Jedro

Predložena dokumentacija ne izkazuje, kdo je tožniku opravil zaračunane sporne storitve. Računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, so fiktivni. Izdajatelji spornih računov tudi niso imeli realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev. Dokazi o nasprotnem tudi ne obstojajo ne na strani izdajateljev računov, ne na strani tožnika.

Iz računov in predloženih pogodb ter ostale dokumentacije ni razviden natančen opis del oziroma ni razvidna vsebina poslovnega dogodka, kot to zahteva 82. člen ZDDV-1 oz. ni mogoče ugotoviti, kako se je ugotovila količina opravljenega dela in oblikovala cena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za obdobje od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 29.412,52 EUR in pripadajoče obresti, kar mora biti plačano v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka). Zavezanec za davek ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka II. Izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka III izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in o ugotovitvah narejen zapisnik z dne 5. 3. 2008 na katerega je tožnik podal pripombe, razvidne od strani 11 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe, odgovor nanje pa je razviden od strani 14 do 16. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi petih računov, od katerih je enega izdala družba A. d.o.o., dva družba B. d.o.o. in dva družba C. d.o.o. Vsebina računov je navedena na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe (v nadaljevanju sporni računi). Ugotovitve navzkrižne kontrole DIN pri citiranih družbah so navedene na strani 4 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na strani 4 in 5 obrazložitve so navedeni objektivni elementi na podlagi katerih je davčni organ ugotovil, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“. Citirane družbe nimajo ne kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi storitve, ki so jih zaračunavale s spornimi računi, dejansko tudi opravile. Tožnik pa ni predložil verodostojne dokumentacije, ki bi dokazovala, da so storitve, zaračunane s spornimi računi izvedli prav izdajatelji teh računov. Gre za fiktivne posle katerih cilj ni bil izvajanje gospodarske dejavnosti, ampak davčna utaja in s tem pridobitev protipravne premoženjske koristi. Takšni posli na podlagi določbe 3. odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Glede na navedeno davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih in je dodatno obračunal vstopni DDV, kar je razvidno iz strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot podlago je navedel 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl.US, 30/01, 67/02, 30/03 odl.US, 101/03, 45/04, 75/04 odl. US, 114/04 in 108/05, v nadaljevanju ZDDV), ki ima kontinuiteto v 62. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Navaja pa tudi vsebino določbe 3. člena, 33. člena, 67. člena in 81. do 84. člena ZDDV-1, 17. člena Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 - 77/388/EGS ter sodbe SEU št. C-439/04 in C-440/04 – združena zadeva. Na strani 9 navaja objektivne okoliščine, iz katerih izhaja očitek, da bi tožnik moral oz. mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo del utaje davka. V skladu z navedenim davčni organ na podlagi spornih računov, ki so jih izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“ A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v višini 29.412,52 EUR, saj storitve, navedene na spornih računih, dejansko niso opravile navedene družbe.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil in v obrazložitvi navedel, da so bili pri družbi A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. opravljeni DIN in o tem narejeni zapisniki. Iz uradno pridobljenih podatkov je možno ugotoviti, da gre za družbe, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti, ne vodijo poslovnih knjig, davčnemu organu ne dostavljajo obračunov DDV ter nimajo ne materialnih ne kadrovskih pogojev za opravljanje dejavnosti. Te podatke je davčni organ razkril tožniku v smislu določbe 18. člena v povezavi s 24. členom ZDavP-2, kar je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tako je neutemeljen ugovor, da tožniku ni znano kakšne so bile ugotovitve davčnega organa pri navedenih družbah, ker v teh postopkih ni sodeloval. V zvezi z odločitvijo davčnega organa o nepriznavanju pravice do odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da dobave po spornih računih niso bile opravljene. Prvostopenjski organ ni bil dolžan ugotavljati ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Pritožbeni organ se strinja z navedbo tožnika, da lahko ugotovitve postopka zavezujejo le osebe, ki so v postopku sodelovale. Ker pa obstoj subjektivnega elementa tožnika v danem primeru ni odločilen, to ne more vplivati na pravilnost odločitve. Bistveno v zadevi je vprašanje ali je zavezanec za davek izkazal, da so storitve zaračunane s spornimi računi izvedli prav izdajatelji teh računov. Ugotovitve davčnega organa, da so sporni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, izhajajo iz okoliščin, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da so navedene družbe „neplačujoči gospodarski subjekti“. Pritožbeni organ ugotavlja, da se sporni računi ne sklicujejo na nobeno drugo listino, kot npr. na pogodbo ali naročilnico oz. prevzemnico. Tudi z dodatnimi listinami kot npr. pogodba, ki jo je sklenil A. d.o.o. in pogodba, ki jo je sklenil B. d.o.o. ter pogodba, ki jo je sklenil C. d.o.o. že zaradi formalnih pomanjkljivosti spornih računov, teh pomanjkljivosti tožnik ne more sanirati in prikazati poslovnega dogodka. Iz spornih računov ni mogoče ugotoviti konkretnih gradbišč. Priložene so specifikacije, ki navajajo določene objekte, vendar se nanje sporni račune ne sklicujejo in tudi niso bile pogodbeno dogovorjene. Družba B. d.o.o. je opravljala različna dela od ključavničarskih do elektroinštalacijskih na različnih objektih, vendar je za vse objekte na računu št. 325/06 napisano pod količina 1. Tovrstna dela je pred tem za tožnika opravljala družba A. d.o.o, za njim pa še C. d.o.o. Pri tem pa s strani tožnika niso bile izvedene nobene reklamacije. Tako ni jasno zakaj je v tako kratkem času tožnik menjal različne izvajalce. Gre za gradbena dela, ki predpisujejo sestavljanje določenih listin, kot so: knjiga obračunskih izmer, gradbeni dnevniki in gradbene situacije, vendar nobena knjigovodska listina, tudi gradbeni dnevnik ne izkazuje, da so različna gradbena dela opravile prav družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ker to ni navedeno na nobenem gradbenem dnevniku. Tu je le v rokopisu naveden objekt, naročnik, izvajalec, datum, delovni čas ter število delavcev na gradbišču brez navedbe podatka o prilogah oz. njihovih imenih. Pri podpisu je običajno le podpis nadzornikov. Če pa so podpisale dnevnik tudi osebe, ki so dnevnik sestavile oz. odgovorni vodja del, pa so ti podpisi nečitljivi. Pod nobenim podpisom ni navedenega imena in priimka osebe. V skladu z navedenim predloženi gradbeni dnevnik in citirane pogodbe ne predstavljajo verodostojnih listin. Breme dokazovanja je v davčnem postopku v skladu z določbama 76. člena in 77. člena ZDavP-2 na tožniku. Tudi po presoji pritožbenega organa gre za fiktivne račune na podlagi katerih tožniku ne pripada pravica do odbitka vstopnega DDV, saj ni izkazal, da so storitve, zaračunane s spornimi računi, dejansko izvedli prav izdajatelji teh računov.

Tožnik bi lahko storitve ustrezno in verodostojno dokumentiral. Prejem računa sam po sebi še ni zadosten dokaz, da so storitve bile res opravljene in da jih je opravil izdajatelj računa. V danem primeru ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV, temveč za neizpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. V postopku je bilo ugotovljeno, da davčni zavezanec ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale nastanek poslovnega dogodka (SRS 21). Tako ni izkazan pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV oz. 63. členu in 4. odstavku 67. člena ZDDV-1. Tožniku je bilo tako utemeljeno naloženo plačilo DDV.

C. d.o.o. v obdobju izdaje računa št. 431 z dne 8. 8. 2007 še ni bila identificiran za namene DDV, kar je postal šele z dnem 21. 8. 2007. Zato že iz tega razloga tožnik ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV v smislu določbe 4. odstavka 67. člena ZDDV-1, ne glede na to ali nepooblaščena oseba DDV plača. Iz upravnega spisa in listin izhaja neobičajno poslovanje tožnika, ki ni bilo v skladu z določili Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/03, 14/05 in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1). Tudi po presoji pritožbenega organa gre za fiktivne posle. Ni razvidno, kdo je dejansko izvršil storitve, ki so navedene na spornih računih. Tožnik pa ni predložil verodostojnih listin v smislu določil 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in spremembe, v nadaljevanju ZGD-1) in SRS. Tako poslovnega dogodka ni mogoče preveriti pri nobenem od subjektov, ki so v poslu sodelovali, niti ni izvirnih listin oz. dokumentacije, ki bi dokazovala drugače. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi ugovarja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zlasti pa ni mogoče razbrati, da so bile družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., „missing traderji“. Tožnik ni sodeloval v nobenem izmed opravljenih DIN v navedenih družbah. Davčni organ navaja, da ni bilo mogoče vzpostaviti stika z odgovornimi osebami v teh družbah in da družbe dejavnosti niso oglaševale in niso imele sedežev. Tožnik pa se ta dejstva ni mogel prepričati. Tako davčni organ glede teh ugotovitev ni ravnal v skladu z določilom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05, nadaljevanju ZUP). V izpodbijani odločbi je tudi navedeno, da je tožniku davčni organ razkril podatke v smislu 18. člena v zvezi z 24. členom ZDavP-2, vendar ta trditev ni resnična in je tudi pravno sporna, saj mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih je zavezanec za davek v davčnem postopku posredoval davčnemu organu. Davčni organ tožniku ni nikoli razkril nobenih podatkov o svojih ugotovitvah o družbah A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Obrazložitev v izpodbijani odločbi ni ustrezen nadomestek za neizveden dokazni postopek. Tako izpodbijana odločba temelji na neizvedenih dokazih. Navedbe davčnega organa o ugotovljenih dejstvih ostajajo na ravni trditev in niso posledica skrbne presoje izvedenih dokazov. Zapisniki drugih davčnih uprav pri družbah A. d.o.o., B. d.o.o. in C d.o.o. pa niso zadostni. Postavlja se vprašanje ali je možno na podlagi dejstev, ki so bila skladno z določbami ZUP ugotovljena v tem postopku, ugotoviti, da sporni računi nimajo podlage v dejansko izvedenih storitvah.

Tožnik tudi ugovarja, da ni sam dolžan nositi posledic, če tretje osebe ne spoštujejo veljavne davčne zakonodaje in ne plačujejo davkov. Tožnik poudarja, da so se določena dela po spornih računih dejansko izvajala. Z vidika uporabnika storitev ne more biti merodajno ali je delavec izvajalca ustrezno kvalificiran in se mu pravilno obračunava plača in plačujejo prispevki. Tudi pritožbeni organ soglaša, da tožnik ni mogel sodelovati v drugih davčnih postopkih in torej ni podlage za ugotovitev, da je tožnik vedel za nepravilnosti in tako ni izkazan subjektivni element. Nedokazani so tudi očitki, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da „neplačujoči gospodarski subjekti“ niso mogli opraviti zaračunanih del. V zvezi s pogodbenimi obveznostmi pa bi moral davčni organ upoštevati veljavno obligacijsko zakonodajo. Dela so bila naročena pri navedenih družbah in tudi izvršena. Ni bistveno, kdo dela za prevzemnika izvede. Odločilnega pomena je, da je naročilo izvršeno tako kot je bilo naročeno. Plačati je potrebno tistemu s katerim je sklenjena pogodba o izvedbi del in ne tistemu, ki je dejansko fizično izvedel dela. Davčni organ obligacijskih razmerij očitno ne razume. Gre za vprašanje ali je dopustno v davčnem postopku in za potrebe davčnega postopka zanemariti drugo veljavno zakonodajo. Iz odločbe pritožbenega organa izhaja, da se sporni računi ne sklicujejo na nobeno drugo listino npr. pogodbo ali naročilnico in zato teh pomanjkljivosti ni možno sanirati. Navaja tudi, da sicer obstajajo specifikacije, vendar se računi nanje ne sklicujejo. Zakon ne določa, da se mora račun sklicevati na pogodbo ali na specifikacijo izvedenih del. Davčni organ se izogiba, da bi sam ugotovil materialno resnico tako, da bi ugotovil dejanski obseg izvedenih del, ga ovrednotil s ponudbenimi cenami in pri davčnemu zavezancu ugotovil prikazan strošek za izvedbo del. Tako bi prišel do zaključka ali so bila določena dela plačana dvakrat ali ne. Če pa so bila dela dejansko izvedena in obračunana le enkrat, potem je pravilen zaključek, da so pogodbe z navedenimi družbami bile pravilno izpolnjene. Tožnik predlaga, da se v sodnem postopku izvedejo naslednji dokazi: imenuje izvedenca gradbene stroke, ki naj na podlagi PGD in PZI, gradbenih dnevnikov in knjig obračunskih izmer ugotovi kolikšen je bil dejanski obseg izvedenih del in na podlagi začasnih in končnih situacij ugotovi ali so dela obračunana in plačana dvakrat. Sodišče naj zasliši D.D. in E.E. ali so na objektih dejansko delali delavci, ki so jih na gradbišče napotile navedene družbe. Napačno je stališče tožene stranke, da so gradbene knjige nepopolno sestavljene. Gre za običajen način sestavljanja gradbenih dnevnikov. V danem primeru je tudi nesporno, da so bili sporni računi tudi plačani in da je tožnik na njihovi podlagi uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Tožeči stranki ni jasno v čem se kaže goljufija ali zloraba in v čem se kaže pridobitev davčnih ugodnosti, saj tega ni možno zaslediti, še manj pa dokazati. Tožniku se tudi očita neobičajno poslovanje, ki ni v skladu z določili ZGO-1, pri čemer pa tožena stranka ni navedla določil zakona, ki naj bi bila kršena. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne vse stroškov tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo drugostopenjski organ vztraja pri zavrnitvi tožbe in se sklicuje na razloge iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali davčni organ tožniku v letu 2008 utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“, tožniku pa predvsem očita, da ne razpolaga z verodostojno poslovno dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane sporne storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno tudi s stališčem SEU v zadevi Halifax Plc. (sodba št. C-255/02), po katerem je Šesto direktivo Sveta treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Načelo prepovedi zlorabe velja tudi na področju DDV. Iz sodbe SEU v zadevi Genius Holding BV (C-342/87) izhaja, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden, temveč mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija. Glede na navedeno je tako neutemeljen ugovor tožnika, da je zanj bistveno le, da je bila storitev opravljena oz. blago dobavljeno in da je bil izdan račun ter da je bil račun tudi plačal. Davčni organ je podrobno navedel razloge zakaj tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so izdajatelji računov resnično opravili zaračunane storitve. Predložena dokumentacija, ki jo je povzel v svoji obrazložitvi prvostopenjski organ in se je do nje opredelil pritožbeni organ, tudi po mnenju sodišča ne izkazuje, kdo je tožniku opravil zaračunane sporne storitve. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvami obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno navedel in se z njimi strinja tudi sodišče. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelji spornih računov tudi niso imeli realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev (niso imeli kadrovskih in materialnih pogojev za izvajanje spornih del) in tudi tožniku niso mogli opraviti zaračunanih storitev. Dokazi o nasprotnem tudi ne obstojajo ne na strani izdajateljev računov, ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po 3. odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Po presoji sodišča je prav tako neutemeljen ugovor tožnika, da mu niso poznani rezultati DIN pri družbah, ki so izdajali sporne račune tožniku ter ga zatrjevane nepravilnosti pri poslovanju teh družb ne morejo bremeniti, saj da ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki naj bi bil del utaje DDV. O ugotovitvah DIN pri navedenih družbah je bil tožnik v skladu z določbami 18. člena in 24. člena ZDavP-2 seznanjen. Tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV zato, ker so bili izdajatelji spornih računov na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, opredeljeni kot „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „mising traderji“, marveč zato, ker listine na podlagi katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost opravljenih storitev s strani izdajateljev spornih računov.

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z določbo 31. člena ZDavP-2. Iz predmetnih računov in predloženih pogodb ter ostale dokumentacije pa tudi po presoji sodišča ni razviden natančen opis del oziroma ni razvidna vsebina poslovnega dogodka, kot to zahteva 82. člen ZDDV-1 oz. ni mogoče ugotoviti, kako se je ugotovila količina opravljenega dela in oblikovala cena. Zlasti pa ni razvidno iz dokumentacije tožnika, da so storitve izvedli prav izdajatelji računov. Neutemeljen je ugovor tožnika, da davčni organ ni upošteval pogodbeno dogovorjenih zavez v skladu z določili OZ. Tožnik tudi po presoji sodišča ni vodil verodostojnih listin v skladu z določili ZGO-1. Le z verodostojnimi listinami kot so: gradbeni dnevniki, knjige obračunskih izmer, začasne in končne situacije, obračuni opravljenih del, primopredajni zapisniki s katerimi izvajalci oz. podizvajalci del prevzamejo odgovornost za kvalitetno izvedbo storitev ter da so storitve skladne s predpisi. Iz priloženih računov in predložene dokumentacije tako tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti, kdo je dela, zaračunana z predmetnimi računi, tudi dejansko opravil. Tako se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami davčnega organa, da na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče nesporno ugotoviti, da so bile storitve opravljene prav s strani izdajatelja računov.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da gre za kršitev določb postopka, ker v davčnem postopku ni bil postavljen izvedenec gradbene stroke in ni bilo izvedeno zaslišanje prič. Na podlagi 85. člena ZDDV-1 je določeno, da mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da je omogočeno pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunom in plačilom DDV. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Če zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu z zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Vendar so glede na specifičnost davčnega postopka dokazna sredstva v davčnem postopku omejena. Dokazuje se lahko z verodostojnimi listinami, ki so sestavljene v skladu z veljavnimi SRS in brez dvomov izkazujejo naravo poslovnih dogodkov. Tožnik je tisti, ki mora z verodostojnimi listinami dokazati, da so storitve, navedene v spornih računih, tožniku izvedli prav izdajatelji spornih računov, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti. V skladu z navedenim bi moral tožnik v predmetnem davčnem postopku izkazati, da so storitve oz. dobave po spornih računih opravile prav družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Vendar okoliščin, da so bile storitve, navedene na spornih računih, dejansko izvedene prav s strani izdajateljev računov, tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Glede na navedeno tožniku utemeljeno ni bil priznan odbitek vstopnega DDV, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV oz. a) točke 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 v povezavi z a) točko 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 in v poslovnih knjigah ni izkazan promet storitev izveden s strani izdajateljev spornih računov.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave in ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo glavne obravnave. Relevantne okoliščine v danem primeru po presoji sodišča niso sporne. Ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, marveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o njihovem pomenu.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.