Jedro

Problem ni v sporu ali je bila predlagatelju onemogočena pravica do vpogleda, pač pa, kot ugotavlja nasprotni udeleženec, gre za spor o tehniki, pomoči in intenziteti dela.

Izrek

Pritožba predlagatelja se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. zavrnilo predlog predlagatelja, da mu je nasprotni udeleženec kot družbeniku na podlagi 1. odst. 512. čl. ZGD-1 dolžan nemudoma omogočiti fotokopiranje in izdelavo izpiskov iz poslovnih knjig in ostalih listin, enako velja tudi za izpiske in izdelavo fotokopij iz poslovnih knjig in ostalih listin, ki se nanašajo na poslovanje hčerinskih družb nasprotnega udeleženca: L. C. L., M. I., G. C., M., L. in G. P. L., S. ter njihovih hčerinskih družb in da je v nasprotnem primeru nasprotni udeleženec za vsak dan onemogočanja dolžan plačati 50.000 EUR sodnih penalov; in 2. odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

Zoper ta sklep se je pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa oz. njegovo spremembo z ugoditvijo predlogu. V pritožbi navaja, da zgolj vpogled v listine, kot ga razume nasprotni udeleženec, ne da bi bilo dovoljeno kakršnokoli pripisovanje oz. fotokopiranje, ne more zadoščati. Dalje opozarja, da je na podlagi 512. čl. ZGD-1 zahteval dokumentacijo, ki bi mu omogočila sistematičen vpogled v poslovanje z ladjami, pri čemer je to dokumentacijo tudi določno opredelil in vir njegovega nezadovoljstva je v tem, da te dokumentacije ni dobil na vpogled. Zato sodišče zmotno sledi očitku nasprotnega udeleženca glede nedefiniranosti zahtev družbenika. Prenagljeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil družbenik zadostno seznanjen s poslovanjem nasprotnega udeleženca. Svojo odločitev pa je pri tem površno oprlo zgolj na volumen dokumentacije, ni pa se ukvarjalo z njeno vsebino. Nesmiselno je tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na določbo 2. odst. 319. čl. ZGD, ki velja le za delniške družbe. Od nasprotnega udeleženca neposredno ali prek sodišča tudi ni nikoli pričakoval, niti zahteval dostave fotokopij vseh zahtevanih listin. Načina pregleda ZGD-1 ne določa in tudi prvostopno sodišče ni obrazložilo, zakaj sistematičen pregled poslovanja ne bi bil dovoljen. Razen v 2. odst. 512. čl. ZGD-1 ta zakon ne predvideva možnosti, da bi poslovodja samovoljno določal na kakšen način in v kakšnem obsegu se bo vpogled opravljal. Tudi glede vpogleda v listine hčerinskih družb je predlagatelj zahteval vpogled le v tiste listine, ki jih nasprotni udeleženec obravnava kot svoje. Glede teh družb tudi argument, da gre za tuje družbe in da zanje velja drugačen režim vpogledovanja, predstavlja očitno zlorabo pravne osebnosti teh subjektov z namenom, da nasprotni udeleženec družbeniku ne bi omogočil pravice seznanitve z dokumentacijo. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi številne absolutno bistvene kršitve postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP zaradi potislovij v izpodbijanem sklepu in nenazadnje tudi zaradi tega, ker bi moralo razpisati narok v tej zadevi. Nadalje opozarja na nemško pravno teorijo, po kateri vpogled v listine družbe zajema tudi fotokopiranje listin in dokumentov ter v zvezi s tem navaja, da je bil vedno sam pripravljen nositi stroške fotokopiranja in nikoli ni zahteval, da mu družba na svoje stroške naredi fotokopije zahtevanih dokumentov. Nemško pravo pa tudi nikjer ne omenja, da ima poslovodja diskrecijsko pravico glede oblike posredovanja zahtevnih dokumentov.

V odgovoru na pritožbo pa nasprotni udeleženec predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da je bil predlagatelju dovoljen vpogled v zahtevane knjige in spise, da mu je bil dovoljen tudi vpogled v zahtevane knjige in spise odvisnih družb in da mu je bilo dovoljeno izpisovanje iz knjig in spisov nasprotne udeleženke, kar vse pomeni, da mu je bila v celoti omogočena njegova zakonska pravica do vpogleda iz 512. čl. ZGD-1. Opozarja nadalje, da pri celotni zadevi ne gre za spor, da se vpogled dovoljuje, ampak za spor o tehniki, količini, pomoči in intenziteti dela. Odločitev o tehniki izvajanja vpogleda pa je v celoti v pristojnosti poslovodstva družbe. V konkretnem primeru je uprava odločila, da je dovoljen vpogled in izpisovanje, ne pa fotokopiranje. Kljub domnevni prepovedi uporabe računalnikov pa je 9 pooblaščencev predlagatelja računalnike uporabljalo za izpisovanje, pošiljanje elektronske pošte in drugo. Predlagatelj med ostalim tudi namiguje, da mu je nasprotna udeleženka poskušala neke dokumente prikriti, pri čemer ne pove, katerih, saj so bili predlagatelju na vpogled izročeni prav vsi dokumenti, ki jih je zahteval. Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 513. čl. ZGD-1 sme družbenik, ki mu informacije niso bile dane ali mu ni bil dovoljen vpogled v knjige in spise, ali je poslovodja zavrnil njegovo zahtevo v nasprotju z 2. odst. 512. čl. ZGD-1, od sodišča zahtevati, da s sodno odločbo dovoli, da se informacije dajo ali da se dovoli vpogled.

V obravnavanem primeru ni predmet odločanja zahteva družbenika po informaciji, pač pa ali mu je bila kršena njegova pravica do vpogleda v knjige in spise.

Glede na zakonsko dikcijo je družbenik upravičen do pravnega varstva po 513.čl. ZGD-1 v primeru, ko mu vpogled v knjige in spise ni bil dovoljen kakor tudi v primeru, če mu je bil sicer dovoljen, poslovodja pa je njegovo zahtevo zavrnil v nasprotju z določilom 2. odst. 512. čl. ZGD-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bilo zahtevi predlagatelja ugodeno, saj mu je bil dovoljen pregled poslovnih knjig in listin nasprotnega udeleženca in njegovih hčerinskih družb na sedežu družbe. Da je po svojih pooblaščencih na sedežu družbe dejansko opravljal pregled dokumentacije in s tem izvrševal svojo družbeniško pravico do obveščenosti ne zanika niti pritožnik. To pomeni, da je bil družbeniku vpogled v knjige in spise dovoljen.

Predlagatelj v svojem predlogu ni natančno in konkretno navedel v katere knjige in spise je zahteval vpogled, pa bi mu bilo to onemogočeno. Iz njegovega predloga bi bilo povzeti, da je zahteval vpogled v vso dokumentacijo nasprotnega udeleženca in njegovih in celo njihovih hčerinskih družb. Da mu je bil vpogled omogočen je bilo že spredaj ugotovljeno. Da pa mu ni bil omogočen v obsegu, kot je to zahteval, pa bi moral navesti konkretne knjige in spise, glede katerih mu vpogled ni bil omogočen in v svojem predlogu v tem obsegu uveljavljati svojo pravico. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ne more upoštevati pritožnikovih pavšalnih navedb, da je sodišče prve stopnje prenagljeno zaključilo, da bil družbenik zadostno seznanjen s poslovanjem nasprotnega udeleženca, ker se je oprlo zgolj na volumen predložene dokumentacije, ki je bila predlagatelju selektivno predložena. Pritožba ima sicer v načelu prav, da družbenikova pravica do obveščenosti obsega njegovo pravico do vpogleda v vso dokumentacijo, v vse knjige in spise (razen kadar so podane predpostavke iz 2. odst. 512. čl. ZGD-1), da pa bi bil s svojim predlogom uspešen, bi moral konkretno navesti katera dokumentacija oz. vpogled v katere konkretne knjige in spise mu je bil zavrnjen in v tem smislu tudi oblikovati svoj predlog ter v tem obsegu tudi zahtevati pravno varstvo. Šele konkretna trditev, da mu konkreten vpogled v konkreten spis ali knjigo ni bil dovoljen, bi omogočala ugotavljanje kršitve njegove pravice in ob izpolnjevanju ostalih pogojev za nudenje pravnega varstva.

Po mnenju pritožbenega sodišča bi lahko bil izpolnjen dejanski stan te zakonske določbe tudi v primeru, kadar bi bil sicer družbeniku vpogled v knjige in spise formalno dovoljen, pri izvedbi tega vpogleda pa bi bil družbenik oviran tako, da dejansko vpogleda sploh ne bi mogel izvajati.

Že sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo tudi ali je bila predlagatelju kršena njegova pravica do vpogleda s tem, ko mu nasprotni udeleženec ni omogočil fotokopiranje in izdelavo izpiskov iz poslovnih knjig in ostalih listin, ter izdelavo izpiskov in fotokopiranje listin, ki se nanašajo na poslovanje hčerinskih družb nasprotnega udeleženca in njihovih hčerinskih družb. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelj v pritožbi sam navaja, da "ni nikoli pričakoval, niti od nasprotnega udeleženca neposredno ali preko sodišča zahteval dostave fotokopij vseh zahtevanih listin", "da je bil vedno pripravljen (sam) nositi stroške fotokopiranja,.. saj je samo prosil, da se mu fotokopiranje omogoči".

Problem naj bi bilo fotokopiranje knjig in listin nasprotnega udeleženca, njegovih hčerinskih družb in njihovih družb. Predlagatelj je postavil zahtevo, da se mu "omogoči fotokopiranje in izdelava izpiskov iz poslovnih knjig in ostalih listin". To zahtevo je mogoče razumeti le v tem smislu, da se mu da na voljo tehnična sredstva in ljudi, ki bodo izvedli fotokopiranje vse dokumentacije (nedvomno enormne poslovne dokumentacije ne samo nasprotnega udeleženca pač pa celo njegovih in njihovih družbe). Dejansko problem ni v sporu ali je bila predlagatelju onemogočena pravica do vpogleda, pač pa, kot ugotavlja nasprotni udeleženec, gre za spor o tehniki, pomoči in intenziteti dela. Za odločanje o tem pa sodišče dejansko sploh ni pristojno. V tem delu se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da pa zaradi izpolnjevanja informacijskih zahtev družbenika ne sme trpeti siceršnje poslovanje družbe zaradi česar je tehnična izvedba te pravice prepuščena poslovodstvu družbe, ki je edino sposobno oceniti, kakšen suport glede te izvedbe lahko brez škode za poslovanje družbe nudi upravičencu.

Ne strinja pa se pritožbeno sodišče niti s trditvijo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistvene kršitve postopka. Najprej velja poudariti, da je tudi trditev pritožbe, da se sodišče prve stopnje o dejstvih ni prepričalo do zadostnega standarda prepričanja, temveč je o predlogu odločilo le na podlagi možnosti oz. verjetnosti, predvsem posledica nedefiniranosti trditev v samem predlogu. Obrazložitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni sama s seboj v nasprotju, ko dejansko po mnenju pritožbenega sodišča v bistvu smiselno navaja, da mora imeti poslovodstvo družbe nadzor nad tem, kakšna dokumentacija je družbeniku posredovana na vpogled, saj lahko le tako ustrezno reagira in izvaja svoje dolžnosti po 2. dst. 512. čl. ZGD-1. V tem smislu je razumeti razlogovanje sodišča prve stopnje. Tudi dejstvo, da sodišče v tej zadevi ni razpisalo naroka, po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja absolutno bistvene kršitve postopka, saj glede na zakonske določbe narok ni obligatoren.

Zato in ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev postopka, niti takih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da se v vprašanje predlagateljeve upravičenosti do vpogleda v poslovne knjige hčerinskih družbi in njihovih družbe glede na zgoraj sprejeta stališča niti ni posebej opredeljevalo.