Jedro

Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.

Pri protispisnosti gre za napako tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev sodbe nepravilno prenese tisto, kar je o izvedbi dokazov zapisano v zapisniku ali listini. V obravnavanem primeru do tega ni prišlo.

Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko skozi postopek voditi za roko na način, da ji predlaga točno katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. S tem bi bilo kršeno temeljno procesno načelo razpravnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo zneska 1.088,85 eur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2019 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2. Zoper to sodbo se je iz pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena v zvezi s 458. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP1), pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaključek sodišča, da zahtevek ni utemeljen po višini, saj naj bi tožeča stranka glede višine zahtevka podala le pavšalne in neupoštevne trditve, je materialno nepravilen, nasprotuje pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč na nobenem mestu ne trdi, da naj bi bil zahtevek, če je po temelju utemeljen, previsok, da naj tožeči stranki zaradi odstopa od pogodbe ne bi nastali kakršnikoli stroški, da naj bi tožeča stranka karkoli zaslužila kjerkoli drugje ali pa, da tožeča stranka namenoma ni želela zaslužiti drugje. Tožena stranka ni prerekala zahtevka po višini, temveč ga je po višini priznala. Do prenosa trditvenega in dokaznega bremena na tožečo stranko tako ni prišlo, saj bi morala tožena stranka ugovarjati zahtevku po višini. Opozarja tudi na ustaljeno sodno prakso (I Cpg 963/2017, III Ips 2/2009 in III Ips 157/2007), kjer je stališče sodišča, da je trditveno in dokazno breme glede odtegljajev na toženi stranki, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. Zaključek sodišča, da naj bi bile trditve tožeče stranke pavšalne, neupoštevne in pomanjkljive, je odraz napačne uporabe pravil o trditvenem in dokaznem bremenu v povezavi z napačno uporabo določb 648. člena Obligacijskega zakonika (OZ2). Napačna uporaba predstavlja bistveno kršitev po določbi 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi sodbe in stanjem spisa. V obravnavanem primeru gre za sodbo presenečenja. Sodišče bi moralo v primeru, da je trditve tožene stranke štelo za dovolj konkretizirane, v okviru obveznega procesno materialnega vodstva navedeno izpostaviti. Tožeča stranka je namreč mogla in morala pričakovati, da višina terjatve ni sporna, pač pa je sporen le temelj terjatve.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato je sodišče ta spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (443. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki, tožeča stranka kot podjemnik in tožena stranka kot naročnik, s tem, ko je tožena stranka z elektronskim sporočilom z dne 30. 3. 2018 sprejela Ponudbo tožnika z dne 13. 3. 2018, kolikor se nanaša na PZI načrt gradbenih konstrukcij, sklenili podjemno pogodbo. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec z elektronskim sporočilom z dne 3. 7. 2018, v katerem je navedel, da je smatral, da tožnik za projekt ni zainteresiran in je zato statiko naročil drugje, od pogodbe, skladno s 648. členom OZ, veljavno odstopil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnikove navedbe glede višine terjatve, ob upoštevanju 648. člena OZ, pavšalne in zato neupoštevne, saj tožnik ni pojasnil, zakaj bi bil znesek stroškov enak nič, prav tako ni navedel skupnega obsega časa, potrebnega za opravo celotnega posla in koliko časa je za opravo storitve že namenil. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da tožnik terjatve po višini v skladu s 648. členom OZ ni opredelil in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.088,85 eur. Posledica naročnikovega odstopa od pogodbe po določilu 648. člena OZ je, da podjemnik obdrži pravico od naročnika zahtevati plačilo, ki je bilo dogovorjeno za opravo posla, zmanjšano za stroške, ki jih podjemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. V obravnavanem primeru je torej ključna porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena. Skladno s sodno prakso3 je breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika na strani slednjega, torej v tem primeru tožene stranke, samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in kot izhaja tudi iz odgovora na tožbo z dne 11. 6. 2021, je tožena stranka navedla, (1) da je nerazumno, da je tožnik upravičen do celotnega plačila, ker pavšalno navaja, da stroškov, ki naj jih ne bi imel, ni bilo; (2) da, ker tožniku projekta ni bilo potrebno dokončati oziroma ga ni dokončal, je lahko zato počel druge stvari; prav tako pa je tožena stranka navajala, (3) da tožnik zahteva nerazumno visok znesek. Glede na okoliščine danega primera je tožena stranka s tem zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Trditveno breme glede višine plačila se je tako prevalilo na tožečo stranko. Tožeča stranka je navedla le, da je tožencu zaračunala 85 % pogodbene vrednosti in da stroškov, ki jih ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, ni bilo. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so ob upoštevanju 648. člena OZ tožnikove navedbe glede višine plačila pavšalne in zato neupoštevne, saj ni obrazloženo pojasnil, zakaj je znesek stroškov enak nič, koliko skupnega obsega časa je potrebnega za opravo celotnega posla in koliko tega časa je za opravo storitev že namenil, pa tudi ostalih navedb, ki so določene v 648. členu OZ. Pritožba tako neutemeljeno očita sodišču, da je napravilo materialno nepravilen zaključek, ki nasprotuje pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri protispisnosti gre za napako tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev sodbe nepravilno prenese tisto, kar je o izvedbi dokazov zapisano v zapisniku ali listini. V obravnavanem primeru pa do tega ni prišlo. Ker tožeča stranka ni podala ustreznih trditev glede že nastalih stroškov, prihrankov in možnosti zaslužka drugje, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

8. Tožeča stranka si odločbe I Cpg 963/2017, III Ips 2/2009 in III Ips 157/2007, na katere se sklicuje, razlaga napačno. V omenjenih odločbah je namreč sodišče jasno zapisalo, da je breme dokazovanja omejitev podjemnikove pravice do plačila, v primeru prenehanja podjemne pogodbe po volji naročnika, na strani tožene stranke le dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. Tako je sodišče že zgoraj pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru trditveno in dokazno breme prešlo na tožečo stranko.

9. Tožeča stranka v pritožbi navaja tudi, da gre v tem primeru za sodbo presenečenja, kar ne drži. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki bi temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.4 Nadalje pa navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je štelo trditve tožene stranke v zvezi z odtegljaji za dovolj konkretizirane, v okviru obveznega procesno materialnega vodstva, navedeno izpostaviti. Vendar pa materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko skozi postopek „voditi za roko“ na način, da ji predlaga točno katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. S tem bi sodišče kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP), pa tudi „načelo enakosti orožij“ pravdnih strank bi bilo porušeno.5 Tudi sicer je iz prej citiranih navedb tožene stranke jasno razvidno, da je dovolj konkretizirano nasprotovala zahtevku po višini in tudi opozorila na pavšalnost navedb tožeče stranke. Zato tožeče stranke na pavšalnost njenih navedb ni bilo dolžno opozoriti še sodišče. 10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur.l. RS, št. 97/07 s spremembami. 3 Prim. VSRS sklep III Ips 2/2009, VSL sodba I Cpg 465/2013, VSL sodba I Cpg 963/2017 in VSL sodba II Cpg 817/2018. 4 Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 4. 2002. 5 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016.