Jedro

Za obstoj razlogov za sum, da tujec pomeni nevarnost za javni red ni treba da bi tujec že moral biti pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočne odločbe (2. točka izreka) ter da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je ugotovitveni postopek pokazal, da so podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje, saj obstajajo razlogi za sum, da bo strankino prebivanje v državi, povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj so stranki bile kršitve zakonodaje Republike Slovenije že dejansko izkazane z oblastveno odločbo, ker je v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje ponarejanje listin in da se ne ozira na pravne posledice, saj je stranka kaznivo dejanje storila namerno. Tako obstajajo razlogi za domnevo, da se stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, saj je tožnik pravnomočno obsojen v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije. Poleg navedenega tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja ter nima izdanega soglasja za izdajo enotnega dovoljenja na namen zaposlitve, ker je iz ne izdaje soglasja razvidno, da je stranki pet let od pravnomočnosti sodbe prepovedana zaposlitev, samozaposlitev in delo tujca.

3. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je bilo v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa je podana tudi bistvena kršitev postopkovnega prava, v posledici vsega pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da je bila podlaga za zavrnitev njegove prošnje sodba o kaznovalnem nalogu, opr. št. II K 39738/2020 z dne 24. 8. 2020 Okrajnega sodišče v Slovenskih Konjicah, da je zdravstveno zavarovanje stranki poteklo in da ne obstoji predhodno soglasje Zavoda RS za zaposlovanje. Poudarja, da se tožniku očita izvršitev naklepnega kaznivega dejanja, brez upoštevanja okoliščin v zvezi z izvršitvijo, pri čemer upravni organ postavi domnevo, da stranka ne bo spoštovala pravnega reda RS. S tem se je toženka po mnenju tožnika poslužila prepovedane anticipacije dokazov, ko je „nespoštovanje“ ugotovila na podlagi domneve, čeprav spisovne listine ne izkazujejo drugačnega dejanskega stanja. Omenja, da tožnik kot obdolženec ni vešč slovenskega jezika, vsled česar ni podal ugovora zaradi nerazumevanja vsebine listine (sodbe), zaradi nepoznavanja reda se tudi ni zavedal pravnih posledic po nastopu pravnomočnosti sodbe. Upravni organ bi moral upoštevati okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, in sicer, da je stranka v RS uporabila listino - certifikat o poklicnem izobraževanju št. 355/2013, izdan 16. 4. 2013 v Prištini, ki je bil overjen s strani Republike Kosovo, taka listina pa zagotovo izkazuje visoko stopnjo zaupanja v originalnost listine in torej minimizira vedenje uporabnika o nasprotnem. Tožnik kot obdolženi ni bil zaslišan, torej ni imel možnosti za razjasnitev vseh okoliščin primera, sodba je bila izdana po skrajšanem postopku brez javne obravnave, nerazumevanje vsebine sodbe in nepoznavanja prava in povezanih posledic pa je razlog za nevložitev ugovora zoper sodbo.

4. Dodaja, da je tožnik pravočasno upravnemu organu izročil Pogodbo o zaposlitvi za določen čas 19. 10. 2020 - 18. 10. 2022, sklenjeno z delodajalcem družbo A., d. o. o., neizdaja dovoljenja za prebivanje in delo pa preprečuje vzpostavitev pravic in dolžnosti obeh pogodbenih strank, torej prijavo v zavarovanje in pričetek dela.

5. Opozarja, da Zavod RS za zaposlovanje ni izdal soglasja za delo iz razlogov obstoja kazenske sodbe, na katero se kot oviro sklicuje toženka. Gre torej za stanje, ki se pri obeh odločevalcih glede izdaje soglasja za prebivanje in delo podvaja.

6. Predlaga, da se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje ter zahteva povračilo stroškov.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi ter izpostavlja, da je v tem upravnem postopku bilo na podlagi pridobljenih podatkov in izpeljane dokazne ocene ugotovljeno, da je zoper tožnika izdana sodba o kaznovalnem nalogu opr. št. II K 39738/2020 z dne 24. 8. 2020, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki je postala pravnomočna 16. 3. 2021 in s katero je bil tožnik obsojen na pogojno obsodbo 2 (dva) meseca zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil tožnik obsojen, ker je z izrabljanjem dejanj drugega ponarejeno javno listino uporabil kot pravo in sicer nekje med 18. 10. 2017 in 24. 10. 2017, z namenom, da se listina kot prava uporabi v postopku pridobitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Vsled pravnomočne sodbe je upravni organ s strani Zavoda RS za zaposlovanje prejel tudi ne izdajo soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, iz katerega je celo razvidno, da je tožniku zaradi sodbe, pet let od pravnomočnosti sodbe prepovedana zaposlitev, samozaposlitev in delo tujca.

8. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo 20. 10. 2023, ki se ga kljub pravilnemu vabljenju ni udeležila nobena od strank. Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnika v prilogah od A1-A2. V zadevi sodišče ni zaslišalo tožnika, saj to glede na uporabljeno materialno pravo in predložene listinske dokaze, ki so bili nesporni, ni bilo potrebno.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi tožnik izpodbija zakonitost izdane odločbe toženke, ki je zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za enotno prebivanje in delo zaradi pravnomočne obsodbe tožnika po kaznovalnem nalogu II K 39738/2020 z dne 24. 8. 2020 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, zaradi poteka zdravstvenega zavarovanja in neobstoja predhodnega soglasja Zavoda RS za zaposlovanje.

11. Med strankama sicer ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen po kaznovalnem nalogu II K 39738/2020 z dne 24. 8. 2020. Sporno ni niti, da mu je tekom postopka poteklo zdravstveno zavarovanje ter da mu Zavod RS za zaposlovanje ni izdal soglasja za delo. Tožnik glede slednjega sicer izpostavlja, da je to posledica obstoja kazenske sodbe, na katero se kot oviro sklicuje toženka.

12. Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če: - niso izpolnjeni pogoji iz tretjega1 in četrtega2 odstavka 33. člena tega zakona (1. alineja prvega odstavka 55. člena Ztuj-2); - obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj (5. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2); - obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja prvega odstavka 55. člena). Tu je še dodati, da tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v 1. členu Protokola št. 7, ki določa procesna jamstva v primeru izgona tujcev, se v bistvenem ne razlikuje od navedene zakonske določbe. Tako pravi, da (1) tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države, ne sme biti izgnan s tega ozemlja, razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost: a. predložiti razloge proti izgonu, b. zahtevati ponovno preučitev svoje zadeve in c. doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ ali oseba oziroma osebe, ki jih omenjeni pristojni organ pooblasti. Nadalje določa (2.), da se tujec sme izgnati, preden uveljavi pravice po a, b in c točki prvega odstavka tega člena, če je takšen izgon nujen zaradi varstva javnega reda ali utemeljen zaradi varnosti države.

13. Tožnik le pavšalno izpodbija ugotovitev glede neobstoja zdravstvenega zavarovanja, dejstvo je namreč, da je to tožniku tekom odločanja poteklo, prav tako ni podano soglasje za delo s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Neobstoj navedenih pogojev pa sicer sami po sebi že zadoščajo za zavrnitev prošnje tožnika za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, čeprav je res, da so posledica dolgotrajnega postopka in dejstva obstoja kazenske sodbe.

14. Zavrniti je potrebno navedbe tožnika o presoji toženke glede dokazne ocene obsodilne kazenske sodbe.

15. Podrejanje tujca pravnemu redu in sum nevarnosti za javni red ter varnost Republike Slovenije sta nedefinirana pojma, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer navedena zakonska določba postavlja standardno presojo obstoja razloga za ta pravna pojma na raven domneve in suma. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

16. Sodna praksa je že v večih zadevah izoblikovala stališče, da veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS3. Glede na besedilo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Tako je potrebno zvrniti tožbene očitke, da upravni organ postavlja domnevo kršitev pravnega reda, saj, kot rečeno, je v izpodbijani odločbi jasno navedeno, da je podana pravnomočna obsodba tožnika po kaznovalnem nalogu II K 39738/2020 z dne 24. 8. 2020 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah.

17. Tožnik sicer v zvezi s tem opozarja, da so mu bile v kazenskem postopku kršene osnovne kavtele pravičnega postopka. Vendar je tu potrebno opozoriti, da pravnomočne sodne odločbe zavezujejo vse državne organe. Morebitne kršitve temeljnih procesnih pravic pa bi lahko tožnik uveljavljal v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi v okviru postopka izdaje kazenske sodbe, tega namreč ni dopustno presojati v konkretnem postopku.

18. Dodati je še, da za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi.4 Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma, da bi se moral tak postopek že začeti.

19. Vsled vsega zgoraj navedenega je upravni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da so podani razlogi za zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj ter 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prav tako upravni organ ugotavlja, da so podani razlogi za zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona, saj pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ni podal soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZTuj-2. 20. Ker je glede na vse navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

21. Odločitev o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 namreč določa, da tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju Republike Slovenije, in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje mora tujec imeti veljavno potno listino, ne glede na njeno časovno veljavnost. Za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje ali za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, razen s povračili stroškov v zvezi z delom, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s štipendijo ali s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali v tujini. 2 Četrti odstavek 33. člena ZTuj-2 namreč določa, da tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjevati tudi pogoje, ki se s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. 3 Sodba I U 369/2014 z dne 19. 3. 2014. 4 Sodba I U 1756/2015 z dne 9. 3. 2016.