Jedro

V ponovljenem postopku bo potrebno obravnavati predvsem vprašanje, ali ni res tožeča stranka v času, ko naj bi ji škoda nastajala, protipravno zasedala spornega poslovnega prostora.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse za pritožbo se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 108.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1998 dalje do plačila ter plačati stroške tega postopka po odmeri sodišča z enakimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh, glede samih pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 2.414.326,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 23.11.2004 dalje do plačila v roku 15 dni. Z navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo zavrnilo.

Tako zoper sodbo kot zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja predvsem, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da višino škode tožnik ni dokazal in zato zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik je v tožbi navedel višino stroškov, ki so mu nastali s tiskanjem majic in kap, enako tudi ceno, koliko bi dobil za natiskano majico in kapo in za celotno s pogodbo dogovorjeno količino kap in majic. Temu tožena stranka sploh nikoli ni ugovarjala. Ugovarjala je le temelju tožbenega zahtevka. Pri tem sploh ni bil potreben izvedenec, ki naj bi ugotavljal višino škode, saj so bili vsi elementi za izračun višine škode in stroškov izkazani in podkrepljeni z dokazi. Višina škode je namreč preprost izračun količine majic in kap po pogodbi in njihova cena, ki tudi izhaja iz pogodbe med tožnikom in I. in ki bi jo dobil tožnik plačano od družbe I., če ne bi bilo protipravnega ravnanja toženke z izklopom elektrike. Listine namreč izkazujejo, koliko stane majica in koliko kapa, pomnoženo s številom majic in kap pa se izkaže višina bruto zaslužka 135.500.000,00 SIT. Iz izračunov izhaja, koliko je plačal za majico in za kapo, dokazana pa je tudi višina stroškov tiskanja na majice in kape, in sicer znašajo stroški znesek 27.400.000,00 SIT. Odbitek stroškov od bruto zaslužka pa pomeni dejansko višino škode, ki jo je tožnik utrpel in ki je podana v zahtevku.

Na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo je tožena stranka po svojem pooblaščencu odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka se zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za oprostitev plačila takse za pritožbo, pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tiste določbe, ki urejajo taksno oprostitev, ki so veljale v času vložitve tožbe. Sicer pa bi lahko ob zbranih listinah samo odločilo o odložitvi plačila takse za pritožbo.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse za pritožbo zoper sodbo pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tožbenem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo za pravilno odločitev o zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je menilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja ene od predpostavk odškodninske obveznosti, in sicer škode, ki naj bi jo tožena stranka povzročila tožeči stranki s svojim protipravnim ravnanjem in to glede njene višine. Nima sicer prav pritožba, ko meni, da tožena stranka višine škode sploh ni izpodbijala, saj je jasno, da če je tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku po temelju, to nujno pomeni tudi, da je ugovarjala tudi višini škode. Vendar pa je po drugi strani res, da je tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih vlogah jasno povedala, koliko ta škoda znaša in ponudila tudi ustrezne dokaze za ugotovitev te škode. Navedla je, koliko bi znašal bruto zaslužek tožeče stranke v primeru, če bi majice in kape potiskala in jih dobavila družbi I., s katero je imela sklenjeno ustrezno pogodbo. Pri tem je navedla količino majic in kap, ceno majic in kap, po kateri je majice in kape nabavila, navedla pa je tudi, koliko bi znašali stroški tiskanja. V tožbi je glede tega predlagala tudi ustrezna dokazila, torej dokazila o ceni majice in kape in stroških tiskanja. Dne 13.10.2003 je tožeča stranka predlagala tudi izvedenca finančne stroke, vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da je prepozen. Tako stališče sodišča prve stopnje pa je pravno zmotno. Tožeča stranka je dejansko, kot sama navaja v pritožbi navedla svoj izračun tako višine škode in to v bruto znesku, višino stroškov, ki bi jih imela s tiskanjem majic in kap in končno tudi izračun izgubljenega dobička. Dokaz z izvedencem finančne stroke pa je predlagala šele potem, ko je tožena stranka izrecno ugovarjala tudi temu izračunu. Zato ni mogoče trditi, da je predlog tožeče stranke, ki je bil podan po takem dejanju tožene stranke, na izvedbo dokaza z izvedencem, prepozen. Gledano s stališča, katere navedbe so v taki pravdi, kot je predmetna potrebne, je tožeča stranka dejansko že v tožbi navedla vse, kar je potrebno za vsebinsko obravnavanje zahtevka. Predlagala je tudi dokaze, kot rečeno pa je dokaz z izvedencem glede višine škode predlagala šele potem, ko je tožena stranka postavkam višine škode konkretizirano ugovarjala. Že iz tega razloga, torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tej smeri in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je s tem povezano, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, glede na to, da je sodišče prve stopnje sicer tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, da so ostala sporna tudi številna vprašanja, povezana z ugotavljanjem temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožeči, kar je razvidno tudi iz odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka. Tožena stranka se seveda zoper razloge, ki jih sicer sodišče prve stopnje navaja glede obstoja temelja za odškodninsko obveznost, ni mogla pritožiti, glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in to iz razloga, ker naj bi tožeča stranka ne izkazala višine škode. Vendar pa bo potrebno v ponovljenem postopku obravnavati tudi ta vprašanja, predvsem pa tudi vprašanje, ali ni res tožeča stranka v času, ko naj bi ji škoda nastajala, protipravno zasedala spornega poslovnega prostora. Tožena stranka je med drugim tudi trdila, da je tožniku sodno odpovedala predmetni poslovni prostor in je bilo tožniku z nalogom opr. št. N 56/97 naloženo, da poslovni prostor izprazni. Res je, da se je na njegov ugovor zoper nalog nadaljevala pravda, v kateri pa je sedanja tožena stranka tožbo umaknila, vendar šele potem, ko je tožnik poslovni prostor izpraznil. To pa pomeni, da je vprašanje zakonitosti zasedanja poslovnega prostora v času, ko naj bi tožniku nastala škoda, še vedno odprto in ga mora sodišče prve stopnje razčistiti.

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo: Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep, s katerim je predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo zavrnilo, izdalo v skladu z določilom 5. odst. 168. čl. in 1. odst. 105.a čl. ZPP. Oprostitev plačila takse glede podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo je namreč mogoča le glede tistih vlog, ki so navedene v 1. odst. 105.a čl. ZPP, med take vloge pa ne spada tudi pritožba zoper sodbo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, pritožbeno sodišče pa zato pritožbo tožeče stranke zavrača kot neutemeljeno in potrjuje izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.