Jedro

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in dediča napoti na pravdo proti sodediču, če je nad njima spor o obsegu zapuščine. Ni pa razloga za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo, kadar gre za spor mad dedičem in tretjim - nededičem, ali kakšna stvar, ki je v posesti tretjega, spada v zapuščino.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom napotilo dedinjo J.L. na pravdo, da s tožbo proti sodedinji T.P. uveljavi zahtevek, da v zapuščino spada premoženje, s katerim je zapustnik razpolagal s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 18.1.2002. Zapuščinsko obravnavo je prekinilo, s tem, da se bo ta nadaljevala, ne glede na zahtevek, če dedinja v določenem roku ne bo vložila tožbe. Z dopolnilnim sklepom z dne 4.3.2005 pa je prvo sodišče odločilo, da je dolžna dedinja tožbo po sklepu z dne 10.1.2005 vložiti v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa.

Proti sklepu se pritožuje dedinja J.L., ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja na nepopolnost in pomanjkljivost izreka, ker sodišče v njem ni navedlo roka, v katerem mora dedinja proti sodedinji vložiti tožbo. Tudi sicer je po mnenju pritožbe izpodbijani sklep nepravilen, saj bi moralo sodišče zaradi pravilne ugotovitve obsega zapuščine napotiti dedinjo na vložitev tožbe zoper njenega sina D.L., zoper sodedinjo T.P. pa le v primeru, če bi se ta protivila zahtevi dedinje J.L., da premoženje, s katerim je zapustnik

I.P. po svoji smrti razpolagal v korist D.L., ne spada v zapuščino.

Sodedinja T.P. pa takšnega stališča na zapuščinski obravnavi še ni izjavila. V nadaljevanju pritožbe pa še pritožnica poudarja, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena le zato, da se izloči dedinjo J.L. iz dedovanja, da D.L. ni nikoli izpolnjeval pogodbe o dosmrtnem preživljanju in v njej sprejetih obvez, pri tem pa pritožba opozarja še na prvostopne razloge, iz katerih izhaja, da pritožiteteljica s tožbo, na katero je napotena, ne more uspeti, ker sodedinja ni pasivno legitimirana. Zakaj v tem primeru sodišče z izpodbijanim sklepom napotuje pritožiteljico na tožbo proti sodedinji pa ni jasno.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi očitana pomanjkljivost zaradi nedoločitve roka za vložitev tožbe je odpravljena z dopolnilnim sklepom z dne 4.3.2005, ki je bil pooblaščencu pritožiteljice vročen dne 10.3.2005. V ostalem pa je odločitev prvega sodišča v celoti skladna z določbo 212. člena Zakona o dedovanju, ki določa, da če je med dediči spor bodisi o dejstvih, bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Prav za takšen primer tudi v konkretnem zadevi gre. Na zapuščinski obravnavi dne 16.12.2004 je pritožiteljica navajala, da v zapuščino spada tudi vse tisto, kar je bilo na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenešeno na D.L. (ki ni dedič in kot tak ni stranka v postopku). Na isti obravnavi je navzoči D. L., ki pa zastopa kot pooblaščenec dedinjo T.P. na podlagi pooblastila iz priloge pod A3, navedel, da je sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju želel zapustnik, kot tudi njegova žena, dedinja T. P.. S tem je dovolj določno navedel v vlogi pooblaščenca T. P., da oporeka trditvi dedinje J. L., da premoženje, zajeto v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, spada v zapuščino. Opozoriti je še, da je na naroku dne

5.10.2004, na katerem je bila poleg svojega pooblaščenca D. L. navzoča tudi sama sodedinja T. P. bila predložena pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero je torej dedinja T. P. po svojem pooblaščencu smiselno zatrjevala, da premoženje, zajeto v tej pogodbi ne spada v zapuščino. Ni torej dvoma o tem, da med dedinjama ni soglasja o obsegu zapuščine. Zato je podan razlog za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo po že omenjenjenem 212. členu Zakona o dedovanju. Zakaj šteje pravico oziroma trditve dedinje J. L. sodišče za manj verjetno, pa je prvo sodišče dovolj jasno in prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijanega sklepa in zato tudi pravilno v skladu z določbo 1. odst. 213. člena njo napotilo na pravdo. Ni pa moglo sodišče prve stopnje napotiti pritožiteljico na pravdo proti D.L. iz že prej navedenih razlogov, ker le-ta namreč ni dedič. Navedeno pa seveda ni ovira, da dedinja J. L. v svojstvu dedinje ne vloži proti njemu tožbo na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma na vrnitev v njej zajetega premoženja v zapuščino. Glede na navedeno torej pritožba ni utemeljena, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.