Jedro

Skladno s 4. členom pogodbe o kreditu za dolgoročno poslovanje je "rok plačila obresti datum zapadlosti, ki je naveden na obračunskem listu in na dan zapadlosti kredita". Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno to določilo razlagati tako, da obresti tečejo od datuma na obračunskem listu, in da jih je dolžnik dolžan plačati na dan zapadlosti kredita. Ker je prvi obrok kredita zapadel v plačilo šele 1. 7. 1997, je tega dne nastopila tudi dolžnikova obveznost plačila zapadlih obresti. Ob vložitvi predloga za izvršbo dne 13. 6. 1997 tako res niso bili podani pogoji za dovolitev izvršbe, ker pa je pred izdajo sklepa o izvršbi dne 29. 8. 1997 prvi obrok kredita že zapadel v plačilo in dolžnik svoje obveznosti kljub temu do odločanja o predlogu za izvršbo ni izpolnil, je bila s tem navedena pomanjkljivost sanirana.

Neutemeljena je nadalje dolžnikova trditev, da je konformni način izračunavanja obresti tisti način, ki preprečuje obrestovanje obresti, kjer to ni predpisano v predpisih ali pogodbi. Konformna metoda (gre za matematično metodo) je namreč metoda, ki je zgrajena na sistemu obrestnega obrestovanja, to je obračunavanju obresti z dnevnim pripisovanjem (prim. načelno pravno mnenje, obča seja VSS dne 17. 12. 1991). Zato se prepoved obrestovanja zapadlih pogodbenih ali zamudnih obresti (prvi odstavek 279. člena ZOR) ne nanaša na obračunavanje obresti po konformni metodi (ki je za obračunavanje zamudnih obresti predpisana že od uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti dalje). Iz 4. člena pogodbe izhaja, da sta se dolžnik in upnik dogovorila za obračunavanje obresti na konformni način. Zato je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovor dolžnika glede obračunanih obrestnih obresti pravilno zavrnilo.

Neutemeljene so tudi dolžnikove trditve, da mu obračuni obresti niso bili vročeni, zaradi česar se o njih ni mogel izjaviti. Iz povratnice v spisu je namreč razvidno, da je bil dolžniku dne 29. 10. 1997 vročen sklep o izvršbi skupaj s prilogami, torej tudi z obračuni obresti. Povratnica je javna listina in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 230. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato bi dolžnik moral dokazati, da so dejstva v njej neresnično ugotovljena ali da je nepravilno sestavljena (tretji odstavek 230. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ), česar pa ni storil. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik v svojem predlogu za odlog izvršbe ni dokazal nastanka znatnejše škode po 63. členu ZIP: sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo tako, da se je sklicevalo na določilo 71. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi kršitve postopka, saj gre za določbi, ki sta po ZIP in ZIZ enaki. Ne glede na to, ali se zadeva presoja po starem ali novem zakonu, je potrebno verjetno izkazati, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. V zvezi z dilemo o uporabi ZIP ali ZIZ v konkretnem postopku bi določba drugega odstavka 300. člena ZIZ sicer nakazovala uporabo novega zakona. Vendar pa bi uporaba ZIZ v tej fazi povzročala retroaktivne posege v pravni položaj strank, ki sta pomemebni del postopka vodili po drugačnem procesnem režimu. Kadar bi bilo temu tako, bi po mnenju pritožbenega sodišča veljalo upoštevati določbe ZIP.

Po določilu 63. člena ZIP sodišče popolnoma ali delno odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, poleg tega pa mora biti podan še eden od razlogov, ki so navedeni v citiranem zakonitem določilu. Utemeljena je pritožbena trditev, da je z vložitvijo ugovora z dne 4. 11. 1997 dolžnik izpolnil pogoj iz 6. točke prevega odstavka 63. člena ZIP (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ), vendar pa mora dolžnik poleg tega kumulativno izkazati za verjetno tudi, da bo z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik tega ni uspel izkazati. Pravni standard "znatnejša škoda" je treba namreč ovsebiniti za vsak primer posebej, kar pomeni, da je potrebna najprej ugotovitev zneska pričakovane škode, ki ga nato primerjamo z dolžnikovimi premoženjskimi razmerami, vrednostjo terjatve, upnikovimi interesi ter drugimi okoliščinami primera. Dolžnik ne le da v predlogu za odlog izvršbe ni navedel svojih premoženjskih razmer ter drugih okoliščin pomembnih za oceno, ali bi šlo za škodo, ki je znatnejša, namreč tudi ni pojasnil niti v čem konkretno naj bi bila škoda in še manj navedel znesek pričakovane škode. Glede na pritožbene navedbe, da je verjetnost škode izkazana s tem, da je dobil nalog za plačilo sodne takse preko 900.000,00 SIT, pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje, da višina sodne takse ni pravno relevantna škoda, temveč mora škoda nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih dobrinah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Zahteva dolžnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. In 97/00219 z dne 29.8.1997 in predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrnilo.

Dolžnik se je pravočasno pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena v zvezi s 381. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77). Navedel je, da je v skladu s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani op. št. II R 518/96 zavarovanje določeno samo za glavnico v znesku 105.000.000,00 SIT, zato se v izvršilnem postopku lahko obravnava samo ta glavnica, vse ostalo pa so pripadki. Nepravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnik v ugovoru zgolj pavšalno navajal, da terjatev ni zapadla. Dolžnik se je namreč skliceval na pogodbena določila, zato je bilo sodišče dolžno ta določila presoditi. Sicer pa je skladno s pogodbo št. 00/96 prvi obrok glavnice zapadel šele po poteku enoletnega moratorija, to je dne 1.7.1997, v skladu s 4. členom pogodbe pa so na dan zapadlosti kredita zapadle tudi obresti. Nadalje je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi ugovor zoper obračun obresti. V 4. členu pogodbe je dogovorjen konformni način izračunavanja obresti, ta način pa je tisti, ki preprečuje obrestovanje obresti, kjer to ni predpisano v predpisih ali pogodbi. Navaja še, da je dolžnik višini obresti res ugovarjal povsem pavšalno, to pa iz razloga, ker izračuni obresti k predlogu za izvršbo niso bil predloženi. Le-te je upnik predložil šele po pozivu sodišča dne 12.5.1998. Ker pa je sodišče na podlagi teh obračunov obresti nato izdalo sklep o ugovoru ne da bi obračune pred tem vročilo dolžniku v izjavo, je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka. V zvezi z obračuni obresti navaja še, da je pri obračunu obresti upnik ves čas upošteval fiksno pogodbeno obrestno mero, čeprav je bila po pogodbi obrestna mera spremenljiva, splošno znano pa je, da se je spreminjala navzdol. Nepravilno pa so obračunane tudi zakonite zamudne obresti, saj do zapadlosti posameznih obrokov glavnice tečejo pogodbene obresti in šele nato zamudne. Glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe pa navaja, da bi moralo sodišče o predlogu odločiti po določbah ZlZ-a in ne ZlP-a, ki je v času odločanja o predlogu že prenehal veljati. Dolžnik je nastanek škode zatrjeval z navedbami, da predmetni način poplačila z rubežem povzroča znatne in nepotrebne stroške. To pa je nesporno izkazano, saj je dolžnik dobil nalog za plačilo sodne takse preko 900.000,00 SIT. Drugi pogoj pa je dolžnik izpolnil z vložitvijo samega ugovora. V pritožbi je priglasil pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na navedbe dolžnika v ugovoru je odločitev sodišča prve stopnje o njegovi zavrnitvi povsem pravilna. Z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa še dodaja: V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sporazuma strank, sklenjenega pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II R 518/96 z dne 10.4.1996. Iz citiranega sporazuma izhaja, da ima upnik do dolžnika terjatev v višini 105.000.000,00 SIT z vsemi pripadki iz pogodbe o kreditu za dolgoročno poslovanje št. 00/96 z dne 9.4.1996, ki je sestavni del sporazuma. Ker je upnik torej po sporazumu upravičen tako do glavnice v znesku 105.000.000,00 SIT kot pripadajočih obresti, trditev dolžnika, da se lahko v postopku obravnava le glavnica v znesku 105.000.000,00 SIT ni utemeljena. O obrestih, ki jih upnik zahteva poleg glavnice, govorimo kot o pripadkih, le-ti pa so vezani na usodo glavnega zahtevka, zato je nujna posledica tega, da se skupaj z glavnico obravnavajo tudi pripadajoče obresti.

Skladno s 4. členom pogodbe o kreditu za dolgoročno poslovanje št. 00/96 je "rok plačila obresti datum zapadlosti, ki je naveden na obračunskem listu in na dan zapadlosti kredita". Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno to določilo razlagati tako, da obresti tečejo od datuma na obračunskem listu, in da jih je dolžnik dolžan plačati na dan zapadlosti kredita. Ker je prvi obrok kredita zapadel v plačilo šele 1.7.1997, je tega dne nastopila tudi dolžnikova obveznost plačila zapadlih obresti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da ob vložitvi predloga za izvršbo dne 13.6.1997 tako res niso bili podani pogoji za dovolitev izvršbe, ker pa je pred izdajo sklepa o izvršbi dne 29.8.1997 prvi obrok kredita že zapadel v plačilo in dolžnik svoje obveznosti kljub temu do odločanja o predlogu za izvršbo ni izpolnil, je bila s tem navedena pomanjkljivost sanirana.

Neutemeljena pa je nadalje dolžnikova trditev, da je konformni način izračunavanja obresti tisti način, ki preprečuje obrestovanje obresti, kjer to ni predpisano v predpisih ali pogodbi. Konformna metoda (gre za matematično metodo) je namreč metoda, ki je zgrajena na sistemu obrestnega obrestovanja, to je obračunavanju obresti z dnevnim pripisovanjem (prim. načelno pravno mnenje, obča seja VSS dne 17.12.1991). Zato se prepoved obrestovanja zapadlih pogodbenih ali zamudnih obresti (1. odst. 279. člena ZOR) ne nanaša na obračunavanje obresti po konformni metodi (ki je za obračunavanje zamudnih obresti predpisana že od uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti dalje). Iz 4. člena pogodbe št. 00/96 izhaja, da sta se dolžnik in upnik dogovorila za obračunavanje obresti na konformni način. Zato je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovor dolžnika glede obračunanih obrestnih obresti pravilno zavrnilo.

Neutemeljene pa so tudi dolžnikove trditve, da mu obračuni obresti niso bili vročeni, zaradi česar se o njih ni mogel izjaviti. Iz povratnice v spisu, pripete k listovni številki 2, je namreč razvidno, da je bil dolžniku dne 29.10.1997 vročen sklep o izvršbi skupaj s prilogami, torej tudi z obračuni obresti. Povratnica je javna listina in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odst. 230. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato bi dolžnik moral dokazati, da so dejstva v njej neresnično ugotovljena ali da je nepravilno sestavljena (3. odst. 230. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ), česar pa ni storil. Ker je bila dolžniku torej listinska dokumentacija vročena, sodišče prve stopnje tudi ni napravilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

Dolžnik šele v pritožbi zatrjuje, da je pri obračunu obresti upnik ves čas upošteval fiksno pogodbeno obrestno mero, ki je bila po pogodbi spremenljiva. Iz 1. člena pogodbe št. 00/96 izhaja, da znaša obrestna mera TOM + 12% in da se ta spreminja skladno z vsakokratnim veljavnim sklepom o obrestnih merah banke. Ker se s sklepom banke spreminja le TOM (temeljna obrestna mera), to pomeni, da se spreminja samo TOM, medtem ko realna obrestna mera (12%) ves čas ostaja nespremenljiva. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so, po upniku predloženi obračuni obresti (priloga A11-A14, A24-A31), iz katerih je razvidno, da je upnik pri obračunu upošteval spremenljivost temeljne obrestne mere skladno s sklepi banke, povsem verodostojni. Zato je pritožbeni očitek dolžnika v tej smeri neutemeljen.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena trditev, ki pravi, da so nepravilno obračunane tudi zakonite zamudne obresti, ker do zapadlosti posameznih obrokov glavnice tečejo pogodbene obresti in šele nato zamudne. Iz 4. člena pogodbe št. 00/96 izhaja, da upnik obračunava pogodbeno dogovorjene obresti (TOM + 12 %) mesečno in da te obresti zapadejo v plačilo z dnem, ki je naveden na obračunskem listu. V kolikor je dolžnik v zamudi z vračilom kredita in plačilom obveznosti iz kredita, pa je v skladu s 6. čl. citirane pogodbe dolžan plačati tudi zamudne obresti v višini TOM + 21% in sicer za čas od zapadlosti do dneva plačila. To pomeni, da tečejo zamudne obresti od neplačanih obresti od dneva njihove zapadlosti dalje, to je od 15 dne v mesecu, od neplačanih glavnic pa od zapadlosti posameznih obrokov. Zato od zapadlih in neplačanih obresti tečejo zamudne obresti že pred zapadlostjo posameznih obrokov glavnic in ne šele od takrat kot trdi dolžnik.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dolžnikov predlog za odlog izvršbe.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik v svojem predlogu za odlog izvršbe ni dokazal nastanka znatnejše škode po 2. odst. 63. člena ZIP: sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo tako, da se je sklicevalo na določilo 2. odst. 71. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi kršitve postopka, saj gre za določbi, ki sta po ZIP in ZIZ enaki. Ne glede na to, ali se zadeva presoja po starem ali novem zakonu, je potrebno verjetno izkazati, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. V zvezi z dilemo o uporabi ZIP ali ZIZ v konkretnem postopku bi določba 2. odst. 300. člena ZIZ sicer nakazovala uporabo novega zakona. Vendar pa bi uporaba ZIZ v tej fazi povzročala retroaktivne posege v pravni položaj strank, ki sta pomemebni del postopka vodili po drugačnem procesnem režimu. Kadar bi bilo temu tako, bi po mnenju pritožbenega sodišča veljalo upoštevati določbe ZIP.

Po določilu 63. člena ZIP sodišče popolnoma ali delno odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, poleg tega pa mora biti podan še eden od razlogov, ki so navedeni v citiranem zakonitem določilu. Utemeljena je pritožbena trditev, da je z vložitvijo ugovora z dne 4.11.1997 dolžnik izpolnil pogoj iz 6. točke 1. odst. 63. člena ZIP (5. tč. 1. odst. 71. člena ZIZ), vendar pa mora dolžnik poleg tega kumulativno izkazati za verjetno tudi, da bo z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik tega ni uspel izkazati. Pravni standard "znatnejša škoda" je treba namreč ovsebiniti za vsak primer posebej, kar pomeni, da je potrebna najprej ugotovitev zneska pričakovane škode, ki ga nato primerjamo z dolžnikovimi premoženjskimi razmerami, vrednostjo terjatve, upnikovimi interesi ter drugimi okoliščinami primera. Dolžnik ne le da v predlogu za odlog izvršbe ni navedel svojih premoženjskih razmer ter drugih okoliščin pomembnih za oceno, ali bi šlo za škodo, ki je znatnejša, namreč tudi ni pojasnil niti v čem konkretno naj bi bila škoda in še manj navedel znesek pričakovane škode. Glede na pritožbene navedbe, da je verjetnost škode izkazana s tem, da je dobil nalog za plačilo sodne takse preko 900.000,00 SIT, pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje, da višina sodne takse ni pravno relevantna škoda, temveč mora škoda nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih dobrinah.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP/77 in 15. členom ZIZ), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika temelji na določilu 1. odst.166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77 in 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje pritožbene stroške.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).