Jedro

Upravičenke ni mogoče prikrajšati za pravico do ustrezne odškodnine zgolj zaradi tega, ker formalnega akta o opredelitvi namembnosti v času zaplembe v postopku ni bilo mogoče zagotoviti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote T. z dne 24.8.1995. Upravi organ prve stopnje je z navedeno odločbo med drugim odločil, da upravičenki J.S. pripada za podržavljena zemljišča, tedanje parcele št. 260 - stavbišče v izmeri 98 m2, parc. št. 407/2 - sadovnjak v izmeri 115 m2, obe vl. št. 120 k.o. T., parc. št. 407/3 vrt v izmeri 688 m2, vl. št. 151 iste k.o., parc. št. 408/3 - vrt v izmeri 43 m2, vl. št. 267 iste k.o., ki so bile neodplačno zaplenjene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 31.8.1948, in so na podlagi pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 28.12.1948, prešle v družbeno lastnino v upravljanje tedanjega L., odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, v skupni vrednosti 29.230 DEM. Vrnitev v naravi namreč ni mogoča, ker so bila predmetna zemljišča po podržavljenju v celoti pozidana. Nadalje je še odločil, da je Slovenski odškodninski sklad obveznice dolžan v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti skrbnici za poseben primer v korist upravičenke J.S. Tožena stranka, na pritožbo tožeče stranke, ocenjuje odločitev prvostopnega organa kot pravilno. Glede pritožbenega ugovora, da bi moral prvostopni organ pri zemljišču, parc. št. 407/3 upoštevati izmero ob podržavljenju, to je 616 m2 in ne izmero 688 m2, navaja, da je bila J. S. pri nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije, vpisana kot solastnica do idealnega deleža 1/4 glede na celoto, zato je bil obseg zaplembe določen z dogovorom, sklenjenim dne 28.12.1948 med preostalimi solastnicami in predstavniki splošnega ljudskega premoženja ter z odločbo Okrajnega sodišča v T. z dne 28.12.1948 izdano na podlagi tega dogovora. Po opravljeni delitvi parcel (naznanilni list z dne 16.4.1949 in naznanilni list z dne 22.6.1953 ter situacijski načrt z dne 27.12.1953) je bilo navedeno zemljišče v izmeri 688 m2 odpisano iz vl. št. 151 in vpisano v vl. št. 267, kjer je vknjiženo kot splošno ljudsko premoženje. Prav tako zavrača utemeljenost pritožbenih navedb, da bi bilo potrebno zemljišča, ki so predmet postopka, vrednotiti kot kmetijska zemljišča in da bi jih kot stavbna zemljišča bilo mogoče vrednotiti le, če bi bila že v času podržavljenja predvidena za gradnjo. Stališče, da je mogoče kot stavbna zemljišča vrednotiti le zemljišča, ki so bila v času podržavljenja opredeljena kot stavbna zemljišča, je vsebovala določba prvega in drugega odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92), ki pa je bila odpravljena z odločbo Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 65/93). Zavrača tudi pritožbeni ugovor glede vrednotenja zemljišča, parcele št. 260, kot nezazidanega stavbnega zemljišča, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bilo predmetno zemljišče, v času podržavljenja, stavbišče. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja, da je potrebno pri parceli št. 407/3 upoštevati izmero 688 m2, saj meni, da je bilo upravičenki podržavljeno le 616 m2, kolikor je navedena parcela merila po zemljiškoknjižnih in zemljiškokatastrskih podatkih v času podržavljenja oziroma 620 m2, kot je navedeno v odločbi z dne 16.7.1949. Ker gre v denacionalizacijskem postopku za presojanje o obsegu premoženja v času podržavljenja, po mnenju tožeče stranke, breme kasnejših sprememb obsega oz. izmere, do katere je dejansko prišlo, vendar ne na podlagi akta o podržavljenju, ne more nositi tožeča stranka. Glede vrednotenja parcele št. 260 kot zazidanega stavbnega zemljišča, pa navaja, da dejstvo, da je bilo zemljišče vpisano kot zazidano stavbno zemljišče, še ne pomeni, da je bilo dejansko zazidano. Kot zazidanega bi ga bilo mogoče vrednotiti le, če bi na njem stal objekt, česar pa v posebnem ugotovitevnem postopku upravni organ naj ne bi ugotavljal, prav tako tudi v spisni dokumentaciji naj ne bi bilo dokazov za obstoj objekta, iz mapne kopije, ki prikazuje stanje predmetne parcele v času podržavljenja, pa naj ne bi bilo razvidno, da je na njej stal objekt. Nazadnje oporeka še vrednotenju zemljišča, razen parcele št. 260, kot stavbnega. Po njenem mnenju namreč dejstvo, da so bila zemljišča po podržavljenju pozidana, ne more dokazovati komunalne opremljenosti zemljišč. Predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Prizadeti stranki J.P. in A.K. roj. D. v odgovoru na tožbo smiselno prerekata pavšalne navedbe tožeče stranke in predlagata zavrnitev pritožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča je pravilno upoštevana izmera parcele št. 407/3 k.o. T., in sicer 688 m2. Sodišče le še dodaja, kot je vse to pravilno ugotovil v svoji odločbi že upravni organ prve stopnje, da je obseg zaplenjenega premoženja določen v pravnomočni odločbi Okrajnega sodišča v T. z dne 28.12.1948, iz katere pa obseg zaplenjene parcele št. 407/3 k.o. T. še vedno ni razviden, saj pravi le, da preide v last splošnega ljudskega premoženja del parcele, ki meri 620 m2, na katerem stojita drvarnica in del gospodarskega poslopja in ves ostali del parcele. Obenem naproša Geodetsko upravo v Ljubljani, da čim prej izvede delitev parcele št. 407/3 k.o. T..

Delitev je bila nato dejansko izvedena z delilnimi načrti in za tem je bil 30.1.1957 izveden tudi prenos v zemljiški knjigi v korist splošnega ljudskega premoženja, in sicer v izmeri 688 m2, kar je razvidno iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov.

Prav tako je pravilna odločitev tožene stranke in upravnega organa prve stopnje glede vrednotenja zemljišča, parcele št. 260 k.o. T., kot zazidanega stavbnega zemljišča in ostalih parcel kot nezazidanega komunalno opremljenega stavbnega zemljišča. Dokazna ocena je temeljila na izvedeniškem mnenju izvedenca in cenilca J.L. ter fotografijah in izjavah vlagateljic, iz katerih je razvidno, da so se predmetna zemljišča nahajala v urbanem območju mesta, v neposredni bližini zgradbe, znane kot D. hiša, sodišče pa se s to dokazno oceno v celoti strinja.

Upravičenke, kot je to pravilno ugotovil že prvostopenjski upravni organ, namreč ni mogoče prikrajšati za pravico do ustrezne odškodnine, zgolj zaradi tega, ker formalnega akta o opredelitvi namembnosti v času zaplembe v postopku ni bilo mogoče zagotoviti. ZDen pa takega pogoja tudi ne postavlja. Tožeča stranka pa svojih nestrinjanj z vrednotenjem zemljišč ni podkrepila z nobenimi dokazi. Za svoje trditve mora stranka ponuditi dokaze in s tem omogočiti pristojnemu organu ugotovitev dejanske podlage za odločitev. Zgolj nestrinjanje s stališči in dokazi nasprotne stranke ne zadostuje. Sodišče zato meni, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila pritožbo tožeče stranke.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).