Jedro

Za delno oprostitev odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR, če gre za otroke, ki niso odškodninsko odgovorni, je treba presoditi, koliko je njihovo ravnanje soprispevalo k nastali škodi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nesreči dne 29.10.1991 v Šentjurju, odgovorna 75%. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko vmesno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje izpodbijata toženi stranki iz vseh revizijskih razlogov. Izpodbijata sodbo v celoti, podrejeno pa za 25%. Predlagata razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa porazdelitev odgovornosti 50% : 50% z ustrezno stroškovno posledico. V reviziji trdita, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh za predmetno zadevo relevantnih dejavnikov. Tako ni upoštevalo, da je tožnik prečkal cesto izven prehoda za pešce; da se je, preden je stekel na vozišče, gibal vzporedno ob vozišču, nato pa kar na enkrat spremenil smer ter pravokotno skočil na cestišče pred vozilo prve toženke; da je imel odmor za malico in je hitel domov ter zato bil še toliko bolj nepremišljen in nepreviden. Tožnikov skok pred vozilo je bil po mnenju toženih strank nepričakovan dogodek. Prva toženka, tudi če bi vozila 40 km/h, ne bi mogla preprečiti nesreče. Če bi obveljala logika obeh sodišč, bi smela voziti le 10 km/h. Trdita še, da tožnik ni hodil po cesti, temveč po pločniku in je zato nepravilen očitek prvi toženki, da naj ne bi bila dovolj previdna na delu ceste, po katerem hodijo otroci. Prva toženka tožnika sploh ni videla, saj je morala biti pozorna na prometno situacijo, drugih otrok pa v bližini ni bilo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem primeru še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je vezano na dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Zato so trditve, ki to dejansko stanje izpodbijajo, v revizijskem postopku neupoštevne. Ugotovljeno je bilo, da prva toženka ni vozila v skladu s cestnoprometnimi predpisi, saj je prekoračila dovoljeno hitrost 40 km/h za približno 10 km/h, nesrečo pa bi lahko preprečila, če bi vsaj v trenutku, ko je tožnik spremenil smer gibanja, vozila s hitrostjo 37 km/h. Tožnik je res prečkal cesto izven prehoda za pešce, vendar je bilo ugotovljeno, da je semaforizirano križišče več kot 100 metrov stran od nesreče. Ugotovljeno je bilo nadalje, da bi prva toženka morala zagledati tožnika, saj pred njo drugih vozil in pešcev razen tožnika ni bilo, ta pa se je gibal vzporedno s cesto po pločniku. Nanj bi pred trčenjem morala biti pozorna, saj je šlo za otroka starosti 9 let, ki je pred trčenjem po pločniku tekel. Vsa ta dejstva so pravno odločilna za pravilno odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Prav ima sicer tožena stranka, da v takšnih primerih ni mogoče govoriti o krivdi za prometno nesrečo. Glede tega je pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je prva toženka (zanjo pa tudi druga toženka), objektivno odgovorna, in da je za njeno ekskulpacijo treba uporabiti drugi in tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To sodišče pravilno ugotavlja, da bi bila tožena stranka prosta odgovornosti, če bi šlo za dogodek, ki ga ne bi bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

Res pa je tudi, da so okoliščine, ki jih sodišče ugotavlja pri ekskulpaciji od objektivne odgovornosti, včasih enake tistim, ki jih sodišče ugotavlja pri presoji krivdne odgovornosti. Nepričakovanost dogodka kot eden od ekskulpacijskih razlogov vsebuje v sebi tudi subjektivne elemente na strani tistega, ki bi moral določen dogodek pričakovati. Prav zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je ugotavljalo, ali bi prva tožena stranka morala ob pravilnem upravljanju svojega vozila in spoštovanju cestnoprometnih predpisov pričakovati, da bo mladoletni tožnik prečkal cesto. Ko je ugotovilo, da bi lahko, ravnanja tožnika ni mogoče šteti za razlog ekskulpacije po drugem odstavku 177. člena ZOR.

Za odločitev res ne zadošča zgolj ugotovitev, da so otroci nepredvidljivi. Prav tako je res, da v navedenem primeru ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 30. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ker je tožnik pritekel s pločnika. Vendar pa so že navedene okoliščine škodnega dogodka zadostna podlaga za odločitev o objektivni odgovornosti tožene stranke.

Če pa je tako, je sodišče lahko upoštevalo le še soprispevek tožnika, ki je lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Če gre za otroke, ki niso odškodninsko odgovorni, je treba presoditi, koliko je njihovo ravnanje soprispevalo k nastali škodi. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da ml. tožnik ni bil zadosti pozoren na promet in da je stekel čez cesto. V primerjavi z ravnanjem prve toženke, predvsem pa v primerjavi z dejstvom, da je upravljala vozilo, ki je vir večje nevarnosti, je nato sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da soprispevek ml. tožnika ne more biti večji od 25%.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka ni konkretno opredelila), je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.