Jedro

Revizija je dovoljena, ker izpodbijani del dokončnega upravnega akta presega 20.000 EUR, gre pa za obveznost, izraženo v denarju.

ZDDV določa obveznost obračunavanja DDV od vsakega prometa blaga in storitev, razen izjem, ki so izrecno določene. V tem primeru pa ne gre za tako izjemo, saj je revident od lastnika najel plovila in z njimi sklenil čarterske pogodbe, vendar pa ni sam izvajal prevoza potnikov ali druge komercialne oziroma ribiške ali industrijske dejavnosti, temveč je najete ladje dajal v podnajem oziroma podzakup. Zato za tako dejavnost oprostitev DDV po 31. člen ZDDV ni možna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo Davčnega urada Koper z dne 17. 6. 2002 (1. točka izreka izpodbijane sodbe), z 2. točko izreka pa je zavrnilo revidentov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ po opravljenem ponovnem inšpekcijskem pregledu pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) revidentu naložil v plačilo razliko DDV za davčno obdobje od vključno julij do vključno december 1999, ugotovil, da je revident premalo obračunal in plačal DDV v skupnem znesku 7.929.910,00 SIT (točka I/1 in 2 izreka); ugotovil, da ima del te davčne obveznosti in zamudne obresti poravnan (točka II izreka) in ugotovil razliko davčne obveznosti v višini 4.462.177,00 SIT in zamudne obresti do izdaje odločbe, ki jih mora poravnati (III. točka izreka). Tožena stranka pa je kot pritožbeni organ z odločbo z dne 14. 5. 2007 deloma ugodila pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo: točko I/2 izreka je odpravila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti za čas od nastanka davčne obveznosti do dneva izdaje prvostopenjske odločbe (17. 6. 2001) v znesku 3.964.780,50 SIT; spremenila II. točko izreka tako, da je ugotovila, da je revident do 22. 3. 2001 že poravnal del dodatno ugotovljene davčne obveznosti iz I/1 točke izreka v znesku 5.825.551,00 SIT; spremenila III. točko izreka tako, da mora davčni zavezanec poravnati še razliko davčne obveznosti v znesku 2.104.659,00 SIT in da začnejo teči zamudne obresti z dnem, ko prvostopna odloča postane izvršljiva, in tečejo do dneva dejanskega celotnega plačila naloženih obveznosti; v ostalem pa je pritožbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), tožbene ugovore pa zavrača kot neutemeljene.

3. Revident izpodbija prvostopenjsko sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Dovoljenost revizije utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka: ni bila opravljena glavna obravnava, s čimer je bil kršen prvi odstavek 51. člena ZUS-1; kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in neobrazloženi, in se le sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, ni pa se prvostopenjsko sodišče opredelilo do tožbenih navedb, na primer do tega, zakaj se oddajanje plovil v najem oziroma zakup ne šteje za opravljanje komercialne dejavnosti. Materialno pravo – ZDDV je sodišče prve stopnje napačno uporabilo, predvsem določbe 1. oziroma 2. točke drugega odstavka 31. člena takrat veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV, in se pri tem sklicuje na 6. Direktivo, Pomorski zakonik – PZ (643. člen) in Standardno klasifikacijo dejavnosti. V vsakem primeru pa bi revidentu bilo treba priznati oprostitve plačila DDV po 17. oziroma 18. členu ZDDV, upoštevaje določbe 29. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 in stališče DURS, Davčnega urada Ljubljana z dne 19. 6. 2007, saj gre za transportne storitve – pomorski promet, storitve so bile dejansko opravljene v tujini – na Hrvaškem oziroma izven območja EU. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo revidentu naloženo plačilo DDV v znesku 7.929.910,00 SIT glavnice (33.090,92 EUR). Zato je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. ZDDV določa obveznost obračunavanja DDV od vsakega prometa blaga in storitev, ki ga davčni zavezanec na območju Republike Slovenije opravi za plačilo, razen v primerih, ko je z zakonom izrecno določeno, da tega davka ni treba obračunati. Izjeme od splošne obveznosti obračunavanja in plačevanja DDV so torej možne samo na izrecni zakonski podlagi in jih je treba razlagati restriktivno.

10. ZDDV v 31. členu, na podlagi katerega revident uveljavlja oprostitev plačila DDV, določa oprostitve DDV pri izvozu blaga ter mednarodnem prevozu. Tako v drugem odstavku določa tudi, da je plačila DDV oproščen promet blaga v zvezi z oskrbovanjem: a) plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti; ter v 2. točki drugega odstavka istega člena, da je plačila DDV oproščena nabava, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem pomorskih plovil iz podtočke a) in b) prejšnje točke ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča so revizijski ugovori glede napačne uporabe materialnega prava neutemeljeni. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta pravilno uporabila določbe ZDDV ter navedla, da je revident z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe, sklenjene med revidenotm in lastniki plovil, tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se revident tudi sklicuje), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna. Oprostitev namreč ni vezana na katerokoli gospodarsko (komercialno) dejavnost, ampak na opravljanje dejavnosti prevoza potnikov oziroma komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, kar mora biti razvidno že iz pogodbe. Za oprostitev po teh določbah bi lahko šlo le v primeru, kadar je najemnik plovila „neposredni“ uporabnik tega plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravlja prevoz potnikov za plačilo, oziroma je najemnik ali zakupnik “neposredni“ izvajalec komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti. Tako stališče izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča X Ips 456/2005 z dne 7. 5. 2009, X Ips 515/2008 z dne 9. 12. 2010 in X Ips 35/2010 z dne 27. 1. 2011. 12. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori glede kraja opravljenega prometa storitev. V 17. členu ZDDV je določeno, kaj se šteje za kraj opravljenega prometa storitev. V prvem odstavku je določeno splošno pravilo, da se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve, ali stalno oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno. V drugem odstavku navedenega člena, na katerega se sklicuje revident, pa je med drugim določeno, da se za kraj opravljanja prometa storitev šteje pot, kjer se opravi prevozna storitev; če se prevozna storitev ne opravi le v Sloveniji, se ta zakon uporablja le za tisti del prevozne storitve, ki se opravi v Sloveniji (2. točka drugega odstavka 17. člena ZDDV).

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče, da se v obravnavanem primeru kot kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima revident – davčni zavezanec, ki opravlja storitve (daje plovila v najem oziroma zakup), svoj sedež. Najem plovil v drugem in tretjem odstavku tega člena, ki določata izjemo od splošnega načela v prvem odstavku, ni naveden in zato teh določb v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Ne glede na to pa revident za svoje navedbe, da so vsa plovila zapustila slovensko morje, ni predložil dokazov.

14. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana dejstva in novi dokazi niso pomembni za odločitev. Revident je predlagal zaslišanje sestavljavcev mnenj ter svoje zaslišanje, pri tem pa niti ni navedel kaj (več od že navedenega v spisih oziroma v listinah, ki so v spisih, in so podlaga za odločitev) bi izpovedali. Po presoji Vrhovnega sodišča dajejo listine v spisih dovolj podlage za odločitev. Opustitev glavne obravnave v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

15. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor glede obrazložitve izpodbijane sodbe in v zvezi s tem zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z razlogi izpodbijane odločbe (v kateri je tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in dovolj izčrpno utemeljila svojo odločitev), kar je posebej poudarilo ter se pri tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Tako sklicevanje ne pomeni, da je sodba brez razlogov, ampak je za njene razloge treba šteti razloge izpodbijanega upravnega akta (ki pa jih sodišču zaradi navedene določbe ZUS-1 ni treba ponavljati). Ta določba ZUS-1 je glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zakonsko pravilo, ki določa le način pisanja obrazložitve sodbe, in v ničemer ne posega v strankine pravice do sodnega varstva.

16. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

17. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

18. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.