Jedro

Med splošnimi določbami, v katerih ZOR opredeljuje splošna pravila o zastaranju, se v 369. členu nahaja tudi določba o stranskih terjatvah, ki pojasni odnos med glavno terjatvijo in stranskimi terjatvami v primeru zastaranja. Stranske terjatve po svojem nastanku živijo samostojno, v primeru da zastara glavna terjatev, pa zastarajo z njo.

ZOR določa v prvem odstavku 379. člena desetletni zastaralni rok. Razlog je v tem, da je terjatev v sodnem (ali drugem) postopku nedvomno ugotovljena in se mora dolžnik sprijazniti z dolžnostjo plačila. V drugem odstavku tega člena pa je predvideno, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne (sodne) odločbe, in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Ker je za občasne terjatve v prvem odstavku 372. člena ZOR določeno, da zastarajo v treh letih, zastara plačilo obresti od glavnice v treh letih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se delno ugodi dolžnikovemu ugovoru in se sklep o dovolitvi izvršbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 91.222,00 tolarjev za čas od 8.2.1996 do vključno 1.11.1996 razveljavi ter se v tem delu zavrne upnikov predlog za izvršbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 2.11.1999 vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave 91.222,00 tolarjev s pripadki. Podlaga za izvršbo je bil sklep Delovnega sodišča v Kopru, oddelka v Novi Gorici, opr. št. Pd 216/95 z dne 7.2.1996,v katerem je sodišče sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe konča postopek in je toženemu dolžniku naložilo, da mora tožniku - upniku "povrniti stroške postopka v znesku 91.222,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe". Sodišče prve stopnje je nato na upnikov predlog izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo; toda dolžnik je ugovarjal. Iz podatkov v izpisu izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 4.1.2000 ugotovilo, da ugovor ni utemeljen, zato ga je po drugem odstavku 54. člena in po tretjem odstavku 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ) poslalo višjemu sodišču. Slednje je ugovor zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prve stopnje. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, zato je bil upnik po tretjem odstavku 46. člena ZIZ lahko poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. V zvezi z ugovorom zastaranja zamudnih obresti pa se je oprlo na 369. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki določa, da zastarajo obresti, ko zastara glavna terjatev; in na prvi odstavek 379. člena ZOR, po katerem zastarajo vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši rok.

Vrhovna državna tožilka je pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija sklep v tistem delu, v katerem sta sodišči prve in druge stopnje pravnomočno dovolili izvršbo za obresti od dolgovanih pravdnih stroškov za čas od 8.2.1996 do 2.11.1996. Pojasnjuje, da vlaga pravno sredstvo zato, ker pobudnik zahteve opozarja, da sodišča v izvršilnih postopkih različno uporabljajo določbe ZOR o zastaranju obresti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da sodišči nista uporabili druge točke 55. člena ZIZ ter nista uporabili drugega odstavka 379. člena in 372. člena ZOR. Po njeni oceni so pravdni stroški, ki jih dolguje dolžnik, z vidika zastaranja glavnica, ki je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Ob vložitvi predloga za izvršbo ta glavnica še ni zastarala, ker velja zanjo desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 379. člena ZOR. Toda glede zastaranja obresti za pravdne stroške bi moralo sodišče uporabiti drugi odstavek 379. člena ZOR v zvezi s 372. členom ZOR. Obresti kot občasna terjatev namreč zastarajo v roku treh let od zapadlosti terjatve, četudi zanje obstaja izvršilni naslov. Stališču sodišča druge stopnje, da obresti niso zastarale, očita, da se zmotno opira na 369. člen ZOR, po katerem zastarajo obresti tedaj, ko zastara glavna terjatev. Po mnenju vrhovne državne tožilke bi bilo mogoče uporabiti navedeni člen samo v primeru, če bi ob vložitvi predloga za izvršbo zaradi zastaranja glavne terjatve prenehala tudi dolžnikova obveznost, da plača pravdne stroške, torej glavno terjatev. V obravnavani zadevi pa glavna obveznost ni zastarala, zato tega določila ni mogoče uporabiti.

Po 375. členu in v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ki se subsidiarno uporablja po pooblastilu iz 15. člena ZIZ, je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena obema udeležencema izvršilnega postopka, a nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki ureja zastaranje terjatev, vsebuje najprej oddelek o splošnih določbah, nato opredeljuje čas, ki je potreben za zastaranje, zadržanje zastaranja in na koncu še pretrganje zastaranja. Med splošnimi določbami, v katerih opredeljuje splošna pravila o zastaranju, se v 369. členu nahaja tudi določba o stranskih terjatvah, ki se glasi: Ko zastara glavna terjatev, so zastarane tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni. Namen tega pravila je pojasniti odnos med glavno terjatvijo in stranskimi terjatvami v primeru zastaranja. Stranske terjatve, ki lahko nastanejo samo v primeru, če je nastala glavna terjatev, po svojem nastanku živijo samostojno. To pomeni, da lahko obstajajo, čeprav je glavna terjatev ugasnila, npr. zaradi plačila. Če pa bi glavna terjatev zastarala, potem bi zaradi določbe v 369. členu ZOR zastarale tudi obresti kot stranska terjatev. Podobna ureditev velja tudi za poroštvo, ki je sedaj navedena v 1009. členu ZOR, včasih pa je bila posebej zapisana v drugem odstavku 10. člena Zakona o zastaranju terjatev (Ur.l. FLRJ, št. 40/53), ki se je uporabljal pred uveljavitvijo ZOR in ki je poleg besedila v 369. členu ZOR vseboval še drugi odstavek z naslednjim besedilom: Ko zastara obveznost glavnega dolžnika, postane porok prost svoje obveznosti.

Iz vsega navedenega torej izhaja, da stranske terjatve lahko nastanejo samo z glavno terjatvijo, kasneje pa živijo samostojno, razen v primerih, ki so določeni v zakonu, npr. v 369. členu ZOR. Zato vrhovna državna tožilka pravilno navaja, da bi bilo mogoče uporabiti 369. člen ZOR samo v primeru, če bi ob vložitvi predloga za izvršbo zaradi zastaranja glavne terjatve prenehala tudi dolžnikova obveznost plačila stroškov kot glavne terjatve. Ni pa mogoče uporabiti določila, da z zastaranjem glavne terjatve zastarajo tudi stranske terjatve, kadar glavna terjatev še ni zastarala, za stranske terjatve pa so določeni krajši zastaralni roki. Stranska terjatev torej lahko zastara že pred glavno terjatvijo, če zakon to posebej določa. Splošno pravilo iz 369. člena ZOR se odraža v oddelku, v katerem zakon določa čas, ki je potreben za zastaranje. V 379. členu, v katerem določa čas, ki je potreben za zastaranje terjatev, ugotovljenih pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, določa daljši čas kot v ostalih primerih. Razlog je v tem, da je v primerih, kadar je terjatev ugotovljena v sodnem (ali drugem) postopku, nedvomno ugotovljeno, da terjatev obstoji in da se mora dolžnik sprijazniti z dolžnostjo, da jo bo moral plačati. Kadar pa gre za bodoče terjatve iz pravnomočne sodne odločbe, tedaj znesek terjatve ni pravnomočno ugotovljen. Zato je v drugem odstavku 379. člena ZOR določeno, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne (sodne) odločbe, in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev.

Ker je za občasne terjatve v prvem odstavku 372. člena ZOR določeno, da zastarajo v treh letih, zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da bi morali sodišči prve in druge stopnje delno ugoditi dolžnikovemu ugovoru in zavrniti predlog za izterjavo stranske terjatve, to je zamudnih obresti, ki so določene v zakonu, in ki tečejo od glavne terjatve 91.222,00 tolarjev od njenega nastanka do treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ki opredeljuje zastaranje terjatev. Glede na to je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo izpodbijani sklep. Odločitev temelji na 380. členu ZPP, ki se uporablja v zvezi s 391. členom ZPP in 15. členom ZIZ.