Jedro

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1, vendar ji to samo po sebi ne daje sposobnost biti stranka tudi v pravdnem postopku. Toliko bolj v obravnavnem primeru, ko je tožena stranka edini etažni lastnik.

Sosporništvo predpostavlja obstoj vsaj dveh udeležencev bodisi na strani tožeče bodisi tožene stranke. Pri tem mora biti izpolnjena tudi predpostavka, da ima vsaka od udeleženih oseb sposobnost biti stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Obrazložilo je, da v predlogu za izvršbo in dopolnitvi tožbe navedena tožeča stranka „Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov Ulica 1a in 1b" (v nadaljevanju obrazložitve: SVETL) ne izpolnjuje pogojev biti stranka postopka (76. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlogu tožeče stranke, da se ji prizna status stranke (tretji odstavek 76. člena ZPP), sodišče ni sledilo, ker kljub pozivu ni navedla posameznih etažnih lastnikov stavbe. Sklicevanje na Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča – ZVEtL-1 v obravnavani zadevi ni utemeljeno, ker ima skupnost etažnih lastnikov ex lege status udeleženca v postopkih po ZVEtL-1, v pravdnih postopkih pa nima avtomatično priznane sposobnosti biti stranka in zadevnih določb ZVEtL-1 ni mogoče uporabiti.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki se označi kot: 1) Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov Ulica 1a in 1b in 2) B. d. o. o. Zaradi očitanih procesnih kršitev višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tožbo je tožeča stranka zahtevala plačilo odvetniških storitev, ki so nastali v nepravdnem postopku za določitev pripadajočega zemljišča. Navajala je, da je B. d. o. o. upravnik stavbe na Ulici 1a in 1b. V nepravdnem postopku III N 723/2018 je bil udeleženec postopka SVETL, upravnik pa je bil kot njen zastopnik pozvan k udeležbi v postopku. V postopku je upravnik angažiral pomoč odvetniške pisarne, ki je izstavila račun v vtoževanemu znesku, ki ga je upravnik plačal sam, s strani tožene stranke pa je ostal neplačan. Med strankama je nesporno, da je edini etažni lastnik na naslovu Ulica 1a in 1b tožena stranka.

6. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 3. člen Zakona o sodiščih, ki določa, da v primeru, če se se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. V obravnavani zadevi gre namreč za vprašanje sposobnosti biti stranka (pravne sposobnosti) in v zvezi s tem ZPP v 76. členu določa: 1.) da je pravdna stranka lahko vsaka fizična ali pravna oseba 2.) da posebnimi predpisi določajo, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka in 3.) da se lahko izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, prizna lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka, če v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka. O obstoju sposobnosti biti stranka sodišče torej odloči na temelju 76. člena ZPP in ne gre za pravno praznino, ki bi narekovala uporabo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih.

7. Pritožba ne more izpodbiti zaključkov o pomanjkanju sposobnosti biti stranka s sklicevanjem na dejansko stanje zadeve. Dejstvo, da je bil SVETL v nepravdnem postopku zastopan s strani upravnika, ki je najel pomoč odvetniške pisarne, nima zveze z vprašanjem pravne sposobnosti tožeče stranke v tem pravdnem postopku za plačilo denarnega zneska. Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, da je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sklepa naj ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svoj zaključek, zakaj pravna sposobnost tožeče stranke ni podana, prav tako je obrazložilo, zakaj ni mogoče uporabiti 4. člena ZVEtL-1. 8. V 4. členu ZVEtL-1 je določeno, da je udeleženec postopka skupnost etažnih lastnikov oziroma pridobiteljev posameznih delov v stavbi. Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov zastopa upravnik. Za razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom se smiselno uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika – OZ o mandatni pogodbi (pogodbi o naročilu). Navodila etažnih lastnikov upravniku so posel rednega upravljanja stavbe, stroški upravnika z zastopanjem skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov pa so stroški rednega upravljanja stavbe.

9. Višje sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da ex lege status udeleženca SVETL v nepravdnem postopku ne pomeni, da je avtomatično priznan tudi status stranke v pravdnem postopku. Navedeno je še bolj očitno v obravnavnem primeru, ko je „skupnost etažnih lastnikov“ dejansko le tožena stranka, saj je nesporno, da je tožena stranka edini etažni lastnik v zgradbi na ... Situacija torej postane nevzdržna, saj „tožeča stranka SVETL“ v bistvu vtožuje plačilo zneska od same sebe. SVETL ima status udeleženca in sposobnost biti stranka v postopkih po ZVEtL-1, ta sposobnost pa ni avtomatično prenesena tudi na pravdne postopke. Zato v obravnavnem primeru SVETL ne more biti stranka v pravdnem postopku. Pravna subjektiviteta je sicer skupnosti lastnikov priznana po Stanovanjskemu zakonu – SZ-1, vendar le v primeru, če etažni lastniki sprejmejo sklep in statut, ki se tudi vpiše v sodni register (72. - 82. člen SZ-1), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

10. Zaradi navedenega je zaključek sodišča prve stopnje o pomanjkanju pravne sposobnosti pravilen, pritožba v tem delu pa neutemeljena.

11. Pritožba nadalje navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odločilo o vlogi „drugo tožeče stranke“. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka tožbo razširila tudi na novega tožnika – upravnika B. d. o. o. in obrazložila naknadno sosporništvo na aktivni strani.

12. Višje sodišče ugotavlja, da je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen v imenu upnika SVETL. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi zaradi dolžnikovega ugovora je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navedla, da razširja tožbo na drugega tožnika – upravnika. Navedla je, da so podani pogoji za sosporništvo po 191. členu ZPP, ker se zahtevek opira na isto dejansko in pravno podlago, plačilo vtoževanega zneska pa je v izvršbi zahtevala na TRR upravnika.

13. Navedene pritožbene navedbe so po presoji višjega sodišča nerelevantne za odločitev o tej pritožbi. Izpodbijani sklep se nanaša le na SVETL kot tožečo stranko in njena tožba je bila zavržena. Na „drugo“ tožečo stranko se izpodbijani sklep ne nanaša in je ne zadeva. Po stališču višjega sodišča v obravnavani situaciji ne gre za položaj sosporništva. Že po definiciji sosporništvo predvideva udeležbo več oseb bodisi na strani tožeče bodisi tožene stranke, pri čemer mora biti izpolnjena tudi predpostavka, da ima vsaka od udeleženih oseb sposobnost biti stranka. ZPP v 191. členu namreč določa, da lahko več oseb toži ali je toženih (sosporniki), če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Iz navedene dikcije izhaja, da mora vsak udeleženec imeti najmanj pravno sposobnost, to je, da je lahko nosilec pravic in obveznosti. Ker SVETL ne izpolnjuje že pogoja biti stranka, bi v obravnavani zadevi na strani tožeče stranke nastopal le upravnik. To pa ne ustreza položaju sosporništva, ampak subjektivni spremembi tožbe na strani tožeče stranke, ki jo ZPP dopušča le izjemoma v primeru, da lahko tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo namesto tožeče stranke (drugi odstavek 190. člena), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

14. Na podlagi povedanega je pritožba neutemeljena, izpodbijani sklep pa je tudi prestal preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka nima pravne sposobnosti in ne more biti nosilec pravic in obveznosti, ji višje sodišče ne more naložiti, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka. Zato je višje sodišče odločilo, da vsaka stran krije svoje stroške pritožbenega postopka.