Jedro

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago svoje odločitve napačno upoštevalo določbo 131. člena OZ, ki določa obveznost posameznika, ki drugemu povzroči škodo, slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za zakonsko pravico oškodovanca zahtevati povrnitev povzročene škode, kadar z njim ni v nikakršnem poslovnem oziroma pogodbenem razmerju (neposlovna odškodnina obveznost). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Toženec je z dvigom parkirnega listka jasno izrazil svojo voljo za sklenitev pogodbe s tožečo stranko za parkiranje na omenjenem parkirišču in se tudi seznanil s pogojem za izstop s parkirišča, ki je v plačilu parkirnine in registraciji (odčitku) parkirnega listka na izstopnem sistemu. Toženec je kršil pogodbo s tožečo stranko kot upravljalcem parkirišča, ko se je pred izstopom postavil tik za vozilo pred njim in skupaj z njim v času dvignjene zapornice zapeljal s parkirišča, ker ni odčital parkirnega listka na izstopnem sistemu in ker ni plačal parkirnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (tč. III izreka sodbe) spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 36,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2019 dalje ter ji povrniti stroške postopka v znesku 250,40 EUR. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 40,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2019 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

2. Toženec je v pravočasni pritožbi zoper takšno odločitev uveljavljal pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, da bi se zaradi ravnanja tožene stranke razen za znesek 0,60 EUR zmanjšalo premoženje tožeče stranke. Delo, ki sta ga delavca opravila v okviru zaposlitve pri tožeči stranki na njunem delovnem področju, ne predstavlja škode tožeče stranke. Sodišče se ni opredelilo do ugovora nepotrebnosti zatrjevanih opravil za odpravo škode ter očitno pretirani oceni časa potrebnega za izvedbo zatrjevanih opravil. Ne drži, da ni ugovarjal višini stroškov. Ugovor pavšalno in neutemeljeno zatrjevanega časa, potrebnega za izvedbo posameznega opravila, pomeni nestrinjanje z višino škode, saj je ta odvisna prav od porabljenega časa. Stroški ugotavljanja, zavarovanja in uveljavljanja odškodnine (ne samo odvetniški), ne predstavljajo škode. Te stroške je mogoče uveljavljati le v okviru plačila stroškov postopka. V primeru izterjave bagatelnega zneska 0,60 EUR predpravdni stroški 130-krat presegajo znesek terjatve in ne predstavljajo sorazmernih oziroma potrebnih stroškov ter pomenijo grobo in nedovoljeno zlorabo pravic ter nepošteno ravnanje tožeče stranke. Vsi zatrjevani stroški (poizvedbe, kopiranje, vnosi v tabele, pripravljanje posnetka, snemanje na CD in druga zatrjevana opravila) so že zajeti v stroških opomina. Sodišče je torej stroške izterjave zneska 0,60 EUR tožeči stranki prisodilo dvakrat. Vztraja, da gre v obravnavanem primeru za očitno, namerno in grobo zlorabo pravic. Neutemeljeno je stališče sodišča, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti. Sodišče je zavrnilo 52,42 % zahtevka. Uspeh strank v postopku se lahko upošteva ločeno po temelju in ločeno po višini predvsem v primeru, ko v zvezi s temeljem poteka velik del dokaznega postopka. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. V obravnavani zadevi temelj odgovornosti sploh ni bil sporen, saj toženec v nobenem delu postopka ni zanikal svojega ravnanja oziroma odgovornosti za nastalo škodo. Sporna je bila zgolj višina škode.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Opozarja na svojo navedbo iz prvostopenjskega postopka, da je ubežnikov s parkirišča, kakršen je bil tudi toženec, letno več tisoč. Za take primere mora imeti zaposleno delovno silo. Vtoževani znesek temelji na kalkulaciji, koliko jo za en tak pobeg stanejo opravila njenih zaposlenih. Toženec je v obeh svojih vlogah zatrjeval, da so stroški tožene stranke namišljeni ali pa neizkazani, ne pa tudi da so nepotrebni. Prav tako ni podal nobenih navedb o pretiranosti porabljenega časa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago svoje odločitve napačno upoštevalo določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa obveznost posameznika, ki drugemu povzroči škodo, slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za zakonsko pravico oškodovanca zahtevati povrnitev povzročene škode, kadar z njim ni v nikakršnem poslovnem oziroma pogodbenem razmerju (neposlovna odškodnina obveznost). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. V obravnavani zadevi so bile nesporne dejanske trditve tožeče stranke, da je izvajalec gospodarske javne službe z nalogo urejanja javnih parkirišč, zagotavljanja njihovega obratovanja, pobiranja parkirnine za parkiranje, izvajanja kontrole plačila parkirnine, … (6. člen Odloka o urejanju javnih parkirišč), ki se mdr. financira tudi iz parkirnine. Tožeča stranka je navajala, da je toženec kršil pogodbo o odplačni uporabi parkirnega mesta na parkirišču A. cesta, ki jo je v skladu s splošnimi pogoji parkiranja sklenil z njim, sprejel cenik in hišni red. Za omenjeno parkirišče so splošni pogoji parkiranja in cenik parkiranja objavljena pred vhodom na parkirišče pa tudi na spletni strani tožeče stranke. Za sklenitev pogodbe je zahtevano soglasje izjav volj pogodbenih strank (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ), izjava volje pa je lahko tudi konkludentna (18. člen OZ). Toženec je z dvigom parkirnega listka jasno izrazil svojo voljo za sklenitev pogodbe s tožečo stranko za parkiranje na omenjenem parkirišču in se tudi seznanil s pogojem za izstop s parkirišča, ki je v plačilu parkirnine in registraciji (odčitku) parkirnega listka na izstopnem sistemu. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je toženec kršil pogodbo s tožečo stranko kot upravljalcem parkirišča, ko se je pred izstopom postavil tik za vozilo pred njim in skupaj z njim v času dvignjene zapornice zapeljal s parkirišča, ker ni odčital parkirnega listka na izstopnem sistemu in ker ni plačal parkirnine.

6. Navedene dejanske okoliščine, ki jih torej toženec ni prerekal, izkazujejo nastanek poslovne odškodninske obveznosti, ki je urejena v členih 239 - 246 OZ. Po določilu drugega odstavka 239. člena OZ je upnik upravičen, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne zahteva zgolj izpolnitve obveznosti plačila parkirnine v znesku 0,60 EUR, ampak zahteva tudi povrnitev škode, ki ji je nastala kot posledica kršitve pogodbe (posledična škoda).1 Iz načela popolne povrnitve škode izhaja, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe (169. člen v zvezi z 246. členom OZ). Tožeča stranka je škodo izkazovala na podlagi konkretnih okoliščin obravnavanega primera. Zaradi opisanega hkratnega izstopa dveh vozil v času dvignjene zapornice, se je v parkirnem sistemu sprožil alarm, ki ga je treba ročno odpraviti, hkrati pa popraviti napako avtomatskega števca na parkirišču, ki ob pobegu ne zazna dveh vozil ampak le enega, kar pomeni, da je dejansko število vozil na parkirišču manjše od števila, ki ga kaže avtomatski števec. Tega je zato treba ponastaviti. Za obe opravili je potrebno delo delavca operaterja in delavca vzdrževalca, ki se mora odpeljati z lokacije sedeža tožeče stranke na omenjeno parkirišče, ga zapreti, izvesti popravilo in nato parkirišče ponovno odpreti. Toženec tekom prvostopenjskega postopka potrebnost navedenih opravil oziroma vzpostavitve izstopnega sistema v stanje pred njegovo kršitvijo pogodbe ni opredeljeno prerekal. Prav tako ni opredeljeno prerekal parametrov, ki jih je uporabila tožeča stranka za določitev višine stroškov navedenih opravil, ki jih je s kršitvijo pogodbe povzročil toženec. Zgolj njegovim pavšalnim trditvam ni bilo mogoče slediti. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki poleg zneska cene parkiranja (0,60 EUR) prisodila kot odškodnino tudi strošek dela omenjenih delavcev v višini 36,32 EUR (19. točka obrazložitve). Nedvomno gre za škodo, ki bi jo toženec lahko predvidel (prvi odstavek 243. člena OZ), saj gre za posledice kršitve pogodbe, s katerimi bi povprečno razumna oseba v njegovem položaju glede na konkretne okoliščine lahko računala.2

7. Prvostopenjsko sodišče v prisojenem znesku ni upoštevalo materialnih stroškov, kot mu to v pritožbi očita toženec. Te je upoštevalo v okviru stroškov postopka. Glede teh pa je treba pritrditi pritožbeni kritiki toženca, da prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za njihovo presojo ločeno po temelju in ločeno po višini. Kot izhaja iz gornje obrazložitve te odločbe, podlaga toženčeve odškodninske obveznosti ni bila sporna. Sporna je bila zgolj škoda oziroma njena višina. Navedena okoliščina pa spremeni zaključek prvostopenjskega sodišča o uspehu strank v obravnavanem pravdnem postopku. Uspeh vsake od strank v tem postopku je približno polovičen, zato je bilo treba stroškovno odločitev v skladu z drugim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremeniti tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Na istem materialnopravnem določilu pa temelji tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Toženec je uspel s pritožbo zoper stroškovno odločitev, ne pa tudi zoper odločitev o glavni stvari. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Zato (ne (le) zato, ker za tako zavržno kršitev pogodbe, kot je opisana, ni mogoče imeti veliko razumevanja), je neutemeljen pritožbeni očitek, da je terjatev (zgolj) v višini 0,60 EUR nesorazmerna s stroški postopka (o teh v nadaljevanju te obrazložitve), kar naj bi kazalo na kršitev prepovedi zlorabe pravic. 2 Iz opisa toženčevega ravnanja sicer izhaja, da je naklepno kršil pogodbo s tožečo stranko, naklep pa izključuje načelo predvidljivosti škode (drugi odstavek 243. člena OZ).