Jedro

Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.

V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni, podredni ter podpodredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 4. 2. 2010 med tožnikom in toženo stranko, datirana z dne 28. 9. 2012, ne učinkuje, je nična oziroma nezakonita in se razveljavi; ter na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko z dne 4. 2. 2010, spremenjena z aneksom z dne 1. 1. 2012, ni prenehala in še traja do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od dne 13. 11. 2012 do dne odločitve sodišča prve stopnje zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2010, spremenjeni z aneksom z dne 1. 1. 2012, mu obračunati mesečno bruto plačo v znesku 770,00 EUR oziroma kot bi tožnik delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2010 in aneksa z dne 1. 1. 2012 ter skladno z veljavnimi predpisi, od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa nato izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 9.379,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (I. točko izreka in II. točko izreka v delu, ki se nanaša na odločitev o tožničinih stroških postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je delovno mesto KV delavec na A. znotraj sistemizirane vrste del, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, je napačen in v nasprotju z listinami, ki sta jih pravdni stranki vložili v spis. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da so določbe pogodbe o zaposlitvi nejasne in dvoumne. KV delavec v pripravi dela in KV delavec na A. predstavljata dve različni delovni mesti. Sodišče bi moralo zaključiti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto KV delavec v pripravi dela, dne 1. 1. 2012 pa je bil razporejen na novo delovno mesto. Ker gre za novo delovno mesto, bi bilo potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, zato se razporeditev šteje kot aneks oz. nova pogodba o zaposlitvi. Do teh navedb pa se sodišče ni opredelilo. Delodajalec mora odpovedati zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi, zato bi morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto KV delavec na A. Tožena stranka pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila razveljavljena že dne 1. 1. 2012, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi brez učinka.

Sodišče prve stopnje tudi napačno zaključuje, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Iz predloženih člankov izhaja, da je tožena stranka med 1. 9. 2012 in 25. 10. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi 72 delavcem, skupaj v letu 2012 pa je delovno razmerje odpovedala 120 zaposlenim. Dopis Zavoda za zaposlovanje, da se je v evidenco brezposelnih oseb prijavilo 26 oseb, katerim je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz poslovnega razloga, ne odraža dejanskega stanja, saj se nanaša zgolj na OE B. Iz dopisa Centralne službe ZRSZ izhaja, da ZRSZ ne vodi podatkov o številu oseb, ki jim je prenehalo delovno razmerje pri določenem delodajalcu. Tožnik je enako poizvedbo naslovil tudi na Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki prav tako nima takih podatkov, napotili pa so ga na ZPIZ. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo nujno opraviti poizvedbe pri ZPIZ, da bi lahko dobili natančno število delavcev, ki jim je tožena stranka v obdobju treh mesecev pred podajo odpovedi in treh mesecev po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo pri odločanju vsekakor upoštevati navedbe o številu odpuščenih delavcev iz predloženih časopisnih člankov. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo 2. odstavek 96. člena ZDR. Iz listine „Odpovedi poslovni razlog“ izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 3. 9. 2012 do 20. 11. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi 25 delavcem. Zato bi tožena stranka morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev. Ker ga ni, je odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V kolikor bi tožena stranka program presežnih delavcev pripravila, bi bila dolžna upoštevati kriterije iz 100. člena ZDR, v okviru katerega bi morala primarno upoštevati kriterij strokovne izobrazbe delavca oziroma usposobljenosti za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti ter delovne izkušnje, in šele nato delovno uspešnost. Sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na diskriminacijo tožnika. Iz tabele ocen izhaja, da je tožnik v letu 2012 skupno dosegel oceno - 6, tako da je bil na sredini seznama zaposlenih in ni odstopal v nobeno skrajnost. Iz primerjave ocen zaposlenih je razvidno, da med njimi obstaja izrazita razlika, ki je ni moč pripisati delovni neuspešnosti tožnika, kar je storila tožena stranka, sodišče pa je temu nekritično sledilo. Tudi priča C.C. je izpovedal, da kot tožnikov nadrejeni nikoli ni zaznal, da bi tožnik izstopal v eno ali drugo skrajnost. Tožnik je bil sicer ocenjen nad povprečjem, saj so ga nadrejeni v okviru vseh rubrik ocenili z oceno 2 (dobro), v posameznih kategorijah pa celo 3 (odlično). Le v letu 2012 je bil v eni rubriki ocenjen z 1 (slabo). Ocene na letnem nivoju se povsem razlikujejo od mesečnih ocen, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče pa bi moralo presoditi tudi dejstvo, da tožnik in njegovi sodelavci niso bile obveščeni o svojih mesečnih ocenah. Mesečna ocena se pri plači delavca ni odražala in je iz plačilne liste ni mogel razbrati. Iz navedb tožene stranke pa izhaja, da je bila ravno ta ocena merilo za izbiro delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnik je svoje delo opravljal enako kot preostali zaposleni, a je bil ves čas obravnavan dosti strožje, s strani nadrejenih pa ni bil deležen graj oziroma opozoril glede dela. Opozorila, da bo moral poiskati novo službo, je tožnik prejel le, ko je toženo stranko obveščal o koriščenju bolniškega staleža. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da pogodba o zaposlitvi jasno določa, da se sklepa za vrsto del. Napačne so zato navedbe tožnika, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto KV delavec v pripravi dela. Tožnik nepravilno navaja, da naj bi dopis z dne 1. 1. 2012 predstavljal aneks k pogodbi o zaposlitvi oziroma novo pogodbo o zaposlitvi, ker gre za drugo delovno mesto. S to razporeditvijo tudi ni bila razveljavljena pogodba o zaposlitvi. Razporeditev je moč šteti le kot odreditev del skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer 21. 12. 2009 sprejela Pravilnik o sistemizaciji, s katerim je želela doseči večjo mobilnost delavcev glede na potrebe delovnega procesa. Opis del in nalog kaže sistematizirano vrsto del, znotraj katere so posamezna delovna mesta. Listina z opisom delovnih mest izkazuje, katera delovna mesta so zajeta znotraj vrste del KV delavec priprave dela, opredeljuje pa tudi opis del, ki zajema vsa delovna mesta. Tožena stranka bi zato lahko tožniku odredila delo na kateremkoli izmed delovnih mest znotraj vrste del. Časopisni članki, na katere se sklicuje tožnik, ne morejo predstavljati potrjenih dejstev, zato nimajo nikakršne dokazne teže. Prav tako ni pomembno, ali je tožena stranka zahtevala popravke objav člankov. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa presežnih delavcev, pri tej odločitvi pa se je oprlo na poslovne listine delodajalca, listine uradnega organa - Zavoda za zaposlovanje ter izpovedbo priče D.D. Tožnik je spregledal, da se potrdilo Zavoda za zaposlovanje, OE B., nanaša na celotno evidenco brezposelnih oseb, ki jih vodi Zavod za zaposlovanje. Sodišče je tako pravilno zavrnilo druge dokazne predloge. Tožena stranka je v enem mesecu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 25 delavcem. Delavki E.E. je bila odpoved na njeno željo podana 20. 11. 2012, a ji tožena stranka ni nameravala dati odpovedi ne v času, ko je odpoved podala tožnici, niti kasneje. Tožena stranka tako v obdobju, daljšem od enega meseca, ni odpovedala pogodbe več kot 30 delavcem, zato ni bila zavezana upoštevati določbe 2. odstavka 96. člena ZDR. Število delavcev, katerih delo bo postalo presežno, se ugotavlja v času delodajalčeve ugotovitve, da zaradi ekonomskih razlogov ne more zagotavljati nadaljnjega dela delavcem pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz 100. člena ZDR in je bila odločitev o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved, v njeni izključni pristojnosti.

Tožena stranka je izbrala objektivni kriterij mesečne ocene delavcev, ki ga je dogovorila z reprezentativnima sindikatoma. Po sodni praksi se lahko pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabi tudi kriterij odnosa do dela (Pdp 690/2008). Tožena stranka je sicer uporabila širši kriterij, ki zajema vrednotenje glede na kvaliteto in kvantiteto ter gospodarnost opravljenega dela. Tožnik je bil zaznan kot slabši delavec, ki je slabo nalagal in uničeval materiale. O napakah pri delu je bil opozorjen, kar je potrdil tudi sam. Delavci so bili z ocenjevanjem seznanjeni, tožena stranka pa je na podlagi mesečnega ocenjevanja podeljevala nagrade delavcem. Delodajalec ni delal razlik med delavci, tožnika nikoli ni diskriminiral, tudi ne glede koriščenja bolniškega staleža. Številni delavci so bili iz dela odsotni več kot tožnik, pa niso prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijanem delu sodbe ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal, tožena stranka pa ni bila dolžna izdelati ter uporabiti programa razreševanja presežnih delavcev, ker v obdobju 30 dni ni postalo nepotrebno delo več kot 30 delavcev. Presodilo je, da je tožena stranka tožniku odpoved podala pravilno, zato je zavrnilo primarni, podredni in podpodredni tožničin zahtevek. Prvostopenjsko sodišče pa ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Obstoj poslovnega razloga med strankama ni (več) sporen. Sporno je predvsem, ali je bila tožena stranka glede na število delavcev, ki jim je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

Prvi odstavek 96. člena ZDR določa, da mora tak program izdelati delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev; delo najmanj 10 % delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev ali delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev. V drugem odstavku 96. člena ZDR pa je določeno, da je program razreševanja presežnih delavcev dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev.

Tožnik je odpoved iz poslovnega razloga prejel 28. 9. 2012, ko je poleg njega odpoved iz poslovnega razloga prejelo še 18 delavcev. Iz priloge B18 (seznam odpovedi iz poslovnega razloga v letu 2012) izhaja, da te odpovedi na dan 28. 9. 2012 niso bile edine odpovedi iz poslovnega razloga v tistem časovnem obdobju: že 3. 9. 2012 in 10. 9. 2012 je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana dvema delavcema, nato pa 1. 10. 2012 in 2. 10. 2012 dvema ter 3. 10. 2012 še dvema delavkama. Glede odpovedi iz poslovnega razloga delavki E.E. z dne 20. 11. 2012 med strankama ni sporno, da je bila podana na delavkino željo. Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa presežnih delavcev obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR glede na do sedaj izvedene dokaze ni obstajala. V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR pa je sodna praksa izoblikovala stališče - ki ga navaja tudi sodišče prve stopnje - da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa presežnih delavcev (npr. v zadevah VIII Ips 53/2011 in VIII Ips 57/2011). V konkretnem primeru pa gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. , enega 10. 9., nato 28. 9. 19 delavcev, 1. 10. enega, 2. 10. enega ter 3. 10. dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je napačna oziroma vsaj preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa presežnih delavcev.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju v predmetnem sporu razpolagalo le z obvestilom o nameravani odpovedi, ki ga je tožnik (in 18 drugih delavcev) prejel 19. 9. 2012, ter zapisnikom sestanka s sindikatom z dne 20. 9. 2012 (ko so bila obvestila o nameravani odpovedi 19 delavcem že podana), iz katerega izhaja, da bo določenemu številu zaposlenih podana odpoved. Sodišče prve stopnje pa ni raziskalo, kakšna je bila podlaga za odpovedi, podane 3. 9., 10. 9., ter 1. - 3. 10. 2012, ter kdaj so bila za te odpovedi izdana obvestila o nameravani odpovedi. Podlaga za te odpovedi je bistvena za presojo v predmetnem sporu, saj je potrebno raziskati, ali gre pri teh odpovedih za enak oziroma podoben poslovni razlog, kot je bil podan pri podaji odpovedi tožniku in 18 delavcem. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do tega, kdaj je tožena stranka pričela z opravili v zvezi s posameznimi odpovedmi ter ali so se potrebe po delu pri toženi stranki med 3. 9., 10. 9. in podajo odpovedi tožniku (28. 9.) oziroma med 28. 9. in 1. 10., 2. 10. in 3. 10. kakorkoli bistveno spremenile (podobno je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi VIII Ips 90/2013).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje preveri tožnikove navedbe, da naj bi tožena stranka v letu 2012 odpovedala delovno razmerje 120 delavcem in po potrebi v zvezi s tem na ZPIZ opravi poizvedbe o odjavi delavcev iz zavarovanj. Sodišče prve stopnje naj dopolni dokazni postopek tudi v zvezi s podlago vseh podanih odpovedi v obdobju 3 mesecev pred in po podaji odpovedi tožniku, predvsem pa tistih, podanih med 3. 9. in 3. 10. 2012, ter v zvezi z dejstvom, kdaj je tožena stranka pričela z opravili v zvezi s temi odpovedmi ter ali so se potrebe po delu pri toženi stranki med podajo posameznih odpovedi ter podajo odpovedi tožniku kakorkoli bistveno spremenile. Razišče naj tudi, ali je tožena stranka v spornem obdobju (3 mesece pred in po podaji odpovedi tožniku) kateremu izmed delavcev podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj se tudi take odpovedi štejejo v kvoto za presojo delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno. Nato naj sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega ponovno presodi, ali je pri toženi stranki obstajala obveznost izdelave programa presežnih delavcev in ali je bila sporna odpoved podana zakonito, ter odloči o tožnikovem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.