Jedro

Z znatnejšo škodo ni mišljena tista škoda, ki z izvršbo dolžniku vselej nastane že zaradi nje same. Zgolj dejstvo, da teče postopek za razveljavitev izvršilnega naslova, ne preprečuje izvršbe, ampak mora biti izvršilni naslov že razveljavljen.

Izrek

Ugovor in pritožba se zavrneta in potrdita izpodbijana sklepa.

Dolžnik mora povrniti upniku stroške odgovora na ugovor v znesku 19.605,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja sklenjenega pri Okrajnem sodišču v Ljubljani z dne 5.5.1995, opr. št. R 928/95 dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave izvršljive terjatve upnika in sicer: glavnice v znesku 6,825.796,51 SIT in izvršilnih stroškov odmerjenih na 86.593,00 SIT.

Predlog za izvršbo pa je zavrnilo v delu, v katerem upnik zahteva izterjavo dela glavnice v znesku 299.203,49 SIT ter zakonite zamudne obresti od glavnice od 6.5.1997 do plačila. 26.5.1999 je dolžnica podala predlog za odlog izvršbe, ki ga je prvo sodišče dne 21.12.1999 zavrnilo.

Zoper sklep o izvršbi je pravočasno ugovarjala dolžnica ter navedla, da pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II P 109/98 teče postopek na razveljavitev izvršilnega naslova. Zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njen prdlog za odlog izvršbe, pa se dolžnica pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Dolžnica navaja, da so ugotovitve sodišča, češ da naj bi z izvršbo ne pretrpela znatnejše škode, protispisne in nepravilne. Ponavlja, da gre za izterjavo ogromne vsote denarja, kar je po pritožničinem mnenju odločilnega pomena pri presoji verjetnosti nastanka škode. Dolžnica ima dva šoloobvezna otroka. Njuno preživljanje pa bo zaradi vsote, ki naj se izterja dalj časa ogroženo in onemogočeno. Pomembno dejstvo naj bi bilo tudi to, da je avto, na katerega je tudi dovoljena izvršba, manjše vrednosti ter bi bil z njim poplačan le manjši del terjatve, bi se pa, po drugi strani, povečali stroški za prevoze, določene poti pa bi bile popolnoma onemogočene. Sodišče nadalje ni uporabilo 2. odstavka 71. člena ZIZ, ki mu daje možnost odložiti izvršbo tudi v primerih, ko so podani posebno upravičeni razlogi. Nazadnje še navaja, da je upnikova terjatev izražena v nemških markah, tečaj te pa sledi inflaciji, zaradi česar terjatev ne izgublja realne vrednosti.

Na ugovor zoper sklep o izvršbi je odgovoril upnik, ki dolžničine navedbe v celoti prereka ter navaja, da so postopki dolžnice le zavlačevalni manever.

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor za neutemeljen, zato ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloča kot o pritožbi.

Ugovor in pritožba nista utemeljena.

Glede ugovora zoper sklep o izvršbi: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep prvega sodišča, s katerim je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi za neutemeljen, pravilen in v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Dolžnica namreč ne zatrjuje obstoja nobenega izmed razlogov, ki bi preprečevali izvršbo. Izvršba je bila dovoljena na podlagi veljavnega izvršilnega naslova. Zgolj dejstvo, da teče postopek za razveljavitev izvršilnega naslova, namreč ne preprečuje izvršbe, marveč mora biti izvršilni naslov že razveljavljen. Ker temu pogoju ni zadoščeno, je prvo sodišče ugovor pravilno štelo za neutemeljen. Ker ni podana tudi nobena izmed kršitev, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno prvostopno odločitev v celoti potrditi.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe: Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo in razlogi prvega sodišča. Prvo sodišče je jasno in pravilno obrazložilo, zakaj niso podani pogoji iz 71. člena ZIZ. Dolžnica namreč ni izkazala obligatornega pogoja, to je verjetnosti, da bi z izvršbo pretrpela znatnejšo škodo. Prvo sodišče je jasno povedalo, da z znatnejšo škodo po 1. odstavku 71. člena ZIZ ni mišljena tista škoda, ki dolžniku z izvršbo vselej nastane že zaradi nje same. K temu ni kaj dodati.

Dolžnica tudi v pritožbi teh okvirov ne presega ter se vnovič sklicuje na to, da gre za izterjavo ogromne vsote. Odločitve prvega sodišča tudi ne omajajo pritožbene navedbe, da je dolžnica dolžna skrbeti za preživljanje svojih otrok. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da mora izvršba potekati v skladu z ZIZ, le-ta pa vsebuje varovalna določila, da bi preživljanje ne bilo onemogočeno. Velikost terjatve na to nima nikakršnega vpliva, saj se sme ne glede na višino zarubiti le do 1/3 plače. Ne glede na to pa sta po pravnem redu Republike Slovenije preživninska zavezanca oba starša, čemur služi tudi kogentna norma, po kateri je potrebno ob razvezi odločiti tudi o preživljanju skupnih otrok. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se pritožba zgolj pavšalno sklicuje na določilo 2. odstavka 71. člena ZIZ, ne pove pa, kateri posebno upravičeni razlogi naj bi bili v obravnavani zadevi podani. V kolikor ima pritožnica pri tem v mislih zgolj že obravnavane pritožbene navedbe, pa je pritožbeno sodišče nanje tudi že odgovorilo. Pritožbene navedbe, da je terjatev izražena v nemških markah, pa preprosto ne držijo, saj je izvršba v obravnavani zadevi dovoljena zaradi izterjave zneska, ki se glasi v slovenskih tolarjih. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno izpodbijani sklep potrditi.

Odločitev o upnikovih stroških temelji na zakonitem določilu iz 5. odstavka 38. člena ZIZ.