Jedro

Položaj pasivne stranke v postopku za obračun carine za blago, uvoženo z uporabo 49. člena CZ, ima oseba, ki je kot carinski zavezanec vpisana v uvozno carinsko deklaracijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 767/99-10 z dne 5.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 31.3.1999, s katero je tožena stranka odločila o pritožbah družbe V. d.o.o., L. (v nadaljevanju družba V.) in tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice N.G. z dne 30.5.1996, in v 2. točki izreka zavrgla pritožbo tožeče stranke kot pritožbo neupravičene osebe. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavezal družbo VITA k plačilu zneska v višini 935.346,00 SIT za blago, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 22.11.1994, z uporabo 49. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, v nadaljevanju CZ) in 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitve carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 80/94, v nadaljevanju uredba).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je po 49. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Vprašanje, kdo ima v smislu navedene procesne določbe lastnost stranke v posameznem upravnem postopku, se presoja po materialnih predpisih. Materialni predpis, po katerem se odloča v obravnavanem carinskem postopku, je CZ. Po 1. odstavku 24. člena CZ je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom, dolžan plačati carino. Nadalje določa 8. točka 9. člena Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 71/80, v nadaljevanju pravilnik), da se v rubriko 8 uvozne carinske deklaracije vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ carinski zavezanec. V obravnavanem carinskem postopku je bilo ugotovljeno, da je v navedeni uvozni carinski deklaraciji kot carinski zavezanec vpisana družba V., kot uporabnik pa je v polju 53 vpisana tožeča stranka. Glede na navedeno je tožena stranka za carinskega zavezanca utemeljeno štela družbo V. Stranka, ki je na uvozni carinski deklaraciji označena kot carinski zavezanec namreč obdrži takšen položaj tudi v primeru naknadnega obračuna carinskih dajatev. Navedbe tožeče stranke, da naj bi tožena stranka odločila o njenih pravicah in obveznostih iz naslova uvoza blaga, so neutemeljene, ker je organ prve stopnje z navedeno odločbo naložil carinsko obveznost družbi V. in ne tožeči stranki. Ker je v navedeni uvozni carinski deklaraciji tožeča stranka vpisana kot uporabnik uvoženega blaga, s pritožbo tudi ne uveljavlja pravnega, ampak zgolj svoj dejanski interes. Sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka ni kršila določb procesnega zakona, ko o priglasitvi tožeče stranke kot stranke v obravnavanem carinskem postopku ni izdala posebnega sklepa, saj je o tem odločila v pritožbenem postopku. Ker ima obrazložitev izpodbijane odločbe vse potrebne zakonske elemente, je neutemeljen tožbeni ugovor, da naj bi se ne dala preizkusiti. Sklicevanje tožeče stranke na okoliščino, da je organ prve stopnje terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, pa tudi ne more vplivati na odločitev glede položaja stranke.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, katero je predlagala. Ta okoliščina je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, saj ni imela možnosti izjasniti se o odgovoru tožene stranke na tožbo, niti o drugih okoliščinah, pomembnih za odločitev. Če bi bila opravljena glavna obravnava, bi imela možnost dokazati, da ji je organ prve stopnje z dejanji priznal lastnost carinskega zavezanca, saj je sprejel njeno izjavo o izvozu uvoženega blaga, pri njej opravil kontrolo izvršenega izvoza in svojo terjatev po navedeni uvozni carinski deklaraciji tudi prijavil v postopku prisilne poravnave in jo dobil poplačano. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sporno je, ali ima tožeča stranka položaj stranke v obravnavanem carinskem postopku, v katerem je organ prve stopnje po uradni dolžnosti z odločbo naložil družbi V. obveznost plačila carinskih dajatev za blago, uvoženo po navedeni uvozni carinski deklaraciji.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje opredeljuje 49. člen ZUP/86 pojem stranke v procesnem smislu, materialni predpis pa je tisti, ki določa kdo ima kakšno pravico, obveznost ali pravno korist v konkretni upravni stvari. Po 49. členu ZUP/86 ima položaj aktivne stranke oseba, na katero zahtevo se je uvedel postopek, položaj pasivne stranke oseba, zoper katero teče upravni postopek, v katerem ji je treba naložiti kakšno obveznost ali odrediti izgubo oziroma zmanjšanje kakšne njene pravice, položaj stranskega udeleženca pa oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se položaj stranke v obravnavanem carinskem postopku presoja po določbah CZ. Ta zakon zavezuje k plačilu carinskih dajatev carinskega zavezanca in določa v 1. odstavku 24. člena osebe, ki lahko pridobijo takšen položaj. Za določitev carinskega zavezanca v obravnaven carinskem postopku, pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča, pomembni podatki iz navedene uvozne carinske deklaracije. Po 240. členu CZ mora namreč deklarant v uvozno carinsko deklaracijo vpisati podatke o uvozniku in o blagu ter druge podatke, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti carinsko osnovo, razvrstiti blago po carinski tarifi, uveljaviti olajšave oziroma ugodnosti, spremljati izpolnjevanje obveznosti iz uvoza oziroma ugotoviti obveznost plačila davščin pri uvozu blaga. Ker glede na ugotovljene dejanske okoliščine tožeča stranka v navedeni uvozni carinski deklaraciji ni vpisana v rubriko 8, v katero se je po pravilniku vpisovalo ime carinskega zavezanca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njene trditve, da naj bi v obravnavanem carinskem postopku imela položaj carinskega zavezanca. Pritožbeni ugovor, da naj bi ji bil takšen položaj priznan z dejanji, je neupošteven, saj CZ takšnega načina pridobitve položaja carinskega zavezanca ne ureja.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje ne uveljavlja svojega pravnega interesa v obravnavanem carinskem postopku. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je namreč tožeča stranka vpisana v navedeni uvozni carinski deklaraciji kot uporabnik uvoženega blaga, ta pa po CZ nima upravičenj v zvezi s carinjenjem uvoženega blaga. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v obravnavanem carinskem postopku nima položaja stranskega udeleženca.

Ker glede na ugotovljene dejanske okoliščine tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča nima položaja stranke v obravnavanem carinskem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo toženi stranki, ki je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje štela za pritožbo neupravičene osebe in jo zavrgla. Po določbi 2. odstavka 234. člena ZUP/86 namreč za meritorno odločanje o pritožbi ni pogojev, če pritožbe ni vložila upravičena oseba.

Ker ima glede spornega vprašanja izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so po presoji pritožbenega sodišča skladni med seboj in z izrekom in imajo podlago v podatkih navedene uvozne carinske deklaracije, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da se izpodbijane sodbe naj ne bi dalo preizkusiti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da naj bi na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe vplivali okoliščini, da sodišče prve stopnje ni odločilo na glavni obravnavi in da ni poslalo tožeči stranki odgovor tožene stranke na tožbo. Kdo ima položaj stranke, je namreč pravno vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti le z razlago materialnih predpisov glede na ugotovljene dejanske okoliščine. Ker so v obravnavanem carinskem postopku kot dejanske okoliščine pomembni le podatki navedene uvozne carinske deklaracije, po presoji pritožbenega sodišča zatrjevani okoliščini nista vplivali niti nista mogli vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka upravnega spora.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.