Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da toženci niso pasivno legitimirani za priznanje lastninske pravice tožniku na vlačilcu, glede na dejstvo, da so vlačilec podedovali po pok. K.M. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v tč. 1 izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (tč. 2 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče v prvi točki izreka zavrnilo kot neutemeljen tožbeni zahtevek v delu, ki glasi "Ugotovi se, da je tožeča stranka W. T. d.o.o., L. ..., Š. v., izključni lastnik vlečnega vozila - vlačilec znamke M., letnik 1991, reg. št. C. ... V drugi točki izreka pa je zavrglo tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: "in zato ta premičnina ne spada v zapuščino po pokojnem M. K. v zadevi D 791/99 Okrajnega sodišča v Celju.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče za svojo odločitev ni imelo procesne opore niti v Zakonu o dedovanju (ZD) niti v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V celoti je spregledalo, da so toženci pripoznal tisti del tožbenega zahtevka, ki je bil s sodbo zavrnjen. Sodišče je močno kršilo ZPP, ko vsaj za prvi del tožbenega zahtevka ni izdalo sodbe na temelju pripoznave, ali pa povedalo, zakaj takšna pripoznava ni dovoljena. Tožeča stranka zato meni, da je bila v tem obsegu storjena bistvena kršitev pravdnega postopka. Sicer pa navaja, da je tožila skladno napotitvenemu sklepu zapuščinskega sodišča na ugotovitev dveh dejstev, ki ji bosta omogočila, da lahko vozilo sploh uporablja oz. registrira, to je lastništva vozila in posledično, da vozilo ne more spadati v zapuščinsko maso po pok. M. K. Tožeča stranka je listinsko in z izpovedbo svojega direktorja izkazala, da je vozilo pridobila v last na temelju pravnega posla in odplačno. Opozarja pa tudi na to, da je sodišče s sklepom o dedovanju dodelilo vozilo dedičem v last, kar potrjuje, da je bil tožbeni zahtevek pravilno postavljen. Zapuščinsko sodišče pa je ravnalo prav, ko ni čakalo na izid te pravde, saj pravda ne pomeni spora med dediči. Hkrati pa to pomeni, da odločitev zapuščinskega sodišča, komu gre vozilo, ne more biti dokončna, ker ne more vplivati na lastninsko pravico tretjih oseb oz. upnikov zapuščine. Tožeča stranka predlaga primarno spremembo sodbe v svojo korist, samo podredno pa njeno razveljavitev.

Toženci na pritožbo niso odgovorili.

Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da so toženci pripoznali tisti del tožbenega zahtevka, ki je bil s sodbo zavrnjen. Tako iz odgovora na tožbo prve tožene stranke kot iz odgovora na tožbo drugo in tretjetožene stranke je namreč nedvomno razbrati, da so pripoznali del tožbenega zahtevka, ki glasi na ugotovitev, da vlečno vozilo M., letnik 1991, zadnje registracije reg. št. C. ...c, ne spada v zapuščino po pok. M. K. Toženci so torej pripoznali tisti del tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo oz. pravilno s sklepom (274. čl. ZPP) zavrglo. Odločitev o zavrženju tega dela tožbe je pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za zahtevek, da zgoraj navedeni vlačilec ne spada v zapuščino po pok. M. K., saj je bila tožeča stranka kot upnik v zapuščinskem postopku napotena na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da je vlačilec njena last. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je razlog za zavrženje tudi ta, da toženci niso navajali, da bi naj bilo vozilo del zapuščine in da to vozilo med zapuščino ni navedeno, je sicer res v nasprotju s sklepom o dedovanju, kot je obrazloženo v nadaljevanju, vendar na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tč. 2 izreka sodne odločbe, ki je po vsebini sklep in ne sodba, kot je že zgoraj obrazloženo, ne vpliva. Pritožbo tožeče stranke v tem delu je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in, upoštevaje da v zvezi s to odločitvijo niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, potrdilo v tem obsegu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje(353. člen ZPP).

Lastninska pravica se pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem (20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nad. ZTLR). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka izključni lastnik spornega vlačilca. Ugotovilo je, da je bil nazadnje kot lastnik vozila v prometnem dovoljenju vpisan pokojni M. K., da je bilo vozilo 4.5.2000 odjavljeno iz prometa in da je med strankami nesporno, da vozilo ob smrti ni bilo del njegove zapuščine. Nato pa je zaključilo, da toženci niso pasivno legitimirani za priznanje lastninske pravice vozila, ker niso sodelovali pri sklepanju pravnega posla, ker niso dediči spornega vozila in ker niti niso pridobili lastninsko pravico na podlagi enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice po ZTLR. Tak materialnopravni zaključek je po oceni sodišča druge stopnje zmoten. V zapuščinski zadevi po pok. M. K. je Okrajno sodišče v Celju 11.9.2002 izdalo sklep o dedovanju, opr. št. D 791/99, in nato še sklep o popravi tega sklepa z dne 10.2.2003, ki sta oba pravnomočna in iz katerih izhaja, da so bili toženci in A. K. ter M. K. razglašeni za dediče po pok. M. K. ter da v zapuščino spada med drugim tudi zapustniku solastno vlečno vozilo M.A.N., letnik 1991, reg. označba C. ..., torej sporni vlačilec. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar terja razveljavitev zavrnilnega dela izpodbijane sodbe (355. čl. ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja upoštevati že pravnomočni sklep o dedovanju po pok. M. K. O utemeljenosti tožbenega zahtevka pa bo moralo odločiti po odločitvi o izvedbi predlaganih dokazov in skrbni oceni izvedenih dokazov in sicer vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, kot to določa 8. čl. ZPP.

V skladu z določbama III. in IV. odst. 165. čl. ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo.