Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da na parceli, na kateri je obstoječi objekt predviden za rušenje, ni mogoče dovoliti dopolnilne gradnje k takemu objektu. Vendar po proučitvi tožbe in podatkov iz poslanih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin ne more rešiti spora (1.odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Ni namreč mogoče preizkusiti v tožbi ponovno zatrjevanih pritožbenih ugovorov, da je zaradi sprememb prvotnega zazidalnega načrta in gradnje teniških igrišč drugje tožnikova parcela zazidljiva, da ne leži v območju zazidalnega načrta in da ni predvidena za rušenje. Tožena stranka glede na te ugovore sicer ugotavlja, enako kot organ prve stopnje, da tožnikovo zemljišče leži v območju zazidalnega načrta, po katerem je stavba na njej predvidena za rušenje, vendar ne pove, kako je to ugotovila. Iz besedila odloka o sprejemu zazidalnega načrta za zazidalni otok VS 103 - Murgle IV. faza (Uradni list SRS, št. 40/84), na katerega se sklicuje, to ni razvidno.
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 02. 12. 1993.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Občinskega Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora, s katero je ta zavrnil njegovo zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za prizidek k stanovanjskemu objektu na parc. št. ..., ker je ta objekt predviden za rušenje. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da leži parc. št. ... v območju urejanja z zazidalnim načrtom VS 103 ... IV. faza (Ur. l. RS, št. 40/84), po katerem je objekt na tej tožnikovi parceli predviden za rušenje. Ker ta zazidalni načrt še vedno velja v skladu z odlokom o ugotovitvi, katere sestavine PIA so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine ... za obdobje 1986 - 1990 (Ur. l. RS, št. 2/87) in na podlagi 82. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in 3. čl. zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju, ni mogoče dovoliti dopolnilne gradnje k takšnemu objektu; zato je prvostopni organ v skladu z zakonom zavrnil zahtevek. V zvezi s pritožbenim ugovorom navaja, da organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ne navaja, da gre za rušenje lesenega objekta, kar pravno tudi ni pomembno, ker iz zazidalnega načrta jasno izhaja, da je objekt predviden za rušenje. Tudi sicer iz spisov ne izhaja, da bi organ druge stopnje v neki prejšnji odločbi ugotovil, da gre za zazidalne površine in tudi pritožnik ne navaja, iz katere odločbe naj bi bilo to razvidno. Zavrnila je tudi pritožbeni ugovor, da je bil podlaga za odločitev zazidalni načrt iz decembra 1986, ki je bil kasneje spremenjen, in vse druge ugovore kot nepomembne v tej zadevi.
V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe predpisov. Navaja, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin pod vl. št. ... z edino parc. št. ... stanovanjska hiša in garaža ter dvorišče in vrt v skupni izmeri 2.525 m2, kar je pridobil na podlagi kupne pogodbe z dne 31. 10. 1971. V letu 1978 je hišo adaptiral in leseni pomožni objekt na betonskih temeljih pozidal kot prizidek za garažo. Pred gradnjo je zaprosil za izdajo priglasitvene odločbe za prizidek in za dovoljenje za adaptacijo stanovanjske zgradbe, kar pa se v tistih časih ni ustrezno reševalo. Urbanistični inšpektor, ki je prišel na kraj v času gradnje, ni izdal odredbe za odstranitev objekta, temveč le naročilo, da mora investitor zaprositi za lokacijsko dovoljenje, zato je zaprosil zanj, vendar se postopek vleče že 16 let. V upravnem postopku je bilo predhodno že ugotovljeno, da so dani pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, kasneje pa je bila odločba spremenjena in zahtevek zavrnjen. Ni mogoče, da bi se območje, kjer leži njegova parcela, urejalo z zazidalnim načrtom ... IV, ker je v neposredni bližini prvega kareja naselja Murgel, ki obstaja že od leta 1970 dalje in noben zazidalni načrt ne predvideva rušenja hiš, ki obstajajo v tem območju v bližini ... Dvakrat je bila izdana lokacijska odločba za gradnjo igrišč Krajevne skupnosti ..., vendar je tožnik uspel s pritožbo, ker je tožena stranka ugotovila, da gre za zazidljivo stanovanjsko parc. št. ..., ki mora imeti dostopno pot. Tožnik se sklicuje na odločbo Republiškega komiteja za varstvo okolja, s katero je ugodil pritožbi tožnika zoper lokacijsko dovoljenje za ureditev rekreacijskega parka ... I in II in v to območje spada tudi nepremičnina tožnika, zato je sklicevanje na zazidalni načrt ... IV popolnoma napačno, saj ta okoliš leži več km naprej proti ... Tožena stranka ni upoštevala navedene odločbe in je zmotno ugotovila dejansko stanje ter uporabila napačno pravno podlago. Doslej ni bilo govora o rušenju objekta. V postopku doslej očitno ni bilo ugotovljeno, kje leži parc. št. .... Teniška igrišča so zgrajena povsem drugje, kot so bila prvotno predvidena, občinski upravni organ pa je z lokacijsko odločbo izrecno naložil investitorju, da mora upoštevati obstoječo pot, opisano v VI. točki odločbe, ki jo tožnik kot mejaš potrebuje za dostop k svojim nepremičninam. Zato tožnik predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.
Tožba je utemeljena.
Po določbi 1. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in in RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93 v nadaljevanju: ZUN) se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, izda v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da na parceli, na kateri je obstoječi objekt predviden za rušenje, ni mogoče dovoliti dopolnilne gradnje k takemu objektu. Vendar po proučitvi tožbe in podatkov iz poslanih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin ne more rešiti spora (1.odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Ni namreč mogoče preizkusiti v tožbi ponovno zatrjevanih pritožbenih ugovorov, da je zaradi sprememb prvotnega zazidalnega načrta in gradnje teniških igrišč drugje tožnikova parc. št. 309/4 zazidljiva, da ne leži v območju zazidalnega načrta ... IV. in da ni predvidena za rušenje. Tožena stranka glede na te ugovore sicer ugotavlja, enako kot organ prve stopnje, da tožnikovo zemljišče leži v območju zazidalnega načrta VS 103 ... IV. faza, po katerem je stavba na njej predvidena za rušenje, vendar ne pove, kako je to ugotovila. Iz besedila odloka o sprejemu zazidalnega načrta za zazidalni otok VS 103 - ... IV. faza (Uradni list SRS, št. 40/84), na katerega se sklicuje, to ni razvidno. Iz 1. člena odloka le izhaja, da se sprejme zazidalni načrt, ki ga je izdelalo projektivno podjetje ... pod št. projekta 188 z datumom april 1980. Toda med upravnimi spisi se nahaja le kopija, označena kot izris iz zazidalnega načrta s št. projekta 188 z datumom februar 1986, ki ga je razmnožil Zavod za izgradnjo Ljubljane, TOZD Urbanizem - LUZ, Ljubljana, decembra 1986 in overil prvostopni organ. Ne glede na to, da v tem izrisu niti ni označena parcelna številka zemljišča, na katerem stoji tožnikova hiša, ki naj bi bila predvidena za rušenje, tudi sicer ta ne more biti sestavni del navedenega odloka iz leta 1984, če je bil izdelan v februarju 1986. Sodišče torej na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve (2. odstavek 39. člena ZUS).
Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena tega zakona, ki ga je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.