Jedro

Pogodba s posredovanjem je lahko sklenjena tudi v ustni obliki, vendar mora sodišče v tem primeru ugotoviti tudi vse bistvene sestavine iz člena 837 OZ.

Izrek

1. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. in II. - razen odločitve glede M. S. za znesek 6.000,00 EUR s pripadki, razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, posledično se razveljavi tudi odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovana v točki III. izreka.

2. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 557/2012 z dne 17. 4. 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 165.600,00 EUR in zakonske zamudne obrestmi od zneska 46.600,00 EUR od 2. 7. 2009 dalje do prenehanja obveznosti, od 64.000,00 EUR od 2. 7. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 55.000,00 EUR od 2. 1. 2011 dalje do prenehanja obveznosti. V presežku za nadaljnjih zahtevanih 70.400,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Na podlag izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik kot fizična oseba s toženo stranko sklenil ustno pogodbo o posredovanju rokometnih igralcev R., Č., ., H., D., trenerja O. in pa še za posredovanje igralca N. M. in A. S. Tožnik je sicer izstavil račun, po katerem bi naj te zneske tožena plačala gospodarski družbi E. Tožnik je kot fizična oseba upravičen na podlagi ustnih dogovorov o posredovanju do plačila provizije, stranke pa so se dogovorile, da se izvede plačilo preko te gospodarske družbe z sedežem v B. To je po zaključku sodišča logično, ker je ta družba bila navedena v omenjenih sporazumih in so tudi na njeno ime bili izdani računi, čeprav je dejansko bila v vse skupaj vpletena zgolj oseba S. B. kot subjekt, preko E. se je realiziralo le plačilo obveznosti, ki je sicer bilo dogovorjeno med tožnikom in tožencem. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo provizije za igralca S., saj je mnenja, da zgolj račun št. 1047 ne dokazuje, da je tožnik izvedel posredovanje za tega igralca, zato je zahtevek v višini 6.000,00 EUR s pripadki glede tega igralca zavrnilo. Nato je odločilo še po višini in je zaključilo, da je tožnik za posredovanje igralca R. upravičen za provizijo v višini 9.000,00 EUR, za Č. v znesku 7.000,00 EUR, za G. za sezono 2009/2010 v znesku 8.000,00 EUR in za sezono 2011/2012 9.000,00 EUR, skupaj 17.000,00 EUR za igralca H. je upravičen do provizije 7.000,00 EUR, za igralca D. je upravičen do 10.000,00 EUR, za trenerja O. 5.600,00 EUR, za igralca N. M. 70.000,00 EUR, za igralca A. S. pa 40.000,00 EUR. Glede na vse navedeno je sodišče prisodilo, da je dolžan toženec tožniku plačati znesek 165.600,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 46.600,00 EUR od 2. 7. 2009 od zneska 64.000,00 EUR od 2. 7. 2010 in od zneska 55.000,00 EUR od 2. 1. 2011 dalje do prenehanja obveznosti. Višji zahtevek za nadaljnjih 70.400,00 EUR s pripadki pa je sodišče kot neutemeljen zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del, delno podaja pritožbo tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo skladno s Sporazumom prisoditi, da pripada bruto plača za igralce R., Č., G., H., D. in trenerja O. in sicer provizije v znesku 15.000,00 EUR, saj je bilo dogovorjeno, da znaša bruto mesečna plača navedenih igralcev in trenerja 15.000,00 EUR bruto, pri čemer tožniku za vse navedene igralce in trenerja za posamezno sezono pripada provizija v višini skupaj 105.000,00 EUR, to je še 6 x po 15.000,00 EUR. Tožeča stranka je dokazala, da je znašala bruto plača igralcev in trenerja 15.000,00 EUR, tožena stranka pa tega ni pravočasno in pravilno prerekala. Zato bi sodišče dejstvo, da je bila bruto plača teh igralcev 15.000,00 EUR, tudi z upoštevanjem dejstva, da tožena stranka ni predložila obračunov plač, s katerimi bi lahko dokazovala, da provizija ni bila dogovorjena v višini 15.000,00 EUR bruto, ampak manj, šteti za dokazano. Dogovor za rokometaša R., Č., G., H., D. in trenerja O. je bil v višini fiksne provizije 15.000,00 EUR, saj je bil dogovor, da bo tožeča stranka dobila provizijo v višini 15.000,00 EUR za prestop posameznega igralca k toženi stranki in tudi prvotno je bilo dogovorjeno, da bodo imeli ti igralcu bruto plačo 15.000,00 EUR. Kasneje je v pogodbi bilo drugače dogovorjeno, sprememba plačila navedenim igralcem in trenerjem s strani tožene stranke, pa ne vpliva na samo dogovorjeno provizijo pravnih strank. Posledično je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi. Predlaga, da se zahtevku ugodi v celoti in priglaša pritožbene stroške.

3.Zoper obsodilni del in zoper odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je ugotovitev sodišča, da naj bi bil tožnik osebno posrednik med konkretnimi igralci in tožencem ni pravilna in je napačna. V zvezi z vprašanjem kdo je bil posrednik med igralci in tožnikom, je sodišče storilo več bistveni procesnih napak. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, ni napravilo ustrezne dokazne ocene vsake posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj in ni izvedlo vseh, s strani tožene stranke, predlaganih dokazov, pomembnih za ugotavljanje dejanskega stanja in je odločalo celo izven trditvene podlage pravdnih strank. Tožena stranka se ne strinja tudi s trditvijo, da je tožnik dokazal, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo pravna oseba namenjena le plačilu storitev. Sodišče ni izvedlo vseh, s strani tožene stranke predlaganih dokazov, s katerimi je tožena stranka zatrjevala, da so vedno pravne osebe tiste, katere urejajo posredovanje med igralci in rokometnimi klubi. Nikakor ni mogoče slediti trditvi, da naj bi se prav pravdni stranki dogovorili o plačilu preko tretje osebe, da naj bi tožnik v ta namen ustanovil družbo, in to za to, ker je bilo to za toženo stranko ugodno. Sodišče prve stopnje je vse dokaze razlagalo le v korist tožnika. Sodišče ni dokazno ocenilo tožnikove izpovedbe, če bi jo pravilno ocenilo, bi lahko ugotovilo, da tožnik že vrsto let posluje preko gospodarske družbe E. in očitno na ta način opravlja svojo pridobitno dejavnost. Dejansko je tožnik opravljal svojo dejavnosti preko gospodarske družbe, kar je razvodno tudi iz njegove obširne razlaga o ustanovitvi Off - shore podjetja, iz katerih jasno izhaja, da je tožnik deloval preko podjetja, ki ga je sam zastopal. Izstavitev računov preko firme zagotovo predstavlja kršitev davčnih predpisov glede obdavčitve dela fizične osebe, pa tudi predpisov glede dela in zaposlovanja na črno. Tožena stranka poudarja, da so bili računi razen za M. in S. izstavljeni v času pred ustanovitvijo družbe iz B. in sicer izdani s strani E. L. Tudi priča M. S. je izpovedal, da je tožnik posloval preko firme. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpovedbo priče Ž., njegovo izpovedbo ne povzema v celoti v sodbo, ampak samo v delih, ki so v korist tožnika. V zvezi z izpovedbo Ž. tožena stranka opozarja na del izpovedbe, ki jo sodišče niti ne omenja in je očitno ni upoštevalo pri odločanju, in sicer, ko je priča na izrecno vprašanje sodnice o tem, ali je tožnik deloval kot fizična oseba, povedala, da sta onadva oba delovala kot fizična …, pri čemer je bila priča s strani sodnice prekinjena. Sodišče je tudi prezrlo izpovedbo priče Ž., da je sicer videl tožnika v vlogi posrednika, kako pa se je on organizira in bo formalno uredil plačilo, pa je ni zanimalo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave priče O., ki je jasno odgovoril na vprašanje, da je bil manager igralcev B. v imenu E. Toženi stranki je bila kršena pravica do poštenega sojenja in sodišče je v sodbo navedlo drugače kot to izhaja iz zapisnikov. V konkretnem primeru je potrebno za pravilno odločitev glede pogodbenih strank posredniške pogodbe ločiti dvoje in sicer dogovarjanje med pravdnima strankama glede prestopa igralcev in dogovora o posredništvu in plačilu provizije. Tega sodišče ni storilo. Sodišče je pri svojem odločanju štelo, da sta pravdni stranki s tem, ko sta se dogovarjali o prestopih igralcev k toženi stranki sklenili ustno posredniško pogodbo. Takšno naziranje je zmotno, dogovori o posredništvu in proviziji so bili sklenjeni takrat, ko sta se pravdni stranki dogovorili o bistvenih sestavinah in o tem kdo sploh so pogodbene stranke. Tožnik je izrazil voljo, da storitev posredovanja opravi v imenu in za račun pravne osebe, katere pooblaščenec je tudi sicer bil. Poslovno voljo pravne osebe, da postane pogodbena stranka, je s svojim podpisom potrdila tudi direktorica U. oziroma družba, ko je izstavila račune in prejela plačila. Tožena stranka se je s tem strinjala. Pogodbena volja pravdnih strank je torej bila, da tožnik deluje v imenu in za račun pravne osebe, zato je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. Tožnik je v pravdi zatrjeval le, da se je on osebno dogovarjal o prestopih igralcev, ni pa zatrjeval, da se je ob tem s toženo stranko dogovarjal in ustno dogovoril o svoji proviziji. Tožena stranka je vseskozi trdila, da je sporazume o provizijah sklenila s pravno osebo. Iz izpovedbe priče Ž., na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba, je razvidno, da so bili dogovori o proviziji sklenjeni po pogovorih o posredovanju igralcev in niso bili predmet le-teh, zato sodišče napačno opira svojo odločitev na ugotovitev o tem, med kom fizično ali pravno osebo so potekali dogovorili o prestopu igralcev, namesto da bi ugotavljalo, kakšna je bila poslovna volja pravdnih strank glede posredovanja. Za to pravdo je pomembno med strankama nesporno dejstvo, da je tožeča stranka delovala preko gospodarskih družb, bodisi preko družbe v B., bodisi preko družbe v L. Tožnik pa ni dokazal, da je pravni naslednik obeh firm. Tožnik je zavestno in voljno opravil posel v korist pravne osebe in zato ni bil upravičen sam terjati plačilo od tožene stranke. Tožnik je sam pripravil pogodbe na ime in na račun E., pri tem je očitno vedel, da to pomeni, da lahko plačilo terja le pravna oseba, saj je zgolj slednja izstavljala račune in prejemala delna plačila. Njegova volja je bila, da se storitve opravijo za račun E., zato je sedaj sklicevanje na to, da je sklepal posle v svojem imenu in za svoj račun, neutemeljeno. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik ni v svojem imenu in za svoj račun sklepal pogodbe o provizijah, to je razvidno iz dejstva, da je prvotno tožbo leta 2011 vložila družba iz L., v aktualnem pravdnem postopku pa sprva skupaj s tožnikom tudi E. B. Na račun firme so bili tudi izdani računi. Tožnik ni deloval v svojem imenu in za svoj račun, saj med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor zgolj za plačilo preko tretje osebe, to pa je razvidno tudi iz tožnikove izpovedbe, da kot fizična oseba ni mogel nastopati v pravnem prometu in da konstantno posluje preko svoje družbe. Sodišče je napačno štelo, da sta pravdni stranki sklenili ustno posredniško pogodbo. Pri tem sodišče niti ne pojasni, kdaj naj bi jo sklenili in s kakšno vsebino. Tožena stranka pa poudarja, da bi bilo glede na višino zneska, ki znaša skoraj četrt milijona EUR, milo rečeno neobičajno, neresno, da bi se pogodba sklepala v ustni obliki. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da se je pravni posel sklepal med tožnikom in osebo Ž.. Da so bili sporazumi o provizijah sklenjeni med toženo stranko in družbo E., izhaja tudi iz izpovedb priče B. in O., ki pa ju sodišče ni upoštevalo. Glede na to, da se del tožbenega zahtevka nanaša na igralca M. in S. iz časa, ko Ž. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, je potrebno v tem primeru glede dejanskega stanja upoštevati poslovno voljo, ki jo je tožena stranka izražala preko aktualnih zastopnikov oziroma pooblaščencev. Ne glede na to, da tožena stranka zatrjuje, da O. ni imel pooblastila za sklepanje tovrstnih poslov, pa hkrati opozarja, da sta tako O. kot tudi B. v času sklenitve sporazumov o proviziji vedela, da tožnik posluje preko firme, O. je celo izjavil, da tožnik kot fizična oseba najbrž sploh ne bi mogel opravljati te dejavnosti v Sloveniji. Da so bili sporazumni o posredovanju sklenjeni z gospodarsko družbo izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka na podlagi prejetih računov, del dogovorjene provizije plačala, in to pravni osebi, nikoli tožniku, slednji pa temu ni nasprotoval. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko pravi, da tožena stranka zaradi izbrisa družbe v L. ni mogla sklepati poslov s slednjo. Tožena stranka poudarja, da je bila ta družba izbrisana 24. 3. 2009, torej je v času sklepanja sporazumov z Ž. še obstajala in za to izdala račune. V tem času pa ni obstajala družba iz B., kar dokazuje, da dogovor o tem, da gre plačilo tožniku preko Off - shore podjetja, ne drži. Je pa očitno, da je kot stranka pogodbe pri sporazumih o proviziji za M. in S. nastopala družba iz B., nikakor pa ne tožnik sam. Iz zavrnitve računov tudi ne izhaja, da naj bi tožena stranka vedela, da je upravičenec do plačila nekdo drug, kako je prišlo do takšnega zaključka, sodišče niti ne pojasni, tega pa tudi ni zatrjevala nobena od pravdnih strank. Tožnik je jasno povedal, da je vedel, da mora takšne posle odobriti g. B., da je pač predvideval, da O. pooblastilo ima, zato je tudi nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik misli, da sklepa pravni posel z O. kot pooblaščeno osebo. Sodišče je nadalje napačno ugotovilo dejansko stanje glede višine provizije za posredovanje pri prestopu M. in S. Glede na ustaljeno prakso med strankami posredniške pogodbe, je jasno, da je provizija vezana na sezono igranja, zato bi sodišče moralo pri odločanju o višini provizije upoštevati čas, ko sta bila oba igralca člana tožene stranke in provizijo odmeriti sorazmerno s tem. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se tožbeni zahtevek zavrne v še preostalem delu, ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki sta nanju odgovorili.

5. Po mnenju tožeče stranke sodišče ni storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč skladno z določilom člena 286b ZPP ni uveljavlja procesne kršitve že na naroku dne 10. 3. 2015 glede neizvedbe dokazov. Tožnik je dokazal s pričami Ž., B. in O., da je posloval v osebnem imenu, pri čemer je tožena stranka to vedela in se je strinjala s takšnim načinom poslovanja, saj sta tako pravdni stranki poslovali več let. Dogovor strank je bil, da bo podjetje E. zgolj služilo kot posrednik za izvedbo plačila - provizije s strani tožene stranke tožniku, kar je povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi izjava tožnika, da je s klubom podpisal sporazum le kot pravna oseba preko firme in nikoli kot fizična oseba, je vzeta iz konteksta, saj je tožnik pred tem in že prej večkrat izrecno pojasnil, da je bila firma vključena le kot sredstvo plačevanja. O. je izpovedal, da brez vednosti B. pogodbe ne bi podpisal, sodišče je pravilno odločilo kako je nastopal tožnik pri teh poslih, saj je bilo med drugim pomembno ugotovljeno tudi, kakšen vtis je dajal tožnik pri konkretnih dogovorih glede posredovanja rokometašev. Tožena stranka ni odvajala davkov in prispevkov za rokometne igralce, zaradi česar so le-ti imeli probleme. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedi prič. Priča Ž. se je strinjala, da se plačilo provizije izvede preko firme E., saj ga formalnosti glede tega niso zanimale. Priča B. ni bil prisoten pri konkretnih dogovorih glede posredovanja igralcev M. in S., ampak je zato pooblastil O. in zato ne more natančno vedeti kako so ti dogovori potekali. Odločitev sodišča, da sta stranki sklenili ustno posredniško pogodbo je pravilna. Sporazum z dne 10. 6. 2008 za posredovanje igralcev R., Č., G., H., D. in trenerja O. je bil sklenjen po tem, ko so bile pogodbe med njimi in toženo stranko že sklenjene, kar vse jasno izhaja iz datumov podpisa teh pogodb. Glede igralca M. in S. pa se je tožena stranka lahko glede teh dveh igralcev pogovarjala le z neko drugo gospodarsko družbo in ne s tisto s sedežem v L., ker le-ta ni več obstajala. Tožnik je podjetje E. uporabljal le kot sredstvo plačila, v konkretnem primeru obveznost tožene stranke izhaja iz obligacijsko pravnega razmerja ustne posredniške pogodbe in ne iz gospodarsko statusno pravnega razmerja, ustanovljenih pravnih oseb v eni izmed pravno organizacijskih oblik. Priča Ž. je jasno izpovedal, da je bil posel sklenjen med njim kot klubom in tožnikom, kar izhaja tudi iz njegove izpovedbe, ko je vseskozi omenjal klub in ne sebe. Tožnik pa ni bil kontradiktoren in protisloven v svojih navedbah, da je ves čas trdil, da je posel sklenil sam in na svoj račun. Priča O., Ž. in B. so pojasnile, da je tožena stranka že v preteklosti denar nakazala na račun neke firme. Odločitev glede provizije je sodišče prve stopnje sprejelo v pravilni višini. Predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Odgovor na pritožbo tožeče stranke podaja tudi tožena stranka. V odgovoru meni, da je napačno stališče tožeče stranke, da je potrebno plače v znesku 15.000,00 EUR šteti kot nesporno dejstvo, ker tožena stranka ni navedla, koliko davkov in prispevkov je odvedla od neto zneskov. Glede sodnih poravnav med igralci in toženo stranko pa ne gre za vprašanje, ki je povezano s provizijo.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Tožeča stranka je dne 5. 6. 2012 vložila tožbo in sicer kot tožeča stranka E., 60 M. S., B. City, B., reg. št. ... in S. B., V. K. ..., P., Č. G. in je v tožbi navedla, da sta se prvotožeča stranka ter drugotožeča stranka in tožena stranka dne 10. 6. 2008 dogovorili, da bo tožeča stranka posredovala igralce rokometa, R. K. za triletno obdobje in sicer igralce R., Č., G., H., D. in trenerja . V namen dokazovanja te pogodbe je tožeča stranka predložila Sporazum z dne 10. 6. 2008, s prevodom. Po tožbenih navedbah so se prvotožeča stranka ter drugotožeča stranka in tožena stranka dne 21. 4. 2000 dogovorili, da bo tožena stranka za posredovanje igralcev rokometa Rokometnemu klubu … za triletno obdobje posredovala igralca A. S. in M. S. Prav tako sta se obe tožeči stranki in tožena stranka dne 21. 4. 2010 dogovorili, da bo tožeča stranka za posredovanje igralcev, rokometa R. K. za triletno obdobje posredovala igralca N. M.. Kot dokaz je ponudila Sporazum z 21. 4. 2010 s prevodom. S sklepom opr. št. P 557/2012 z dne 19. 11. 2013 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se šteje tožba prvotožeče stranke E. S. C. L. z dne 4. 6. 2012 za umaknjeno in se pravdni postopek glede prvotožeče stranke ustavi. Tožeča stranka pa je nato v naslednji vlogi navedla, da zato ker se je štela tožba prvotožeče stranke za umaknjeno, drugotožeča stranka pojasnjuje, da se termin tožeče stranke sedaj nanaša le na S. B., V. K. ..., P., Č. G. Tožeča stranka je torej s pisnimi dokazi dokazovala obstoj pisnega sporazuma o posredovanju igralcev, sklenjenega med firmo E. in R. K. in sicer za posredovanje triletne pogodbe med igralci R., Č., G., H., D., trenerjem O. in R. K., za kar prejme firma E. provizijo za posredovanje v višini bruto mesečne plače na sezono in igralca. To pogodbo sta podpisala s strani E. T. U. in za toženo stranko J. Ž. kot predsednik kluba. Tožnik kot fizična oseba v tej pogodbi ni omenjen, ne kot stranka sklepanja poslov, ne kot pooblaščenec, ne kot prejemnik provizije in tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče ni napravilo dokazne ocene med temi listinskimi dokazi in pa izjavami tožnika in priče Ž. Tako iz listinskih dokazov izhaja večja verjetnost, da so pogodbo o posredovanju z dne 10. 6. 2008 sklenili družba E., zanjo T. U. in pa tožena stranka. Enak zaključek velja tudi glede sklepanja pogodbe o posredovanju med firmo E., ki jo zastopa T. U. kot direktorica (s tem, da je že v tej pogodbi napisana druga številka podjetja) in med S. O. kot direktorjem kluba. Gre za pogodbo za posredovanje med igralcem S. in R. K. za obdobje od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2013 in po kateri prejme firma E. provizijo za posredovanje v višini 40.000,00 EUR. Ta sporazum velja tudi za nadaljevanje pogodbe. S sporazumom v pisni obliki, sklenjenim med firmo E., ki jo zastopa T. U. kot direktorica in R. K., ki ga zastopa S. O. je prav tako bil dosežen sporazum o zastopanju igralca N. M. za obdobje od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2013 in po katerem prejme firma E. provizijo za posredovanje tega igralca v višini 70.000,00 EUR. Prav tako velja za nadaljevanje pogodbe med igralcem N. M. in R. K. ta sporazum. Tudi iz tega pisnega sporazuma ne izhaja, da bi se kakorkoli v njem kot pogodbena stranka pojavljal na strani sklenitelja tega sporazuma - pogodba o posredovanju, tožnik kot fizična oseba S. B. Sodišče prve stopnje se do tega pisnega dokaza, v povezavi z izvedbo ostalih dokazov in sicer ustnega zaslišanja priče S. O., ni opredelilo. Tudi iz teh dveh pisnih dokumentov izhaja večja verjetnost, da pogodbena stranka vendarle ni bil tožnik S. B. kot fizična oseba, temveč E. s sedežem v B., kot pravna oseba. Le ta je kot pravna oseba nato tudi izdala račun, ta račun je zavrnila tožena stranka, ker ne ustreza zahtevam Zakonu o davku na dodano vrednost. Po tistem ko je tožnik spremenil naziv tožeče stranke in se imenuje le še S. B. kot fizična oseba in glede na trditve, da je bila pravna oseba le sredstvo za plačilo pa tožnik ustrezno ni prilagodil tožbenega zahtevka in kljub vsem tem pogodbenim določilom, ki izhajajo iz pogodb iz istih sklenjenih sporazumov - pogodb ni zahteval plačilo za njega kot fizično osebo na račun E. in sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega zakaj naj bi tožena stranka morala plačati tožniku osebno, če pa ne v pogodbah, in tudi ne v računih, ni bil naveden tožnik S. B. kot fizična oseba in kot prejemnik provizije. V nadaljevanju se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da priče niso potrdile, da se bo provizija nakazovala tožniku osebno, tega ni potrdila nobena priča, zaslišana v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo opredeliti zakaj naj tožena stranka nakaže denarna sredstva za provizijo na račun tožnika, če pa ni bil nikjer naveden kot prejemnik denarnih zneskov, na kar vse pravilno opozarja tožena stranka v svoji pritožbi in kar vse bi kazalo na večjo verjetnost, da tožnik kot fizična oseba ni aktivno legitimiran kot stranka iz prej omenjenih pogodbenih razmerij.

9. Pravno podlago za odločitev v tem konkretnem obligacijsko pravnem razmerju predstavlja določba člena 837 OZ, po katerem se s posredniško pogodbo posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Sodišče druge stopnje je mnenja, da bi vsi pisno sklenjeni sporazumi ustrezali temu pojmu o posredniški pogodbi. Manj zanesljiva pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med fizično osebo in toženo stranko trikrat prišlo do sklenitve ustne posredniške pogodbe. Te pogodbe bi naj sklenili enkrat tožnik in predsednik kluba Ž., drugič pa tožnik in direktor O. Tako bi dejansko obstajale pogodbe, dve pisni in ena ustna. Sodišče prve stopnje pa je glede sklenitve ustne posredniške pogodbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo kdaj, kje in s kakšno vsebino je bila sklenjena ustna posredniška pogodba med tožečo stranko kot fizično osebo in toženo stranko ter kakšna je bila vsebina teh ustno sklenjenih pogodb. Sodišče ni pojasnilo zakaj bi tožena stranka sklenila dve pogodbi o posredovanju - eno v pisni obliki in drugo še v ustni obliki. Glede ustne pogodbe pa se ni opredelilo do tega v kakšnem svojstvu bi v takšni ustni posredniški pogodbi nastopal tožnik kot fizična oseba. Tožnik ni bil direktor podjetja E., zato so neprepričljivi zaključki sodišča prve stopnje, da so bile ustne pogodbe sklenjene med tožnikom in rokometnim klub in da so pravne osebe bile samo sredstvo za način izvrševanja plačila. Na drugi strani pa iz pisnih pogodb izhaja, da je prejemnik provizij E. in ne S. B. V zvezi z zaključkom o tem ali je obstajala takšna ustna posredniška pogodba se sodišče druge stopnje pridržuje pritožbenim navedbam tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni opravilo pravilne in za stranke ter sodišče sprejemljive dokazne ocene izvedenih dokazov, zlasti ni primerjalo med sabo izvedenih ustnih in pisnih dokazov in pričam ni predočalo pisne dokaze, to je sporazume v korelaciji z njihovimi izpovedbami. Sodišče prve stopnje je tudi delno nekorektno povzemalo v sodbo izjavo priče Ž., to izjavo je vezalo celo na sklepanje pogodbe med tožnikom in O. in pri tem ni dokazno ocenilo in v sodbo povzelo izjave priče O., ker bi to izpovedbo priče O. lahko sodišče prve stopnje razumelo tudi drugače, če bi vse povezalo z izpovedbo takratnega direktorja B., ki pa je izpovedal, da se s fizičnimi osebami klub ni dogovarjal v zvezi s posredovanjem. Pri tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje o temelju, to je glede aktivne legitimacije tožnika za prejem plačila provizije ob reševanju pritožbe, nezakonita.

10. Utemeljena je tudi pritožba v delu, kjer izpodbija višino prisojene provizije. Sodišče prve stopnje, kot je že obrazloženo zgoraj tudi ni ugotovilo kakšna višina provizije pripada na podlagi ustne sklenjene pogodbe tožniku. V kolikor pa veljajo pogodbeno dogovorjeni zneski, pa je potrebno upoštevati dejstvo, da je direktor kluba S. O. sprejel račun E. dne 14. 1. 2011 in bi tako sodišče prve stopnje moralo presojati ali sta igralca M. in S. izpolnila vse pogoje glede igranja tako, kot je to določeno v njunih osebnih pogodbah. Sicer pa mora sodišče prve stopnje upoštevati pravila, ki so dogovorjena glede predhodnih odpovedi pogodb, v pogodbah med E. in toženo stranko.

11. Tožena stranka prav tako utemeljeno opozarja, da bi šlo v primeru plačil provizije na račun tožeče stranke S. B. za določeno izpostavljenost tveganju storitve nezakonitih dejanj na kazenskem in davčnem področju.

12. Utemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo višino bruto plače, katera je podlaga za izplačevanje provizije tožeči stranki. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava, ob pregledu pogodb o bruto in neto plačah pogodbenih strank zmoglo ugotoviti bruto višino plače in v primeru, da bo sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da je tožnik kot fizična oseba posredoval pri sklepanju pogodb med posameznimi igralci in toženo stranko in da je on kot fizična oseba upravičen do izplačila provizije, katera pa je dejansko bila tako po višini kot po temelju sklenjena med E. B. ali E. L. kot pravno osebo in med toženo stranko R. K., bo moralo izračunati višino bruto plač igralcev.

13. Sodišče druge stopnje je zato ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP s sklepom razveljavilo sodbo prvo stopnje, saj je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je storilo glede celotnega vtoževanega zneska, razen glede provizije za M. S. (6.000,00 EUR), katere zavrnitve tožeča stranka izrecno ne izpodbija, in je sodišče prve stopnje glede tega dela zahtevka sprejelo zavrnilo sodbo. Sodišče prve stopnje bo na podlagi določbe člena 362 ZPP moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje, odpraviti vse storjene bistvene kršitve določb ZPP, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje in nato ponovno izvesti dokazni postopek (v okviru neprekludiranih dokaznih predlogov) in na podlagi ponovne izvedbe ključnih listinskih in drugih dokazov bo moralo po načelu proste presoje dokazne ocene in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). To pomeni, da je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine) ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Dokazna vrednost je vselej plod individualnega sodnikovega prepričanja, v vsakem konkretnem primeru posebej. Določba 8. člena ZPP je torej metodološko zavezujoča, začrtuje formalni okvir proste dokazne ocene, vsebino pa mora sodnik v vsakem konkretnem primeru posebej poiskati in nato argumentirati, da bo objektivno sprejemljiva in preverljiva za stranke in za instančno sodišče. Sodišče prve stopnje bo moralo korektno v obrazložitev svoje sodbe povzeti pravno relevantne izjave tožnika in zaslišanih prič, jih primerjati z listinskimi dokazi in nato opraviti pravilno dokazno oceno o tem ali veljajo pisno sklenjene pogodbe o posredovanju ali pa je tožnik uspel dokazati, da je s predstavniki tožene stranke sklepal ustne posredniške pogodbe. V tem primeru bo moralo ugotoviti kdaj jih je sklepal, s kakšno vsebino, kdo je posrednik in kdo je upravičenec do provizije ter v kakšni višini. To velja za vse pogodbe, ki so predmet tega tožbenega zahtevka. Če bo ponovno ugotovilo podlago tožbenega zahtevka o obstoju ustno sklenjene pogodbe o posredovanju, pa bo moralo objektivno odločiti tudi o zahtevku po višini (razen zahtevka za 6.000,00 EUR glede igralca M. S.).

14. Sodišče prve stopnje se bo tudi moralo izogibati protispisnosti, ki je podana takrat, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah prič, torej takrat, ko bi sodišče tem listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Sodišče prve stopnje bo moralo pravilno oceniti vrednost posameznega dokaza - listinskega in izpovedbe prič ter nato korektno povzeti izjave tožnika in zaslišanih prič, po prej omenjenem pravilu o dokazni oceni in pravilno oceniti dokaze in pravilno ugotoviti dejansko stanje o tem s kom je tožena stranka dejansko sklepala pogodbe o posredništvu ali s S. B. kot fizično osebo ali pa s podjetjem E. s sedežem v Londonu ali pa s sedežem v B. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari je moralo tudi razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje o izreku o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP).

15. Pravdne stranke so priglasile pritožbene stroške. Če sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).