Jedro

Na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča dne 9. in 10.12.1982 je bil sprejet sklep, da se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. ZTLR se je torej uporabljal le glede rokov priposestvovanja ne pa celovito, kot meni pritožba. Zato tudi ni pravilno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pravila 1500 paragrafa ODZ. Za odločitev pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je leta 1977 zemljiškoknjižna lastnica podarila toženki sporno nepremičnino, kar je bila podlaga za vpis parcele v zemljiškoknjižni vložek, kjer je bila kot lastnica vpisana toženka. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je bila toženka ob pridobitvi te nepremičnine v dobri veri, zaradi česar tožeča stranka zoper njo ne more uveljavljati priposestvovanja glede na pravilo 1500 paragrafa ODZ. Sklicevanje na slabo vero prodajalke ni relevantno, saj je odločilna dobra vera pridobitelja - zaključkov sodišča prve stopnje o tem pa pritožba ni uspela izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi njena lastninska pravica na parceli št. 1199, vpisani v vl. št. ... k.o. P. in ji je tožena stranka dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni prepis sposobno listino, s katero dovoli, da se ta parcela odpiše od vl. št... k.o. Prevoje ter vpiše v vl. št. .. k.o. P., kjer je že vknjižena lastninska pravica tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne stroške v višini 491.021,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kajti roki priposestvovanja so začeli teči pred ZTLR in do njegove uveljavitve še niso pretekli, v takem primeru pa se uporabi ZTLR. Po ZTLR je mogoče priposestvovati parcelo v 20 letih, če je bila dobroverna. Predniki tožeče stranke so že od leta 1963 uporabljali sporno parcelo in jo uporabljajo še danes, kar izhaja iz dosedanjega dokaznega postopka in izpovedb prič, vendar se sodišče do izvedenih dokazov ni opredeljevalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sploh pa gre za zmotno uporabo materialnega prava in nasprotje načelu pravičnosti, ko je sodišče razpolovilo priposestvovalno dobo zaradi vmesne spremembe zakona. Sodišče bi moralo porabiti en zakon, in sicer ZTLR. Glede na to tudi ne more biti upošteven 1500 paragraf ODZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico. Zgolj podrejeno tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti sklicevati se na 1500 paragraf ODZ, kajti tožena stranka je bila seznanjena za nakup parcele tožeče stranke pred sklenitvijo darilne pogodbe. Ravnanje tožene stranke M. H. ni bilo v skladu z načeli poštenja, kar navaja tudi sodba VS RS SL 189/53 z dne 27.8.1953, iz katere dobesedno sledi:Izvenknjižni pridobitelj lahko zahteva od tistega, ki je pridobil nepremičnino od istega lastnika na podlagi vknjižbe lastninske pravice, naj mu prepusti zemljiškoknjižno lastnino takrat, če ga je poznejši pridobitelj s kakšnim nepoštenim ravnanjem, ki nasprotuje dobrim šegam, pripravil ob njegove starejše pogodbene pravice (Pravnik 1954/7-9). Sodišče prve stopnje očitno ne oporeka dejstvu, da je tožeča stranka dejansko imela v dobri veri posest nad sporno nepremičnino od leta 1963 do leta 1991, čeprav se v podrobnejše ugotovitve v zvezi z izvedenimi dokazi, ki se nanašajo na to, ne spušča. Torej ob uporabi ustreznega materialnopravnega predpisa po mnenju tožeče stranke ne more biti sporno, da je priposestvovala parcelo. Na koncu sodišče prve stopnje navaja, da bi bilo treba v vsakem primeru tožbeni zahtevek zavrniti, kajti sporna parcela je bila po komasaciji spremenjena in bi tožena stranka morala dokazovati svojo posest tudi na spremenjenih delih parcele. Gre za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kajti sporna parcela je v naravi ostala enaka, kot je bila pred komasacijo. Sicer pa je tožeča stranka že priposestvovala parcelo do začetka uvedbe postopka komasacije, saj je bila uvedena v letu 1983, ko je že preteklo 20 let, kolikor je potrebno za priposestvovanje lastninske pravice.

Zgolj podredno tožeča stranka še navaja, da je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na parceli št. 1199, kar pomeni, da bi sodišče še vedno lahko prisodilo manj, kot je zahtevala, in sicer vsaj tiste dele sporne parcele, ki so bile v okviru meja spremenjene parcele 386/6. To bi bila še vedno odločitev v okviru tožbenega zahtevka in ne bi šlo za prekoračitev. Tožeča stranka je predlagala postavitev izvedenca geometra, vendar sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ni upoštevalo, temveč je zaključilo, da je bil postavljen izključno v namen vzpostavitve meje parcelne številke 386/6 k.o. B. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prizna lastninsko pravico na ustreznem spornem zemljišču, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge, pri čemer ne pojasni, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato preizkus obstoja tega razloga opravilo le v mejah iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Pri tem ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so v tem določilu naštete.

Na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča dne 9. in 10.12.1982, ki jo omenja pritožba, je bil res sprejet sklep (in v skladu s tem se je tudi oblikovala sodna praksa), da se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. ZTLR se je torej uporabljal le glede rokov priposestvovanja ne pa celovito, kot meni pritožba. Zato tudi ni pravilno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pravila 1500 paragrafa ODZ. Ker pa je bilo z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 (Poročilo o sodni praksi VS LR Slovenije, št. 1/1960) omogočeno priposestvovanje nepremičnine v 20 letih tudi na podlagi določil ODZ, je odveč razpravljanje o tem, kateri zakon - ZTLR ali ODZ - je treba glede priposestvovalne dobe uporabiti v konkretnem primeru.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer določila ODZ uporabilo napačno, vendar pa ta zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost odločitve. Po omenjenem načelnem pravnem mnenju iz leta 1960 namreč za priposestvovanje nepremičnine po pravilih ODZ ni bila več potrebna zakonita in dobroverna posest, temveč je do pridobitve lastninske pravice lahko pripeljala že tudi (samo) dobroverna posest. Tožniku torej ni bilo več treba dokazovati, da je izvajal zakonito (pristno) posest. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka po določilih ODZ lastninske pravice s priposestvovanjem sporne parcele sploh ni mogla pridobiti. Kot že omenjeno, pa ta, sicer napačen zaključek, ni vplival na odločitev. Nadaljnja, za odločitev pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, namreč je, da je leta 1977 M. H. podarila toženki sporno nepremičnino, kar je bila podlaga za vpis parcele v zemljiškoknjižni vložek 587 k.o. P., kjer je bila po sklepu o dedovanju kot lastnica vpisana toženka (to je razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov: 5. zaporedni vpis v A2 listu za vložek 587 k.o. P. in 7. zaporedni vpis v A2 listu za vložek 588 k.o. P). Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je bila toženka ob pridobitvi te nepremičnine v dobri veri, zaradi česar tožeča stranka zoper njo ne more uveljavljati priposestvovanja glede na pravilo 1500 paragrafa ODZ. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pritožba izpodbija zgolj z navedbo, da je bila tožena stranka seznanjena z nakupom parcele. Zgolj s tako navedbo pa ne more uspeti, zlasti ne ob zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi s pogodbo z dne 20.5.1963 kupila tudi sporno parcelo. Sklicevanje na slabo vero prodajalke M. H. pa ni relevantno, saj je odločilna dobra vera pridobitelja (tako tudi sodba, ki jo citira pritožba) - zaključkov sodišča prve stopnje o tem pa, kot že rečeno, pritožba ni uspela izpodbiti.

Glede na to je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).