Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 prekrškovni organ kršitelja še pred izdajo odločbe o prekršku med drugim pouči, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih kasneje v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Vsebino navedene določbe je treba razlagati v luči določbe prve alineje 29. člena Ustave, ki tudi storilcu prekrška zagotavlja, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Če prekrškovni organ storilca prekrška pisno obvesti o prekršku, ima storilec v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZP-1 možnost, da se v petih dneh od vročitve obvestila pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška. V tem primeru bo imel storilec prekrška praviloma zadostno možnost za pripravo svoje obrambe.

Tudi v primeru, če prekrškovni organ storilca prekrška ustno obvesti o prekršku in pouči o njegovih pravicah in posledicah, če v postopku ne bo sodeloval, mora zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave, storilcu vselej omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj. Okoliščina, da želi izjavo podati takoj, mora biti posebej protokolirana, poleg zapisa same izjave o prekršku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Brežice je s plačilnim nalogom št. 0000113117370 z dne 6. 5. 2016 storilca prekrška R. S. spoznal za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekel mu je globo v višini 120,00 EUR. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo ZSV 37/2016 z dne 6. 7. 2016 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve petega odstavka 65. člena, prvega odstavka 90. člena, prvega odstavka 125. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da je bila storilcu prekrška kršena pravica do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva, ker sodišče ni izvedlo številnih dokazov, katerih izvedbo je storilčeva zagovornica predlagala v zahtevi za sodno varstvo, da je nesprejemljivo stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da je bil storilec dokazno „prekludiran“, saj je že v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal, da mu ni bil predstavljen storjeni prekršek in dokazi, povezani z njim, ter da je bila storilcu kršena pravica, da se izjavi o procesnem gradivu, ker je sodišče vpogledalo v sodni spis opr. št. ZSV 12/2016, z vsebino katerega storilec prekrška ni bil seznanjen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 171. členom ZP-1, poslalo storilcu prekrška in njegovi zagovornici. O zahtevi se je izjavila storilčeva zagovornica, ki je izrazila strinjanje z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti.

B.

4. Vrhovno sodišče se je že v številnih svojih odločbah(1) oprlo na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-319/2010, U-I-63/2010 z dne 20. 1. 2011, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Ta jamstva poštenega postopka morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Tudi po stališču ESČP morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trail)

(2). Prav tako je Vrhovno sodišče že v zadevi IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016 presodilo, da odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe zahteve loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko odgovori. Stranke v postopku, s tem pa tudi storilec v prekrškovni zadevi, imajo pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov, temu nasprotno pa stoji zaveza sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma dokaze tudi izvede. Ta pravica oziroma dolžnost ni absolutna in sodišče ne bo izvajalo vseh predlaganih dokazov, temveč zgolj tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma tiste, ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen oziroma je za ugotovitev nekega dejstva popolnoma neprimeren.

5. V obravnavanem primeru iz podatkov prekrškovnega spisa ter izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je bil v zvezi z istim historičnim dogodkom (prometno nesrečo), ki je predmet obravnavane zadeve, najprej spoznan (s plačilnim nalogom Policijske postaje Brežice z dne 1. 2. 2016) za odgovornega B. Š. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo ZSV 12/2016 z dne 20. 4. 2016 zahtevi za sodno varstvo B. Š. ugodilo ter postopek zoper njega ustavilo.

6. Več kot tri mesece od obravnavanega historičnega dogodka je bil storilcu prekrška R. S. dne 6. 5. 2016 vročen plačilni nalog Policijske postaje Brežice, s katerim je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 42. člena ZPrCP. Pred izdajo plačilnega naloga je bil storilec prekrška s strani prekrškovnega organa poučen, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Prav tako je bil poučen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Storilec prekrška je izjavil, da je presenečen nad odločitvijo sodnika v postopku zoper soudeleženca (torej B. Š.), da se nikakor ne strinja z izdano odločbo ter da meni, da s svojim ravnanjem ni kršil zakona.

7. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec po svoji zagovornici vložil obsežno zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje policistov Policijske postaje Brežice D. S. in M. B., zaslišanje očividke prometne nesreče M. N., ter da se opravi ogled kraja in rekonstrukcija prometne nesreče. V zahtevi za sodno varstvo je storilčeva zagovornica izrecno poudarila, da od prekrškovnega organa zahteva, da predloži vse dokaze, na katere se sklicuje v izpodbijanem plačilnem nalogu, ki doslej storilcu prekrška niso bili dani na vpogled in o katerih se doslej ni mogel izjaviti.

8. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo zahtevo storilčeve zagovornice za sodno varstvo zavrnilo. V 3. in 4. točki razlogov sodbe je navedlo, da je bil storilec ob vročitvi plačilnega naloga in podaji izjave na zapisnik poučen v skladu z določbami 55. člena ZP-1 glede pravočasnega navajanja dejstev in dokazov v svojo korist in posledicah, če tako ne bo ravnal. Zato sodišče storilčevih poznejših navedb in dokazov, ki jih je podal v zahtevi za sodno varstvo, ni upoštevalo. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo še, da je bil storilec v postopku izdaje plačilnega naloga ustrezno seznanjen s ključnimi obremenilnimi dejstvi in dokazi ter z izčrpnim opisom dejanskega stanja obravnavanega prekrška.

9. V skladu z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1, prekrškovni organ kršitelja še pred izdajo odločbe o prekršku med drugim pouči, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih kasneje v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Vsebino navedene določbe je treba razlagati v luči določbe prve alineje 29. člena Ustave, ki tudi storilcu prekrška zagotavlja, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Če prekrškovni organ storilca prekrška pisno obvesti o prekršku, ima storilec v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZP-1 možnost, da se v petih dneh od vročitve obvestila pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška. V tem primeru bo imel storilec prekrška praviloma zadostno možnost za pripravo svoje obrambe.

10. Tudi v primeru, če prekrškovni organ storilca prekrška ustno obvesti o prekršku in pouči o njegovih pravicah in posledicah, če v postopku ne bo sodeloval, mora zaradi zagotovitve temeljnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave, storilcu vselej omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj. Okoliščina, da želi izjavo podati takoj, mora biti posebej protokolirana, poleg zapisa same izjave o prekršku(3).

11. V obravnavanem primeru iz zapisnika o izjavi kršitelja, ki jo je podal pred izdajo plačilnega naloga, kot že rečeno, več kot tri mesece po storjenem prekršku, ne izhaja, da je bil storilec prekrška s strani prekrškovnega organa poučen, da ima pravico do primernega časa za pripravo svoje obrambe, da ima možnost, da izjavo poda v roku petih dni, oziroma da je izjavo podal takoj, ko mu je bil predstavljen očitani mu prekršek, ker je sam tako želel. Prav tako so v kratkem opisu dejanskega stanja dokazi, na katere je prekrškovni organ oprl svojo odločitev, zgolj našteti („opravljen ogled kraja prometne nesreče, foto skica, alkohol 0.00, sopotnik v osebnem avtomobilu K. S. je utrpel udarnino - lahka telesna poškodba“), iz njega pa ni razvidno, da je bil storilec prekrška seznanjen z njihovo vsebino. Utemeljeno je zato stališče vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo storilca prekrška in zavrnilo vse dokazne predloge njegove obrambe s sklicevanjem na prekluzijo iz drugega odstavka 55. člena ZP-1, storilcu kršilo pravico do poštenega sojenja, izvajanja dokazov v njegovo korist in učinkovitega pravnega sredstva.

12. Prav tako je treba pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila storilcu kršena pravica izjaviti se o procesnem gradivu – vsebini sodnega spisa opr. št. ZSV 12/2016. Sodišče je v 3. točki razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe navedlo, da je v postopku z zahtevo za sodno varstvo med drugim vpogledalo tudi v spis opr. št. ZSV 12/2016, ki se nanaša na nasprotnega udeleženca B. Š.

13. Iz kratkega opisa dejanskega stanja, ki je bil storilcu prekrška predstavljen pred izdajo plačilnega naloga izhaja „da je izdaja plačilnega naloga kasnejša zaradi odločbe Okrajnega sodišča v Brežicah o oprostitvi odgovornosti Š.“. Po tako predstavljenem dejanskem stanju je storilec izjavil, da je presenečen nad odločitvijo sodnika v postopku zoper soudeleženca v prometni nesreči, ter da se z njo nikakor ne strinja. Iz navedene izjave je mogoče sklepati, da je bil storilec z odločitvijo sodišča v zadevi zoper B. Š. seznanjen šele tik pred izdajo plačilnega naloga, nad takšno odločitvijo sodišča pa je izrazil osuplost. Storilčeva zagovornica je v zahtevi za sodno varstvo navedla, da s strani prekrškovnega organa, kljub njeni izrecni pisni zahtevi, ki jo je priložila vloženemu pravnemu sredstvu, ni uspela pridobiti odločbe o oprostitvi odgovornosti B. Š., zato se do nje v zahtevi za sodno varstvo ni mogla opredeliti.

14. Iz podatkov spisa ne izhaja, da je sodišče pred odločitvijo o zahtevi storilčeve zagovornice za sodno varstvo storilcu oziroma njegovi obrambi omogočilo, da se seznani s podatki spisa in odločbo zoper B. Š., čeprav je sodišče navedlo, da je pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo vpogledalo v spis, ki se nanaša na nasprotnega udeleženca. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo storilčevo pravico do seznanitve s procesnim gradivom ter njegovo pravico, da se v zvezi s tem izjavi ter navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist. C.

15. V obravnavnem primeru je sodišče štelo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ne more navajati novih dejstev in dokazov, ker tega ni storil že v izjavi o prekršku. S tem storilcu ni bila zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, hkrati pa mu ni bila zagotovljena možnost, da se seznani in izjavi o procesnem gradivu, ki je bilo odločilno za zavrnitev njegovega pravnega sredstva. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Brežice v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev pravice do poštenega postopka odpraviti, storilcu oziroma njegovi obrambi omogočiti seznanitev s procesnim gradivom ter v skladu z načelom proste presoje dokazov presoditi o utemeljenosti vloženega pravnega sredstva.

(1) Primerjaj sodbe IV Ips 45/2011 z dne 11. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 105/2010 z dne 15. 6. 2010 in IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016. (2) Primerjaj zadeve Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013, Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2016. (3) P. Čas in drugi (2009): Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, stran 266.