Jedro

Uveljavitev evropskega pripornega naloga ne vpliva na priporni razlog begosumnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega A.S. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), z vštetjem pridržanja od 9.45 ure dne 18.9.2007. Zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika osumljenega A.S. zavrnil. Osumljenčev zagovornik je dne 23.9.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep z dne 20.9.2007. Zahtevo je vložil zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, ker se po njegovem mnenju zunaj obravnavni senat v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelil do bistvenih navedb osumljenca. Iz teh navedb namreč izhaja, da bi osumljenca Republiki Sloveniji izročila vsaka država na podlagi evropskega pripornega naloga. Prav tako ni pojasnil v izpodbijanem sklepu, zakaj naša država ne bi mogla eventualno odstopiti zadeve v sojenje Republiki Srbiji, saj je splošno znano, da je pravosodni sistem v obeh državah praktično identičen in je tudi ponarejanje listin kaznivo v obeh državah. Iz teh razlogov zagovornik trdi, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter osumljenca izpusti iz pripora.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo predlagala, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Na ta odgovor vrhovne državne tožilke je podal odgovor tudi zagovornik osumljenca, v katerem je vztrajal pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je v izpodbijanem sklepu povzel vse navedbe iz pritožbe osumljenčevega zagovornika zoper sklep dežurnega preiskovalnega sodnika. Do navedb v tej pritožbi se je tudi opredelil. Odločitev, da zavrne pritožbo osumljenčevega zagovornika je senat pojasnil s tem, da je osumljenec tujec, državljan Republike Srbije, ki v Sloveniji nima ne bivališča, ne zaposlitve in ga tudi nobena druga okoliščina, razen obravnavanega kazenskega postopka, ne veže na Republiko Slovenijo. Iz teh okoliščin je senat v izpodbijanem sklepu sklepal, da bi v primeru odprave pripora osumljeni pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.

V zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik ponavlja okoliščine, ki jih je uveljavil že v pritožbi. S tem izpodbija v izpodbijanih sklepih ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Ob tem je potrebno še poudariti, da z uveljavitvijo evropskega pripornega naloga sploh ni odpadel priporni razlog begosumnosti, na takšen priporni razlog pa tudi ne more vplivati pravna ureditev v Republiki Srbiji.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih v zahtevi uveljavlja osumljenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.