Jedro

Zatrjevane kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje so nekonkretizirane in zato sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Z.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila pravnomočno preklicana pogojna obsodba Okrajnega sodišča Šentjur pri Celju z dne..., s katero je bila obs. Z.G. zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine določena kazen šestih (6) mesecev zapora s preskusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem, da v roku treh mesecev poravna zaostale zapadle preživnine in v prihodnje preživnine redno plačuje.

Zagovornik obsojenca je zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje, s katerima je bila pogojna obsodba pravnomočno preklicana, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Trdi, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, da obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je v nasprotju z "neizvedenimi" dokazi. Sodišče druge stopnje je na posplošen način zavrnilo pritožbene navedbe o teh napakah sodbe sodišča prve stopnje in je kršilo določbo 2. odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker o pritožbeni seji ni obvestilo obsojenca. Pretežno pa se zahteva ukvarja s trditvijo, da obsojenec posebnega pogoja objektivno ni mogel izpolniti in sta sodišči zmotno ugotovili, da ga ni hotel, čeprav bi ga lahko.

Predlaga, da se obe izpodbijani sodbi razveljavita.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar jih ni ugotovilo. O pritožbeni seji v zadevah iz stvarne pristojnosti okrajnega sodišča pritožbeno sodišče obsojenca ni bilo dolžno obvestiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V njej ni navedeno, v čem naj bi izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotoval sam sebi, saj se v izreku le določi, da se pogojna obsodba prekliče. Zahteva ne pove, o katerih odločilnih okoliščinah ta sodba nima razlogov in kateri "neizvedeni" dokazi naj bi nasprotovali obrazložitvi sodbe. Zatrjevane kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje so nekonkretizirane in zato sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

Pritožba zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje je prvenstveno uveljavljala zmotno (da bi obsojenec lahko izpolnil posebni pogoj, če bi to hotel storiti) in nepopolno (ker sodišče ni priskrbelo potrebnih podatkov od centra za socialno delo, ni ugotovilo, da je imel obsojenec požar v delavnici, itd.) ugotovitev dejanskega stanja ter nasprotje trditev v obrazložitvi, da obsojenec že 10 let ne izpolnjuje svojih preživninskih obveznosti, po drugi strani pa, da je plačal zanje 60.000 SIT. Pritožbeno sodišče je utemeljenost pritožbenih razlogov preizkusilo in ugotovilo, da niso podani ter to presojo na drugi strani svoje sodbe povsem korektno in v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP obrazložilo. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata napak, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, zato jo je zavrnilo.