Jedro

Način manevriranja obsojenca z motornim vozilom, s katerim je preprečil namero policistov, da bi ga kot voznika osebnega avtomobila prehitela in ga nato ustavila, s tem da jima je z vozilom, ki ga je upravljal, zapiral pot, zaradi česar sta morala zavirati, in ju poskušal izriniti s ceste, v obrazložitvi sodbe pa sodišče ugotavlja, da je celo prišlo do oplazenja vozil pri zelo visokih hitrostih, pomeni neposredno uporabo sile motornega vozila proti policistoma, zaradi česar nista mogla opraviti nameravanega dejanja, dokler se ni obsojenec sam ustavil zunaj vozišča (4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ).

Zasledovanje storilca kaznivega dejanja po 4. odstavku 302. člena KZ ne pomeni zasledovanja le pravnomočno obsojenih storilcev kaznivega dejanja, ampak tudi oseb, za katere uradne osebe sumijo, da so bile udeležene pri storitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. V.T. je dolžan plačati 250.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. V.T. zaradi kaznivih dejanj poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena in 22. členom KZ ter prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ izrečena enotna kazen 1 leta in 11 mesecev zapora, v katero se všteje pripor od 1.3. do 13.3.2002, in stranska kazen izgona tujca iz države po 40. členu KZ za dobo 5 let. Zagovornik obs. V.T. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da dejanji, zaradi katerih je bil obs. V.T. obsojen, nimata vseh znakov kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje po 4. odstavku 302. člena KZ se lahko stori samo z aktivnim ravnanjem, obsojenec pa zgolj ni ubogal odredbe policistov, naj ustavi vozilo in se jim torej ni aktivno upiral. S tem naj bi storil kvečjemu prekršek, ne pa kaznivo dejanje. Opis tega kaznivega dejanja ne navaja, katero uradno dejanje so policisti nameravali opraviti in iz kakšnega razloga. Obsojencu je bila prostost odvzeta 5 ur in pol preden je policija dobila sporočilo, da je vozil v tujini ukradeni avtomobil, torej policija ni imela nobenega razloga za sum, da je storilec kakšnega kaznivega dejanja. Teleološka razlaga določb 302. člena KZ v sodbi naj bi bila "čudna" in neutemeljena v škodo obsojenca. Ugotovitve sodbe, da so policisti nameravali obsojencu odvzeti prostost in mu preprečiti, da bo ukradeno vozilo pripeljal na ozemlje Republike Hrvatske, so v nasprotju z izpovedbami policistov in sploh brez podlage v dokazih. Katere naloge po 3. členu Zakona o policiji so policisti izvajali, v sodbah ni pojasnjeno, oziroma odvzem prostosti ne pomeni prijetja storilca kaznivega dejanja v smislu 3. člena Zakona o policiji. Tudi glede kaznivega dejanja prikrivanja ni dokazano, da je obsojenec vedel, da vozi ukraden avtomobil, zato njegovo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Sodišče naj ne bi neupravičeno zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, ki bi potrdili, da ni storil tega kaznivega dejanja, kar naj bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče naj ne bi zavzelo stališča do zagovora, da so policisti brutalno pretepli obsojenca iz maščevanja, ker jih je osmešil in ima zato še vedno zdravstvene posledice. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev materialnega ali procesnega zakona. Zavrnitev dokaznih predlogov je ustrezno obrazložena, prav tako naklep pri kaznivem dejanju prikrivanja. Vožnja z avtomobilom z veliko hitrostjo pomeni uporabo sile kot aktivno ravnanje v smislu 302. člena KZ, kar je v sodbah obrazloženo.

Zahteva zagovornika obs. V.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbah 2. odstavka istega člena ZKP pa se tega izrednega pravnega sredstva ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da ravnanja obsojenca, kot so opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne obsegajo vseh znakov kaznivih dejanj, je zmotno. Pod točko 1. izreka sodbe se zatrjuje, da je obs. T. namero policistov J.K. in D.B., da bi ga kot voznika osebnega avtomobila prehitela in ga nato ustavila, preprečil tako, da jima je z vozilom, ki ga je upravljal, zapiral pot, zaradi česar sta morala zavirati, in ju poskušal izriniti s ceste, v obrazložitvi sodbe pa sodišče ugotavlja, da je celo prišlo do oplazenja vozil pri zelo visokih hitrostih. Tak način manevriranja obsojenca z motornim vozilom, s katerim je preprečil policistoma, da bi ga prehitela in zaustavila njegovo vozilo, pomeni neposredno uporabo sile motornega vozila proti policistoma, zaradi česar nista mogla opraviti nameravanega dejanja, dokler se ni sam ustavil zunaj vozišča. Tudi stališče zahteve, da je "storilec kaznivega dejanja" iz 4. odstavka 302. člena KZ le oseba, ki je pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ni pravilno. Kazenski zakon uporablja izraz "storilec kaznivega dejanja" v širšem pomenu, kot je opredeljen v procesnopravnem smislu v 3. členu ZKP, ki je uzakonil domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave ali v 144. členu ZKP, ko opredeljuje pomene izrazov od osumljenca do obsojenca, glede na fazo postopkov. Kazenski zakon uporablja izraz "storilec kaznivega dejanja" ne glede na to, ali je zoper njega že uveden postopek ali ne in ali je postopek pravnomočno končan (npr. pri kaznivih dejanjih po 286. členu, 287. členu, kjer celo izrečno razlikuje storilca in obsojenca, v primerih, ko kazenski zakon z izrazom "storilec" napotuje na določbe v 2. odstavkih istega člena ali drugega člena kot npr. v 2. odstavku 127. člena KZ in številnih drugih primerih). Zasledovanje storilca kaznivega dejanja po 4. odstavku 302. člena KZ torej ne pomeni zasledovanja le pravnomočno obsojenih storilcev kaznivega dejanja, ampak tudi oseb, za katere uradne osebe sumijo, da so bile udeležene pri storitvi kaznivega dejanja.

Trditev v zahtevi, da dejanje, kot je opisano v točki 2 izreka sodbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, zahteva utemeljuje s tem, da ni dokazov, d je obsojenec vedel, da vozi ukraden avtomobil. S tem zahteva uveljavlja kot zmotno ugotovitev sodišča, da je obsojenec storil dejanje z naklepom, torej uveljavlja zmotno ugotovitev te okoliščine, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbah 2. odstavka 421. člena ZKP ne more uveljavljati.

Kršitev kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, kadar sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe. Primerjava izreka sodbe in obtožbe pokaže, da se povsem skladata, zato ta kršitev ne obstoji. Zahteva v bistvu utemeljuje to kršitev s trditvijo, da je sodišče zavrnilo predloge zagovornika za izvedbo dokazov, s katerimi naj bi se ugotovilo, da so policisti pri prijetju obsojenca prekoračili svoja pooblastila, z njim grdo ravnali in ga poškodovali, kar naj bi vplivalo tudi na njihovo verodostojnost. Izvedbo dokazov za ugotovitev teh dejstev je sodišče zavrnilo, ker za zadevo niso relevantni in niso bili potrebni za popolno razjasnitev "vseh okoliščin tako glede objektivnega kot subjektivnega dela obeh očitanih kaznivih dejanj" (1. odstavek na 12. strani sodbe sodišča prve stopnje). Kot nepotrebne ali neutemeljene je zavrnilo tudi druge dokaze obrambe (zaslišanje M.R., pregled spisa sodnika za prekrške v zvezi z istim dogodkom in pridobitev osebnih podatkov za A.P., ki naj bi obsojencu zaupal avtomobil za prevoz).

Po določbah 2. odstavka 371. člena ZKP se šteje za bistveno kršitev kazenskega postopka, če sodišče na glavni obravnavi prekrši pravice obrambe, pa je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbah 3. alinee 23. člena Ustave ter 3. odstavka 16. člena, 320. člena in 4. odstavka 329. člena ZKP ima obdolženec pravico predlagati dokaze, ki so mu v korist, po določbi 17. člena ZKP pa mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist obdolženca, pri tem pa si mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Sodišče sme zavrniti izvedbo dokazov obrambe, ki niso materialnopravno relevantni, torej če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če obramba ni utemeljila potrebne stopnje verjetnosti obstoja takega pomena dokaza ali če bi bilo izvajanje nadaljnjih dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Sodišče je prav iz teh razlogov zavrnilo dokazne predloge zagovornika in torej ni kršilo določb kazenskega postopka v zvezi s pravico obsojenca do obrambe.

Vrhovno sodišče ne pritrjuje zahtevi, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za take kršitve gre, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali si nasprotujejo ali obrazložitev sodbe o vsebini listin ali izpovedb navaja bistveno drugače, kot je njihova vsebina. Trditev v zahtevi, da sta ugotovitvi sodišča, da so policisti zasledovali obsojenca zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje, da je nameraval avtomobil odpeljati na Hrvaško, "samolastni", smiselno torej protispisni, torej ni utemeljena. Iz uradnega zaznamka Postaje prometne policije v NM (l. št. 21) ter iz izpovedb prič policistov R.K. in A.N. s te policijske postaje izhaja, da sta se odločila ustaviti obsojenca zaradi sumljivih okoliščin, ki so kazale, da bi bilo lahko vozilo, ki ga je vozil, ukradeno (sam voznik v avtu tuje registracije, vozilo je bilo višjega cenovnega razreda, ki je med najpogostejšimi predmeti tatvine avtomobilov). Ko se obsojenec ni podredil odredbi policistov, da se ustavi, ampak je z vozilom pospešeno pobegnil, se je ta sum okrepil, saj je takšno ravnanje značilno za voznike ukradenih avtomobilov. Zato sta policista ob pobegu obsojenca obvestila policijski obveščevalni center, ki je v zasledovanje obsojenca vključil še motorizirane policijske patrulje iz K. in B. ter odredil uporabo sredstev za prisilno zaustavljanje vozil. Ugotovitev sodišč, da sta se policista odločila za zaustavitev obdolženca zaradi določenih konkretnih okoliščin, ki so kazale na to, da je bilo vozilo ukradeno, ima torej podlago v dokazih in ne brez vsakega razloga, kot to meni zahteva. Glede na smer vožnje obsojenca, kraj njegovega prebivališča, državljanstvo in narodnost je logičen zaključek, da je obsojenec nameraval ukradeni avtomobil spraviti v Hrvatsko. Tudi ta zaključek sodišča torej ni v nasprotju s spisovnimi podatki oziroma "protispisen" v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva neutemeljeno navaja, da je bila kršena pravica obsojenca do obrambe, ker sodišče ni zavzelo stališča do zatrjevanega grdega ravnanja policije. Na 12. strani sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da so vse okoliščine kaznivega dejanja razjasnjene in je dokazne predloge o ravnanju policistov zavrnilo, ker niso relevantni za dokazovanje obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obsojenca. Temu stališču pritrjuje tudi višje sodišče. Morebitna prekoračitev pooblastil policistov in njihovo grdo ravnanje z obsojencem bi morala biti predmet drugega postopka.

Ker zahteva zagovornika obs. V.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določba 98. a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot sta jih ugotovili sodišči v rednem postopku, in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in kazenskega postopka).