan zapustnikove smrti. Bolj določno stvari, ki so naštete v tožbenem zahtevku, ne bi mogel konkretizirati, saj je uporabil vse razpoložljive podatke iz dokumentacije o njihovem nakupu. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča podano v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je specifikacijo podal bolj razdelano. Pri tem se je držal navedbe posameznih stvari, kot so opredeljene v računih ob njihovem nakupu, zaradi česar so nekatere stvari le drugače poimenovane. A četudi bi bila v novem zahtevku zajeta darila, ki jih v prvotnem zahtevku ne bi bilo, meni, da sodišče ni imelo podlage, da spremembe tožbe ni dopustilo. V danem primeru je ugotovitev vseh daril, ki naj bi jih A. A. prejel od zapustnice B. B., ključna za nadaljevanje zapuščinskega postopka, kar jasno kaže, da je za dokončno ureditev razmerij med strankama smotrno, da se vsa darila obravnava že v tej pravdi. V nasprotnem primeru bo prisiljen vložiti novo tožbo, kar bo glede zapuščinskega postopka povzročilo dodaten zastoj. Ne drži navedba sodišča, da bi obravnavanje tega zahtevka predmetni postopek zavleklo. Nobenega od že izvedenih dokazov zaradi razširitve zahtevka ne bi bilo treba ponoviti, prav tako ne bi bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov, saj jih tožnik niti ne predlaga. Sodišče je šele pet let po vložitvi tožbe ugotovilo, da naj bi bila ta nepopolna (ker naj bi bil zahtevek nedoločen) in ga je šele sedaj pozvalo, da jo popravi. Do razširitve zahtevka je torej prišlo tudi v posledici te zahteve sodišča, ki je bila podana zelo pozno v postopku.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo izražajo svoje nezadovoljstvo z vodenjem postopka in pojasnjujejo, zakaj naj bi bilo potrebno tožbo zavreči. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kako je potrebno darila opredeliti, da je moč upoštevaje 52. člen ZD(1) opraviti njihovo vračunanje dediču v dedni delež, sodišče prve stopnje ni pojasnilo le na naroku dne 23.9.2015, na katerem je tožnika pozvalo k dopolnitvi tožbe, ampak tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Hkrati pa je konkretno (prepričljivo) pojasnilo tudi (glej predvsem 5. točko obrazložitve), zakaj je glede daril opredeljenih v I. točki izpodbijanega sklepa tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP,(2) (ostal) nedoločen. Zgolj pritožbeno nestrinjanje ne vzbudi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Neprepričljivo je tudi oporekanje ugotovitvi sodišča prve stopnje o nepopolnosti prvotnega tožbenega zahtevka. Trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku obravnavati zahtevek, na vložitev katerega je bil tožnik napoten s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 47/99 (ki naj bi mu v celoti sledil), ne drži. Namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni „skrbeti“, da bo dedič (ki je bil iz takega ali drugačnega razloga napoten na pravdo), vložil zahtevek, ki bo v procesnem smislu sposoben obravnavanja.(3) Stranka je tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) nosi skrb za vložitev in pravilno (kar pomeni tudi dovolj določno) oblikovanje tožbenega zahtevka.(4) Zmotno je nadalje naziranje, da sme okoliščino (ne)popolnosti tožbe sodišče presojati izključno v fazi predhodnega preizkusa tožbe in da lahko dopolnitev tožbe oziroma odpravo pomanjkljivosti naloži le do vročitve tožbe toženi stranki. „Formalna“ popolnost tožbe, kakor sodi tudi določenost zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člen ZPP), je predpogoj za njeno vsebinsko obravnavanje. Na izpolnjenost te procesne predpostavke (torej določnega zahtevka, o katerem je moč vsebinsko odločiti) mora zato sodišče prve stopnje paziti ves čas postopka. Okoliščina, da ZPP ukrepe za popravo vlog omenja v povezavi s pripravami za glavno obravnavo oziroma predhodnim preizkusom tožbe (glej 270. in 272. – 274. člen ZPP), ne pomeni, da je te moč (kot zmotno meni pritožba) izreči izključno v omenjenih fazah postopka. Ne glede na to, kdaj zazna takšne pomanjkljivosti (nedoločenost) tožbenega zahtevka (četudi šele v fazi izvajanja dokazov), je sodišče prve stopnje tožnika dolžno pozvati k njihovi odpravi.

6. Pritožbeno navajanje, da je potrebno v vsakem primeru posebej upoštevati obliko tožbenega zahtevka ter njegov namen, je prvenstveno presplošno in kot tako samo po sebi neprepričljivo. Enako velja za (načelno) pojasnjevanje, kakšen je namen predmetnega ugotovitvenega zahtevka, oziroma zakaj je bil tožnik napoten na pravdo. Nejasen (neobrazložen) je tudi argument, da naj bi bil, iz razloga ker se darila ne bodo vračala v zapuščinsko maso, ampak se bo njihova vrednost (le) upoštevala pri izračunu po 28. členu ZD, postavljeni zahtevek dovolj določen. Prav zaradi ugotovitve njihove vrednosti ob zapustnikovi smrti je sodišče prve stopnje že na naroku dne 23.9.2015 pravilno pojasnilo, kakšna opredelitev darila je potrebna.(5) Ali je razlog, da zahtevi sodišča prve stopnje v celoti ni uspel zadostiti, na tožnikovi strani ali gre za objektivne ovire, ni pomembno. Za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve je relevantno le, ali je zahtevek, ki ga je postavil (v celoti) določen ali ne.

7. Pritožnikovo pojasnjevanje (v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede nedopustitve objektivne spremembe tožbe – II. točka izreka), češ da je specifikacijo zgolj bolj razdelal (in da so nekatere stvari le drugače poimenovane), je presplošno (zaradi česar mu ni moč slediti). Nadalje je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, zakaj dopustitev spremembe tožbe ne bi bila smotrna. Ti razlogi se ne skrivajo le v dejstvu obsežnejšega dokaznega postopka,(6) ampak tudi okoliščini (ki se je pritožba ustrezno ne dotakne), da bi bilo potrebno tudi v tem delu zaradi zahteve po določnosti zahtevka tožnika pozivati k odpravi te (procesne) pomanjkljivosti. Pritožnik v pravilnost teh argumentov(7) ne vzbudi potrebnega dvoma. Ne le nerelevantno ampak tudi sicer neprepričljivo je nadalje navajanje, da naj bi do razširitve zahtevka prišlo tudi v posledici zelo pozno v postopku podane zahteve sodišča prve stopnje po popravi tožbe. Sodišče prve stopnje namreč tožnika na naroku dne 23.9.2015 ni pozvalo k razširitvi zahtevka oziroma navajanju morebitnih ostalih daril, ki niso bila zajeta s tožbo,(8) ampak zgolj k popravi (dopolnitvi) do tedaj uveljavljanih daril. Da bo šele v tej fazi postopka začel uveljavljati (navajati) tudi druga darila, je bila zato (zgolj in samo) odločitev tožnika. Ker upoštevaje vse navedeno pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

8. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku (210. člen ZD).

Op. št. (4): Glej sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 2077/2011 z dne 14.12.2011. Op. št. (5): Zaradi zahteve po njihovi individualizaciji (ki jo upravičeno izpostavlja sodišče prve stopnje) ne zadostuje zgolj navedba vrednosti darila ob nakupu, saj ne omogoča sklepanja o vrsti oziroma količini (podarjene) stvari.

Op. št. (6): Kar je glede na obseg teh daril samo po sebi umevno in kar poskuša pritožba (neprepričljivo) omejiti zgolj na „nekoliko bolj obsežno delo“ (morebitnega) izvedenca.

Op. št. (7): Z navajanjem, češ da naj bi bila ugotovitev vseh daril, ki naj bi jih od zapustnice prejel A. A., ključna za nadaljevanje zapuščinskega postopka (in da bo v nasprotnem primeru prisiljen vložiti novo tožbo). Z ozirom na izpostavljanje „ključnosti“ omenjene ugotovitve, ni (po)jasn(jen)o, zakaj naj bi ostala darila začel uveljavljati (navajati) več kot pet let po vložitvi tožbe.

Op. št. (8): Sodišče česa takega tudi ne bi smelo storiti.