Jedro

Sledeč miselni poti, ki jo ponuja toženka v reviziji, bi prihajalo do nevzdržnih situacij, ko bi posledice protipravnega ravnanja trasanta z izdajanjem čekov brez kritja nosil bodisi remitent, ki zaradi neunovčitve čeka ne bi prišel do poplačila, bodisi trasat, ki naj bi bil zaradi unovčitve čekov brez kritja trasantu celo odškodninsko odgovoren. V resnici velja ravno obratno, saj je za izdajo čeka brez kritja po zakonu pod določenimi pogoji predvidena celo kazenska odgovornost trasanta. Sicer pa sta pravdni stranki v pogodbi o bančnem tekočem računu, vsaj konkludentno predvideli plačilni promet s čeki tudi čez mejo dovoljene prekoračitve kritja na toženkinem računu, saj sta se izrecno dogovorili za način obrestovanja nedovoljenega negativnega stanja (15. in 16. člen pogodbe) in za kar v nasprotnem ne bi bilo nobene potrebe.

Po določbah 15. člena Zakona o čeku je ček mogoče preklicati le, če je pretekel rok, ki je določen po zakonu za predložitev čeka v plačilo, ter če trasant prekliče ček, ki ga ni izročil upniku, temveč ga je neposredno poslal trasatu in je preklic prispel k trasatu, preden je naročilo izvršeno. Noben od teh pogojev v obravnavanem primeru ni bil podan in je banka (tožeča stranka) zato bila dolžna unovčiti v plačilo predložene čeke, ne da bi ji bilo mogoče v kakršnemkoli pogledu očitati pomanjkljivo skrbnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je za znesek 1,153.055,97 SIT s pripadki vzdržalo v veljavi kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine istega sodišča z dne 23.3.1998 in toženki naložilo plačilo 8.040,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke. Tako je odločilo na podlagi ugotovitev o utemeljenosti terjatve tožeče stranke v obsegu iz III. točke izreka prvostopenjske odločbe, ki izvira iz pogodbe o bančnem tekočem računu z dne 30.6.1993, sklenjene med pravdnima strankama, in je enaka negativnemu stanju na že saldiranem toženkinem tekočem računu pri tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo.

Izpodbija celotni obsodilni del pravnomočne sodbe iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena istega zakona. Navaja, da je že v dosedanjem postopku smiselno zatrjevala prenehanje obveznosti zaradi izvensodnega pobota. Tožeča stranka je namreč zaradi svojega protipravnega ravnanja toženki odškodninsko odgovorna, način prenehanja obveznosti pa je tudi pobot po določbi 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče druge stopnje je po mnenju toženke spregledalo, da je banka v skladu z določbo drugega odstavka 1054. člena Zakona o obligacijskih razmerjih dolžna izplačevati s tekočega računa za deponenta tedaj, ko na računu nima kritja, le v obsegu, ki je določen v pogodbi o tekočem računu ali v posebnem sporazumu; toženka pa je imela odobreno prekoračitev le v višini 20.000,00 SIT. Ker je tožeča stranka izplačevala čeke preko tega limita, je kršila določbo drugega odstavka 1054. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, s tem pa tudi toženkino naročilo, dano tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe o vodenju tekočega računa. Toženka je zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke utrpela škodo, enako vtoževanemu znesku, saj je izključno zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke nastal negativni saldo na toženkinem tekočem računu. Po mnenju toženke je materialnopravno zmotno tudi sklepanje sodišča druge stopnje, da bi bila tožeča stranka dolžna upoštevati toženkin preklic čekov le v primeru izgube, kraje ali drugega podobnega načina zlorabe čekov. Kdaj ima preklic čeka učinek, je določeno v 15. členu Zakona o čeku, ki je bil zmotno uporabljen. Uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku pa utemeljuje toženka z zatrjevanim nasprotjem v razlogih sodbe sodišča druge stopnje spričo stališča v obrazložitvi, da bi bila podana odgovornost tožeče stranke le, če bi v pogodbeno razmerje med njo in toženko neupravičeno posegel nekdo tretji in bi tožeča stranka kršila svojo obveznost ščititi interese imetnika tekočega računa s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ter stališča v nadaljevanju obrazložitve, da v internem razmerju med pogodbenima strankama velja, da se mora vsaka od njiju držati pogodbenih obveznosti in jih izpolnjevati; isto kršitev določb pravdnega postopka utemeljuje toženka tudi še z očitkom sodišču druge stopnje, da ni zavzelo stališča o njenih pritožbenih navedbah glede trditve, da je toženka tožeči stranki 8.1.1997 vrnila svojo kartico tekočega računa in s tem smiselno odpovedala pogodbo o bančnem tekočem računu, vendar so bila kljub temu določena izplačila izvršena tudi po tem datumu. Toženka predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri razveljavitve kondemnatornega dela sklepa o izvršbi in zavrnitve zahtevka tožeče stranke.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z neutemeljenostjo revizijske trditve o prenehanju terjatve tožeče stranke zaradi izvensodnega pobota zadošča že napotitev toženke na določbo 337. člena tedaj še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri je pogoj za prenehanje obveznosti zaradi pobota - tudi če bi se stekli pogoji zanj - izjava o pobotu, dana drugi stranki.

Pogodba o bančnem tekočem računu je pogodba depozita in mandata. Na njeni podlagi mora deponent skrbeti, da ima na tekočem računu vedno dovolj sredstev na razpolago, banka pa mora na drugi strani omogočati nemoten plačilni promet tudi, če ni kritja na tekočem računu - v skladu z dogovorom vsaj do določene meje, sicer pa zaradi varovanja deponentovih koristi tudi čez mejo kritja, ker je sicer odgovorna za nezadostno skrbnost (iz odločbe VS RS, opr. št. II Ips 599/2000). Takšno stališče je izpeljano iz določb 1054. člena ZOR, z upoštevanjem tudi specialnih predpisov, s katerimi je tedaj bilo urejeno poslovanje s čekom kot plačilnim sredstvom. Tedaj veljavni Zakon o bankah in hranilnicah ter kreditnem in bančnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91) je omogočal bankam in hranilnicam, da vodijo žiro račune in tekoče račune občanov in da opravljajo plačilni promet za njihove imetnike, s sredstvi na tekočih računih občanov pa so slednji lahko razpolagali tudi s čeki. Po istem zakonu je za plačilo takšnih čekov porok banka, na katero je ček izdan oziroma trasiran, medtem ko so jih vse družbene pravne osebe, udeležene v prometu blaga in storitev, bile dolžne sprejemati kot plačilo za kupljeno blago, za opravljene storitve in za plačilo drugih obveznosti. Ob taki zakonski ureditvi bi sledeč miselni poti, ki jo ponuja toženka v reviziji, prihajalo do nevzdržnih situacij, ko bi posledice protipravnega ravnanja trasanta z izdajanjem čekov brez kritja nosil bodisi remitent, ki zaradi neunovčitve čeka ne bi prišel do poplačila, bodisi trasat, ki naj bi bil zaradi unovčitve čekov brez kritja trasantu celo odškodninsko odgovoren. V resnici velja ravno obratno, saj je za izdajo čeka brez kritja po zakonu pod določenimi pogoji predvidena celo kazenska odgovornost trasanta. Sicer pa sta pravdni stranki v pogodbi o bančnem tekočem računu, ki sta jo sklenili 30.6.1993 (priloga A2 spisa), vsaj konkludentno predvideli plačilni promet s čeki tudi čez mejo dovoljene prekoračitve kritja na toženkinem računu, saj sta se izrecno dogovorili za način obrestovanja nedovoljenega negativnega stanja (15. in 16. člen pogodbe) in za kar v nasprotnem ne bi bilo nobene potrebe.

Tako se izkaže, da ravnanje tožeče stranke, ki je izplačala po toženki izdane čeke, ni bilo protipravno, ovir za njihovo izplačilo pa tudi ni bilo v domnevnem preklicu, ki ga zatrjuje toženka s sklicevanjem na določbe 15. člena Zakona o čeku in z očitkom sodišču druge stopnje, da je te določbe zmotno uporabilo. Po določbah 15. člena Zakona o čeku je ček mogoče preklicati le, če je pretekel rok, ki je določen po zakonu za predložitev čeka v plačilo, ter če trasant prekliče ček, ki ga ni izročil upniku, temveč ga je neposredno poslal trasatu in je preklic prispel k trasatu, preden je naročilo izvršeno. Noben od teh pogojev v obravnavanem primeru ni bil podan in je banka (tožeča stranka) zato bila dolžna unovčiti v plačilo predložene čeke, ne da bi ji bilo mogoče v kakršnemkoli pogledu očitati pomanjkljivo skrbnost. Z doslej obrazloženim je vsebinsko odgovorjeno tudi na toženkine revizijske očitke procesnopravne narave, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izplačil v času po vrnitvi čekovne kartice 8.1.1997, saj je bila tudi za ta izplačila glede na izvor čekov porok tožeča stranka kot trasat, medtem ko so revizijski očitki o nekem nasprotju v razlogih sodbe sodišča druge stopnje nerazumljivi in že zato neutemeljeni.

Ker uveljavljani revizijski razlogi - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - torej niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.