Jedro

Dokazno breme in prevalitev dokaznega bremena je urejeno pretežno v procesnem pravu (predvsem v ZPP), v delovnem pravu (prevalitev dokaznega bremena na delodajalca) pa pretežno v materialno pravnih predpisih (Konvencija št. 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ZDR/90, ZDR/02). Če je delodajalec - po načelih prevalitve dokaznega bremena - dokazal obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja, ni pomembno, kaj je v zvezi z dokaznim bremenom oziroma njegovo prevalitvijo v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve ali druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Disciplinska organa tožene stranke sta tožniku s sklepoma z dne 11.12.2000 in 6.2.2001 izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je "dne 4.9.2000 storil dejanji, ki pomenita kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, s tem, da je napisal spise, da so občani D.T., R.T. in D.G. vozniško dovoljene izgubili, čeprav pri navedenih občanih ni bil oziroma tega neposredno ni preveril, ter tako storil kaznivi dejanji nevestno delo v službi po členu 262/I KZ in ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa po členu 265/I-II KZ in v času od 31.8.2000 do 4.9.2000 ni izpolnjeval ter je nevestno in malomarno opravljal delovne obveznosti in dolžnosti s tem, da ni šel do občanov D.T., R.T. in D.G., na podlagi zahtevkov Uprave enote D., štev. 22600-311/00,22600-149/00 in 22600-247/00, da bi odvzel vozniška dovoljenja navedenim občanom, temveč je napisal, da so vozniška dovoljenja izgubili in izgube niso prijavili upravni enoti. S tem je storil hujši kršitvi delovnih obveznosti in dolžnosti po 1. in 2. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih" (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99, v nadaljevanju: ZDDO).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev navedenih sklepov, na vrnitev na delo in na plačilo nadomestila plače od 20.2.2001 do vrnitve na delo z obrestmi in prispevki. Ugotovilo je, da je tožnik storil navedeni hujši kršitvi delovnih obveznosti, ker ni opravil odrejenih delovnih nalog. Storil je kršitve po navedenih določbah ZDDO, pa tudi po 66. členu Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98, v nadaljevanju: ZP), ker opravljanje nalog, ki jih tožnik ni izvršil, sestavlja vsebino delovnega mesta policista. Prisilni odvzem vozniškega dovoljenja je naloga policije po petem odstavku 124. člena v zvezi s 160 in 139. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 20/2000, v nadaljevanju: ZIKS).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navajala je, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na dokazno breme, ki je na toženi stranki. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka in kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker niso bile zaslišane tri ključne priče, ki bi lahko izpovedale, ali je tožnik z navedenimi osebami opravil razgovore. Uradni zaznamki o izpovedbah prič ne morejo imeti dokazne vrednosti. Sodišče druge stopnje je napačno razlagalo okoliščine v zvezi z zatrjevanjem R.T. o vozniškem dovoljenju. Delovna zmožnost tožnika sploh ni bila ocenjena. Ni bila ocenjena izpovedba priče I.P., da mu je tožnik povedal, da je z delom preobremenjen in da ga ne zmore.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki so v 370. členu ZPP izčrpno našteti.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Ta določba revidentu narekuje, da točno navede revizijske razloge, del sodbe, ki jo izpodbija, in da svoje razloge tudi utemelji. Ker v zvezi s samo na splošno zatrjevanim razlogom bistvene kršitve določb postopka revident tega ni storil, okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja, pa se pretežno nanašajo na dejansko stanje, sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Tretji odstavek 370. člena ZPP določa, da revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tem razlogom je, glede na navedbe v reviziji, pomembna določba drugega odstavka 213. člena ZPP. Ta določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvajajo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče se torej samo odloči, katere dokaze bo izvajalo, bistveno pri tem pa je, da se v celoti in popolno ugotovijo tista dejstva, ki so pomembna in odločilna za pravilno odločitev. Ker je bilo na sodišču prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovljeno, saj ga je sprejelo sodišče druge stopnje (utemeljitev na tretji strani zgoraj izpodbijane sodbe), revizijsko sodišče pa je nanj vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), pomenijo v reviziji zatrjevane okoliščine o potrebi po zaslišanju prič, navedbe v zvezi z dejanskim stanjem. Tega pa revizijsko sodišče ne sme presojati. Zato v zvezi s tem tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka in kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na področje dokazovanja sodi tudi vprašanje dokazne vrednosti uradnega zaznamka, in ocena izpovedb prič v zvezi z vozniškim dovoljenjem R.T..

Pojem dokazno breme je pretežno institut postopka, na kar kažejo predvsem nekatere določbe ZPP (na primer: 7., 212. in 215. člen), lahko pa ga določa tudi materialno pravo, kar velja predvsem v delovnem pravu za prevalitev dokaznega bremena na delodajalca. Konvencija 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija) ureja tudi prenehanje delovnega razmerja zaradi obnašanja delavca (4. člen), kamor sodijo tudi disciplinske kršitve. V zvezi s tem razlogom je v točki a) drugega odstavka 9. člena Konvencije določeno, da je na delodajalcu dokazno breme, da je podan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Iz navedb (list. št. spisa: 6 do 8, 23, 30 in 31) in dokaznih predlogov (prav tam) tožene stranke izhaja, da je predlagala dokaze in da je tudi dokazano, da je bil za prenehanje delovnega razmerja podan resen razlog. Tožnik - kot je ugotovilo sodišče druge stopnje - ni pravočasno, v smislu 280. člena ZPP, predlagal zaslišanja prič D.T., R.T. in D.G..

Ker trditveno in dokazno breme ter prevalitev dokaznega bremena določajo zakoni, za določitev (ker je bil - kot v tem sporu - dokazni postopek pravilno in popolno izveden) ni pomembno, kaj je sodišče navedlo v zvezi z dokaznim bremenom.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.V dokaznem postopku, ki ga je pravilno izvedlo sodišče prve stopnje, sprejelo pa sodišče druge stopnje, je bilo ugotovljeno, da je tožnik storil hujši kršitvi delovnih obveznosti, ki sta mu očitani v izpodbijanih sklepih. Storil je torej kršitvi po 1. in 2. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO, za kateri je tožena stranka pravilno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).