Jedro

Podjetniška sposobnost tožnika je izkazana z ogromnim dobičkom, ki je posledica njegovih poslovnih odločitev, toženka pa ni dokazala, da bi bila enako uspešna, če bi upravljala s skupnimi sredstvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku 6/10 delež na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju zakoncev 6/10, delež toženke pa je 4/10 (točka I). Kar je tožnik zahteval več je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II) in toženki naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 200,82 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (točka III).

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in sicer 5/10, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka navaja, da je imel tožnik več priložnosti za gospodarsko delovanje kot toženka, njegovi finančni uspehi pa so posledica ugodnih gospodarskih razmer. Pravdni stranki sta imeli dva otroka, za katera je skrbela toženka v času izjemno pogostih službenih odsotnosti tožnika. Sodišče finančnih spretnosti pravdnih strank ni presojalo in primerjalo. Tožnikove finančne spretnosti pri poslu z nepremičninami k. o. X sodišče ni obrazložilo. Uspešnost posla je posledica splošno znane rasti cen nepremičnin oziroma gradbenega sektorja, ne pa tožnikovega prizadevanja. Nakup delnic D. d.d. je tožnik financiral s posojilom, saj posebnega premoženja ni imel. Vrednost skoraj vseh delnic je takrat rasla zaradi splošnega trenda rasti delniških tečajev v Sloveniji. Zato je tožnik delnice ugodno prodal in iz razlike med nabavno in prodajno ceno delnic posojilo odplačal. Posel je bil financiran iz vira, ki predstavlja skupno premoženje in kot tak odraža tudi toženkino prizadevanje. Sodišče je zavzelo stališče, da se vsi dobički iz delnic štejejo kot skupna sredstva in zato pridobivanje teh sredstev ne pomeni višjega deleža enega zakonca na skupnem premoženju. Kljub temu je sodišče obravnavani posel štelo kot izraz tožnikove podjetnosti. Sodišče ni ugotavljalo tožnikove finančne spretnosti pri kupovanju vrednostnih papirjev in plasiranju sredstev in ali je bil tožnik uspešnejši od povprečnega vlagatelja. Sodišče je le na podlagi nekaj poslov z delnicami in nepremičninami in dvomljivega plasiranja sredstev družbe P. d.o.o. prisodilo tožniku 10 % večji delež na skupnem premoženju. S tem mu je prisodilo provizijo za samovoljno upravljanje s skupnim premoženjem. Provizija borznega posrednika znaša med 5 do 10 % razlike v vrednosti, ki jo ustvari, provizija nepremičninskega agenta pa je omejena na 2 do 4 %. Sodišče ni upoštevalo podjetnosti toženke, ki je bila zaposlena v družbi P. d.o.o., ki je podjetje vodila zelo uspešno. Družba je bila sposobna dati tožniku posojilo 95.000,00 EUR in izplačati poslovne deleže v višini 436.000,00 EUR, s tem, da je imela v letih 2001 do 2009 prilive v znesku 477.345,00 EUR. Sodišče ugotavlja, da je tožnik pri bankah zagotavljal finančna sredstva, brez katerih družba P. d.o.o. ne bi mogla poslovati. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženka teh trditev ni prerekala, s tem, da so tudi te trditve v nasprotju z razlogi sodbe. Tožnik se s posli družbe P. d.o.o. nikoli ni ukvarjal. Tožnik ni bil poslovodja družbe, niti njen zakoniti zastopnik, zato poslov z banko ni mogel veljavno sklepati. Tožnik je kot družbenik in ustanovitelj vplačal osnovni kapital družbe, ki pa ga je vplačal iz sredstev skupnega premoženja. Ugotovitev, da je tožnik s svojo spretnostjo družbi zagotavljal sredstva, je v nasprotju z razlogi sodbe v 21. točki, kjer sodišče ugotavlja, da je družba dobro poslovala, ki je tudi zagotovila posojilo tožniku v višini 95.000,00 EUR, ki ga tožnik ni vrnil. Družba je res koristila bančna posojila, vendar je finančna sredstva pri bankah pridobila zato, ker je izpolnjevala bančne pogoje za njihovo odobritev in ne zaradi tožnikove spretnosti. V kolikor bi takšni razlogi obstajali, bi šlo za protipravno ravnanje finančnih delavcev, ki so taka finančna sredstva odobravali. Tožnik si je sredstva družbe prisvojil in s tem je preprečil toženki, da bi jih sama vlagala. Čeprav je imel tožnik višje dohodke od toženke, prizadevanja toženke niso bila nič manjša od tožnikovih. Toženka je vodila družinsko podjetje in njeno poslovanje. S podjetjem se je ukvarjala izključno toženka. Tožnik se je ukvarjal z drugim podjetjem, ki se je ukvarjalo z drugo dejavnostjo. Tožnik je bil ves čas zakona edini formalni lastnik skupnega premoženja in je z njim tudi upravljal. Tožnik je sklenil dva uspešna posla in sicer prodajo nepremičnin in prodajo paketa delnic, sodišče pa je hkrati tudi ugotovilo, da je bila toženka uspešna pri vodenju družbe. Kljub takšnim ugotovitvam pa je sodišče zmotno ocenilo, da je delež tožnika večji. Sodišče prve stopnje je zakonsko zvezo pravdnih strank obravnavalo po obdobjih in enako materialnopravne posledice, čeprav je skupno premoženje enovito, zato posameznih enot skupnega premoženja in posameznih časovnih obdobij ni mogoče ločiti.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlagal je zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.(2) V sodbi ni protislovij, razlogi so jasni in prepričljivi, prav tako pa tudi ni nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe in glede trditev toženke oziroma tožnika ter priloženimi dokazi.

6. Sodišče prve stopnje je celovito presojalo prispevke nekdanjih zakoncev k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je te prispevke pravdnih strank v obrazložitvi sodbe razdelilo na dve obdobji in sicer od leta 1973 do leta 1993 in na obdobje po letu 1993, da bi na ta način bolj pregledno in natančno predstavilo vse odločilne prispevke pravdnih strank k ohranitvi oziroma povečanju skupnega premoženja. Protispisne so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ugotovljenih prispevkov pravdnih strank ni celovito ocenilo. Prav nasprotno, prav zaradi celovite ocene vseh prispevkov pravdnih strank, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka upravičena do deleža v višini 4/10. 7. Za prvo obdobje je značilno, da je toženka skrbela za družino, za varstvo in vzgojo otrok, tožnik pa je v večji meri prispeval finančna sredstva, zato je sodišče prve stopnje njun prispevek štelo kot uravnotežen, kljub dejstvu, da je imel tožnik bistveno višjo plačo kot toženka, da je veliko službeno potoval, kar potrjuje tudi toženka in na ta način dobival znatna dodatna sredstva poleg plače v višini dnevnic, potnih stroškov in stroškov za reprezentanco v klirinških dolarjih.(3) Ta dodatna denarna sredstva so dosegala višino enomesečne plače, v skupno premoženje pa je vložil tudi posebno premoženje v vrednosti zemljišča, na katerem sta pravdni stranki skupaj zgradili hišo. Sodišče prve stopnje je za to obdobje ugotovilo, da so bili prispevki pravdnih strank enaki(4) in na ta način zelo visoko ocenilo prispevke toženke k ustvarjanju oziroma ohranitvi skupnega premoženja.

8. Za drugo obdobje pa ni nobenega dvoma, da je tožnikov prispevek bistveno večji, pa ne le iz razloga, ker se tožnica tudi ni več tako aktivno ukvarjala z varstvom in vzgojo otrok, marveč iz razloga, ker je tožnik zaradi finančnih spretnosti in uspešne podjetnosti kupil paket delnic D. d.d., ki jih je kasneje pravočasno prodal in s kupnino kupil nepremičnine v k. o. X, ki so bile kasneje prodane za 1.066.483,00 EUR. Prav iz razloga, ker je bila toženka uspešna pri vodenju podjetja, kar kažejo poslovni rezultati, in ker je še vedno skrbela tudi za družino, sicer v manjšem obsegu, je sodišče prve stopnje ocenilo delež tožnika na skupnem premoženju v višini 6/10 in ne v večjem obsegu, kot je zahteval s tožbenim zahtevkom.

9. Tožnik je dokazal, da je s finančnimi transferji bistveno povečal obseg skupnega premoženja. Tožnik s temi posli ni le ohranjal obsega skupnega premoženja, gre za izdatno povečanje skupnega premoženja, ki je posledica tožnikove finančne uspešnosti in ne (le) razmer na trgu. Toženka je v postopku in tudi v pritožbi zatrjevala, da je bil tožnik poslovno in finančno uspešen, da se je posvečal poslovni karieri, da ga je pri tem podpirala, kar le dodatno kaže, da so zelo uspešni nepremičninski in finančni transferji posledica pravilnih poslovnih odločitev tožnika, ki je imel več možnosti za gospodarsko delovanje, kot to zatrjuje tudi toženka, kar pa hkrati pomeni, da je imel potrebne izkušnje in sposobnosti za opravljanje gospodarskih poslov, s tem, da je pri sklepanju poslov tudi izkoristil gospodarske in finančne razmere, ki so bile takrat sorazmerno ugodne. Splošno znano dejstvo pa je, da je nakupovanje delnic in nepremičnin zaradi ustvarjanja profita zahtevna poslovna odločitev, saj je potrebno dobro poznavanje finančnega in nepremičninskega trga, ki se pridobi z znanjem in izkušnjami ter dobrimi poslovnimi povezavami, ki zagotavljajo pretok informacij, ki so nujno potrebne, da se delnice ali nepremičnine kupijo oziroma prodajo v pravem času. Najtežja naloga je namreč ujeti pravi čas za nakup in prodajo delnic in nepremičnin. Ustvarjen je bil dobiček v višini 1.066.483,00 EUR, kateremu je treba prišteti še najemnino v višini 400.374,00 EUR,(5) zato je dobiček posledica preudarnih odločitev tožnika, ki je znal izkoristiti tudi ugodne gospodarske razmere. Dobički so zato predvsem posledica tožnikove podjetniške sposobnosti, pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno kot pomembno okoliščino upoštevalo, da so bila vložena sredstva skupno premoženje pravdnih strank. Posredniška provizija, kot jo navaja pritožba, nima nobene povezave z vlaganji skupnega denarja pravdnih strank v realizacijo konkretnih poslov, ki so bili uspešno realizirani predvsem zaradi poslovnih izkušenj in sposobnosti tožnika, ki mu jih priznava tudi toženka, ob tem, da borzni in nepremičninski posrednik ne zagotavljata stranki, da bo s poslom pridobila profit, v konkretnem primeru pa je bilo na tožniku breme poslovne odločitve. Nenazadnje je podjetniška sposobnost tožnika izkazana z ogromnim dobičkom, ki je posledica njegovih poslovnih odločitev, toženka pa ni dokazala, da bi bila enako uspešna, če bi upravljala s skupnimi sredstvi.

10. Toženka je uspešno vodila družbo P. d.o.o., izplačani so bili poslovni deleži v višini 436.000,00 EUR, tožniku je bilo dano posojilo v višini 95.000,00 EUR, družba je imela v letih od 2001 do 2009 prilive v višini 477.345,00 EUR, dobičke pa je toženka znala plasirati, kar je potrdil tožnik, pa vendar primerjava dobičkov, ki so bili izkazani v postopku, kažejo, da je bil tožnik pri finančnih transferjih bistveno bolj uspešen od toženke in je s temi posli tudi bistveno bolj povečal obseg skupnega premoženja, kot toženka s posli, ki jih je opravljala v enakem obdobju. Dodatno to dejstvo potrjuje že navedba toženke v pritožbi, da je tožnik imel več možnosti za gospodarsko delovanje. Toženka pavšalno še zatrjuje, da si je tožnik sredstva skupnega premoženja prisvojil, da je z njimi samovoljno ravnal in zato toženka ni mogla sama vlagati, ne navede pa, kako bi sama (na kakšen način in s katerimi posli) lahko (vsaj) v enaki višini dosegla dobičke, kot jih je ustvaril tožnik z že navedenimi posli. Toženka navaja, da je bil tožnik vseskozi formalni lastnik skupnega premoženja in je z njim tudi upravljal, kar le potrjuje, da je bilo na tožniku breme upravljanja s skupnim premoženjem. Zmotna je zato pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje finančnih sposobnosti pravdnih strank ni presojalo in primerjalo ter da finančnih sposobnosti pri poslih v zvezi z delnicami in nepremičninami ni obrazložilo.

11. Tožnik je zatrjeval, da je pri bankah zagotavljal finančna sredstva za poslovanje družbe P. d.o.o. in da je sodeloval pri izdelavi zaključnih računov,(6) toženka pa je na te konkretne navedbe le zatrjevala, da tožnik pri poslih družbe ni sodeloval, ker je od ustanovitve toženka zaposlena pri družbi kot direktorica.(7) Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi v sodbi navedlo, da toženka opredeljeno ni ugovarjala neformalni pomoči pri delovanju družbe.(8) Tožnik v navedbah tudi ni zatrjeval, da bi formalnopravno sodeloval pri poslih, saj je v navedbah priznaval, da je družbo od leta 1994 vodila tožnica.(9) Tožnica je vodila družinsko podjetje, tožnik je bil družbenik in ustanovitelj, toženka mu priznava poslovno uspešnost, v svoji izpovedbi tudi delo s financami pri družbi, zato si je težko predstavljati, da tožnik ni pomagal družbi s svojimi poslovnimi povezavami in znanjem, kljub formalnopravno pravilnim navedbam toženke, da tožnik ni bil zakoniti zastopnik družbe, ki jo je (sicer samostojno in uspešno) vodila toženka. Tožnik je bil solastnik družbe, zato je imel zagotovo interes za dobro poslovanje družinskega podjetja. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ob oceni vseh okoliščin, tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da tožnik ni pomagal družbi pri pridobivanju kreditov ali pri delu s financami, kjer naj bi bil po izpovedbi toženke „soudeležen“, ta dejstva ne bi vplivala na določitev deležev na skupnem premoženju, kot jih je v izpodbijani sodbi določilo sodišče prve stopnje.(10)

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na materialnopravne določbe, ki so povzete v 11., 13. in 15. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tudi upoštevalo drugi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da se zakonca lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del ali ga uporablja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca.

Op. št. (3): V tem delu glej izpovedbo tožnika stran 92 sodnega spisa in priče A. A. stran 79 sodnega spisa.

Op. št. (4): Enaka je bila tudi navedba tožnika v tožbi (glej III. točko), ki pa je bila že s pripravljalno vlogo z dne 27. 2. 2015 spremenjena (glej stran 18 a sodnega spisa oz. stran 2 vloge).

Op. št. (5): Tožnik v tožbi zatrjuje, da je s posli z nepremičninami, delnicami in poslovnimi deleži ustvaril premoženje v vrednosti 2.550.245,52 EUR - glej stran 3 sodnega spisa.

Op. št. (6): Glej stran 20 sodnega spisa.

Op. št. (7): Glej stran 24 a sodnega spisa.

Op. št. (8): V tem delu glej tudi izpoved tožnika (str. 47 „jaz sem skrbel za ... finance, jaz sem imel banke ... delitev dohodka, nov dohodek) in toženke (str. 53 „Firma se je ukvarjala z uvozom ... pripomočkov. Tožnik ni imel veze o teh poslih ... njegovo udejstvovanje v tej firmi je bilo res, kako smo delali s financami. Da smo dobili kredite smo morali imeti dober promet, ker banka ne bi dala kreditov. Torej vse, vse angažiranje okrog posla je bil moj.“) .

Op. št. (9): Glej stran 35 sodnega spisa.

Op. št. (10): Primerjaj z razlogi iz sklepa VSRS II Ips 554/99: „Ni tudi nujno nedopustna zavrnitev dokaza z argumentacijo, da predmetni dokaz, tudi če bi v celoti uspel (to je če bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot to želi stranka, ki je pričo predlagala), ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča.“