Jedro

Vsekakor treba upoštevati običajna pravila delodajalca in potrebe delovnega procesa. Te so bile glede na izvedene dokaze take, da so zahtevale sprotno uskladitev rokov še tik pred koriščenjem dopustov, kar pomeni, da nastop dopusta brez dogovora in izrecne odobritve šefa (glede na prakso) ni bil dopusten. Odsotnost brez odobritve zato pomeni neupravičeno odsotnost z dela, to pa zadošča za uporabo določil 5. ali 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR oziroma za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (ne tožbe, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje) na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.7.1997 in 1.8.1997 in posledično na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je zato tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu izplačati nadomestila plače in prispevke za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ima odločitev sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj ni odgovorila na vse pritožbene razloge in navedbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni pa tudi odgovorila na navedbe v zvezi z izmikanjem vročitvi in zatrjevani šikani. Poleg tega je zmotno uporabilo pravilnik tožene stranke, saj je tožnik imel dopust odobren in je bil zato upravičen do odsotnosti z dela. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi pa le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da izpodbijana sodba ne bi imela ustreznih zaključkov, niti ne, da je ni mogoče preizkusiti. Sodba ima vse za odločitev pomembne razloge (v tem obsegu je tudi odgovorila na pritožbene razloge), zato očitane kršitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki tudi sicer ni bila ustrezno opredeljena) revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 4.7.1997 (napačen je datum 7.7.1997 v sodbi sodišča druge stopnje) do 18.7.1997. Neupravičena odsotnost z dela je lahko razlog za prenehanje delovnega razmerja, če traja tak izostanek zaporedoma pet delovnih dni. Ker je bilo prenehanje delovnega razmerja sprva določeno s prvim dnem odsotnosti, je organ prve stopnje pri toženi stranki uporabil določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), organ druge stopnje pa je nato ob upoštevanju dejstva, da se je delavec vrnil na delo, odločitev spremenil v toliko, da je v skladu z določbo 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR odločil, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem dokončnosti sklepa.

Za odločitev je, glede na to, da čas odsotnosti (več kot pet zaporednih delovnih dni) med strankama niti ni bil sporen, pomembna samo ugotovitev, ali je bil tožnik odsoten v spornem obdobju upravičeno ali ne. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov glede tega vprašanja zavzelo jasno stališče, s katerim soglaša tudi revizijsko sodišče, da nastop letnega dopusta brez predhodnega dovoljenja (kar velja tudi za sicer planiran dopust) pri toženi stranki ni štel za upravičeno odsotnost z dela. Sodišče je ugotovilo, da je bilo pri toženi stranki v navadi pred odhodom na dopust opraviti ustrezen razgovor s šefom in da je bil tak razgovor pred nastopom dopusta utečeno pravilo, ki je veljalo tudi za druge delavce.

Pri takem zaključku je vsekakor treba upoštevati običajna pravila delodajalca in potrebe delovnega procesa. Te so bile glede na izvedene dokaze take, da so zahtevale sprotno uskladitev rokov še tik pred koriščenjem dopustov, kar pomeni, da nastop dopusta brez dogovora in izrecne odobritve šefa (glede na prakso) ni bil dopusten. Odsotnost brez odbritve zato pomeni neupravičeno odsotnost z dela, to pa zadošča za uporabo določil 5. ali 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR oziroma za prenehanje delovnega razmerja. Ker je šlo za utečeno pravilo ni mogoč zaključek, ki ga je skušal med postopkom uveljavljati tožnik, da je bilo od njega zahtevano kaj, kar bi ga spravilo v slabši položaj od drugih delavcev, zato tudi ni mogoče ugotoviti, da je bil šikaniran.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da gre za zakonito prenehanje delovnega razmerja, je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo utemeljeno. Zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.