Jedro

Tožnik ni dokazal, da pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, zato je pogodba veljavna, tožnik pa do dodatka za stalnost (ki ga je prejemal pri prejšnjem delodajalcu pred prenosom k toženi stranki), ki v pogodbi ni določen, ni upravičen. Iz enakega razloga ni upravičen do dodatka za izmensko delo za vtoževano obdobje, ker dodatek v pogodbi o zaposlitvi ni določen, panožna kolektivna pogodba, ki ga je določala, v spornem obdobju ni več veljala, pa tudi v ZDR dodatek za izmensko delo ni predviden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati premalo izplačane plače v skupnem bruto znesku 252,35 EUR in sicer za leto 2006 v znesku 147,53 EUR in za leto 2007 v znesku 104,82 EUR, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od premalo izplačanih plač za leto 2006 od 30. 7. 2007 dalje do plačila, ter od premalo izplačanih plač za leto 2007 od 19. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka). Višji zahtevek za razliko plač v znesku 2.693,98 EUR je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 299,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na vse svoje dotedanje vloge in izjave v vseh postopkih. Navaja, da je tožena stranka pravna naslednica družbe A.A. d.d., ki je tožnika prevzela od družbe B. d.d.. V letu 2003 so mu pri prevzemni družbi izdali novo pogodbo o zaposlitvi in sicer po njegovem mnenju iz razloga koristoljubja in diskriminacije. Ne strinja se s sodbo sodišča prve stopnje in meni, da je oškodovan v vseh treh točkah. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa samo tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba te kršitve le pavšalno uveljavlja. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je s tožbo z dne 22. 2. 2006 (zadeva opr. št. Pdp 34/2006 oziroma Pd 134/2009) vtoževal razliko v plači za leta od 2001 do vključno 2005, s to tožbo pa še razliko za leti 2006 in 2007. Ponovno navaja, da pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003 ni podpisal. Da je to pogodbo o zaposlitvi podpisal, je bilo v postopku, ki se je vodil na podlagi tožbe iz leta 2006, že ugotovljeno, enako pa je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku opr. št. I K 5753/2010, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu.

V obravnavani zadevi tožnik ni dokazal, da pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003 ni podpisal, zato do dodatka za stalnost v višini 3,4 %, ki v pogodbi ni določen, ni upravičen. Iz enakega razloga ni upravičen do dodatka za izmensko delo za februar in marec 2006. Poleg tega pa je odpadla podlaga za izplačilo tega dodatka po Kolektivni pogodbi za dejavnost zasebnega varovanja (Ur, l. RS, št. 73/2000), saj je ta prenehala veljati z 2. 1. 2006, tarifna priloga k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) pa je prenehala veljati z 31. 12. 2005. Pravne podlage za izplačilo tudi ni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je v spornem obdobju veljal. Tako je tožniku sodišče prve stopnje dosodilo le razliko, ki jo je izračunala sodna izvedenka, višji zahtevek pa je zavrnilo. Pravna podlaga za tako odločitev je v 137. členu ZDR, po katerem pripada tožniku, ki je bil v tem obdobju iz razlogov na strani tožene stranke na čakanju, 100 % nadomestilo plače. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo in razlogi sodbe sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tožnik v pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje in se pri tem sklicuje na vse svoje dosedanje vloge in izjave v vseh postopkih. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo o tožnikovem tožbenem zahtevku za izplačilo razlik v plači za obdobje od leta 2001 do 2005 že pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 4. 2003 tožnik podpisal, da ni pravne podlage za priznanje dodatka za izmensko delo in 3 % dodatka za stalnost, zato mu je na podlagi izvedenskega mnenja, ki mu tožnik ni oporekal, pravilno dosodilo izračunane zneske prikrajšanja, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Kot izhaja iz navedenega, je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih tožnik ni priglasil.