Jedro

Pritožnik je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, to vložil že v Grčiji in Romuniji in ti dve državi članici EU pozneje zapustil. S tem so podane okoliščine po 3. alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca. Ob upoštevanju še ostalih nespornih okoliščin konkretnega primera, in sicer, da je pritožnik po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, še preden je ilegalno vstopil v Slovenijo, da je pred tem podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji in nato še v Romuniji ter kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, v Romuniji ni počakal (rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo), ampak je odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nato proti svoji ciljni državi Italiji, se je pritožnik izkazal za znatno begosumnega.

Navedene individualne okoliščine pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da pritožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Pritožnikova zapustitev Romunije, kljub opozorilu sodnika, da mora počakati v Romuniji, nezakonito prehajanje državnih mej, vključno s Slovenijo, navajanje Italije kot ciljne države ter dejstvo, da je pritožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče učinkovito preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep je namreč milejši tudi zaradi režima nadzora območja azilnega doma, saj za razliko od pridržanja v centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-3519/2021/4 (122-23) z dne 24. 11. 2021, s katerim je odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013, in sicer na prostore Centra za tujce od 23. 11. 2021 od 15.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo stališču toženke, da je v konkretnem primeru podan razlog za omejitev gibanja na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 in da je toženka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega pravilno uporabila objektivno merilo iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1. Presodilo je, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, saj je po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, še preden je 7. 11. 2021 ilegalno vstopil v Slovenijo. Pred tem je 18. 9. 2018 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji, ki mu je prošnjo zavrnila, in nato 1. 4. 2021 še v Romuniji ter kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, v Romuniji ni počakal (rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo), ampak je odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nato proti svoji ciljni državi Italiji. V zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce je sodišče prve stopnje pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo res še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu), vendar je po presoji sodišča prve stopnje v konkretnih okoliščinah tožnikovega primera mogoče šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit, in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je toženka logično in prepričljivo obrazložila.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo1 zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je pojasnil, zakaj ni želel ostati v Romuniji, zato je nepravilen in preuranjen zaključek toženke, da bi zapustil Slovenijo, če mu ne bi bilo odrejeno pridržanje na Center za tujce. Trdi, da je izjavil, da bi ostal v Sloveniji in se tu tudi poročil, ter da je želel v dejansko varno državo, za katero je najprej štel Italijo, po prihodu v Slovenijo pa je kot tako štel tudi Slovenijo in bi v njej ostal, če bi dobil mednarodno zaščito. Meni, da niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce, ter je s tem podan prekomeren in nepotreben poseg v njegovo svobodo. Trdi, da preizkus sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti niti ni možen, ker slovenski zakonodajalec alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja ni uredil (uredil je le pridržanje na območje azilnega doma, ki je manj prisilno sredstvo od pridržanja v centru za tujce, ni pa manj prisilni ukrep od odvzema prostosti). Ker nobeden od manj prisilnih ukrepov ni urejen v ZMZ-1, toženka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je pritožnik znatno begosumen, tega pa toženka ni navajala v odločbi, niti o tem nima razlogov izpodbijana sodba. Navaja, da sklicevanje toženke na svoje izkušnje (da 80% prosilcev samovoljno zapusti azilni dom) in na način varovanja v azilnem domu, ki ga zagotavlja sama, ne upravičuje izrečenega ukrepa. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU2 (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Drugi odstavek 28. člena Uredbe 604/2013/EU določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84. a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (3. alineja 84. a člena ZMZ-1).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o znatni begosumnosti pritožnika. Iz izpodbijane sodbe (17. točka obrazložitve) namreč izhaja, da se je pritožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, ta ugotovitev pa temelji na merilu iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1 in na drugih individualnih okoliščinah pritožnika.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so podani pogoji za pridržanje pritožnika na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe 604/2013/EU. Da je pritožnik pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, to vložil že v Grčiji in Romuniji in ti dve državi članici EU pozneje zapustil, ni sporno. S tem so po oceni Vrhovnega sodišča podane okoliščine po 3. alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca. Ob upoštevanju še ostalih nespornih okoliščin konkretnega primera, in sicer, da je pritožnik po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, še preden je ilegalno vstopil v Slovenijo, da je pred tem podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji in nato še v Romuniji ter kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, v Romuniji ni počakal (rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo), ampak je odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nato proti svoji ciljni državi Italiji, se je po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik izkazal za znatno begosumnega. Na to presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je pritožnik toženki pojasnil, zakaj ni želel ostati v Romuniji, da bi v Sloveniji ostal, če bi dobil mednarodno zaščito ter da toženka izrečenega ukrepa ne more opreti na statistične podatke o zapustitvi Slovenije drugih prosilcev za mednarodno zaščito.

10. Navedene individualne okoliščine pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da pritožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Pritožnikova zapustitev Romunije, kljub opozorilu sodnika, da mora počakati v Romuniji, nezakonito prehajanje državnih mej, vključno s Slovenijo, navajanje Italije kot ciljne države ter dejstvo, da je pritožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče učinkovito preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep je namreč milejši tudi zaradi režima nadzora območja azilnega doma, saj za razliko od pridržanja v centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.

11. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem pritožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da preizkus sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti ni možen, ker slovenski zakonodajalec alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja ni uredil. Kot že navedeno, ZMZ-1 določa kot milejši ukrep obvezno zadrževanje na območje azilnega doma ali njegove izpostave, njegovo manj prisilno naravo pa v pritožbi priznava tudi pritožnik. Toženka je ocenjevala možnost izreka tega milejšega ukrepa, vendar je glede na pritožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovito izvedbo postopka po Uredbi 604/2013/EU.

12. Na podlagi navedenega in ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Ne glede na napačen pravni pouk v izpodbijani sodbi, da pritožba zoper sodbo ni dovoljena, je pritožnik vložil pritožbo. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pritožba dovoljena, saj je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki se uporablja od 9. 11. 2021, dodan nov četrti odstavek 70. člena ZMZ-1, ki določa, je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na vrhovno sodišče. 2 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).