Jedro

Določb ZPP o dopolnilni sodbi (325. člen do 327. člen) v upravnem sporu, glede na okoliščine, kakršne so v obravnavani zadevi in glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta, ni mogoče primerno uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 325. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljen zavrglo predlog tožeče stranke (pritožnika) za izdajo dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je predlog za dopolnitev sodbe prvostopenjskega sodišča nedopusten, saj določb ZPP o dopolnilni sodbi (325. do 327. člen ZPP) glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče primerno uporabiti. Odpravi pomanjkljivosti obrazložitve so namenjena redna in izredna pravna sredstva, ki jih ima stranka na voljo.

3. Pritožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter navaja, da bi bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se izpodbijani upravni akt kot nezakonit odpravi in izvršilni postopek ustavi, ker je bil pritožnik vpisan v register samostojnih podjetnikov in ker njegov dobiček iz dejavnosti ni dosegel letnega zneska minimalne plače in izpolnjuje pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno. To pomeni, da ni davčni dolžnik in je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno. Njegov tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prezrlo, mora sodišče prve stopnje obravnavati in o njem izdati dopolnilno sodbo. Predlaga, da se njegov predlog za izdajo dopolnilne sodbe dodeli v odločanje drugemu senatu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je vložil predlog za dopolnitev sodbe prvostopenjskega sodišča I U 445/2015-46 z dne 25. 8. 2015, ker naj bi imela sodba takšne pomanjkljivosti, da ne more postati pravnomočna, dokler se te pomanjkljivosti ne odpravijo. Zato je zahteval, da se v izrek sodbe vnese odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, ki je podan v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2015, in da se v obrazložitvi navede zakonite razloge za odločitev o tožbenem zahtevku.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je treba glede na okoliščine tega primera primerno uporabiti določbe 325. člena ZPP.

7. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da določb ZPP o dopolnilni sodbi (325. člen do 327. člen) v upravnem sporu, glede na okoliščine, kakršne so tudi v obravnavani zadevi in glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta, ni mogoče primerno uporabiti (I Up 536/2013 z dne 16. 4. 2014). Tako Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za dopolnitev sodbe.

8. Po prvem odstavku 325. člena ZPP, ki ureja institut dopolnilne sodbe, lahko stranka, v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali če ni odločilo o delu zahtevka, v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni.

9. Ker ZUS-1 posebne določbe o dopolnilni sodbi nima, se glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 325. člen ZPP v upravnem sporu uporablja primerno. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da primerna uporaba določb ZPP pomeni razlago, ki upošteva naravo upravnega spora in načelne razlike med upravnim sporom in pravdnim postopkom.

10. V upravnem sporu sodišče po izrecni zakonski določbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1) presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in je glede na določbo drugega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek samo v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1, to je v primerih, ko se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (spor polne jurisdikcije v smislu 65. člena ZUS-1) oziroma ko se s tožbo zahteva odločitev o vrnitvi stvari ali odškodnina (odločanje o adhezijskem zahtevku v smislu 67. člena ZUS-1). Pravilo o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek pa v ZUS-1 ni določeno za primere, ko sodišče v upravnem sporu odloča oziroma presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Ker v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), je institut dopolnilne sodbe vezan na neodločitev o posameznem tožbenem zahtevku.

11. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v mejah tožbenega predloga presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožbeni predlog, v mejah katerega sodišče presoja zakonitost upravnega akta (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku, in glede katerega je mogoče predlagati dopolnilno sodbo po 325. členu ZPP. Zato določbe ZPP o dopolnilni sodbi (325. člen do 327. člen) glede na naravo odločanja v upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta ni mogoče primerno uporabiti. Predlog za dopolnitev sodbe v obravnavanem primeru zato ni dovoljen.

12. Po navedenem na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da so sodnice sodišča prve stopnje paktirale z upravnimi organi s tem, da so s sodbo potrdile lažni prikaz dejanskega stanja, zaradi česar pritožnik predlaga, da se njegov predlog za izdajo dopolnilne sodbe dodeli v odločanje drugemu senatu. Poleg tega pritožnik v pritožbi navaja vrsto razlogov, ki po mnenju Vrhovnega sodišča pomenijo izpodbijanje same pravilnosti odločitve glede naložitve davčnega dolga. Navaja, naj se izpodbijani upravni akt kot nezakonit odpravi in izvršilni postopek ustavi, ker je bil pritožnik vpisan v register samostojnih podjetnikov in ker njegov dobiček iz dejavnosti ni dosegel letnega zneska minimalne plače in izpolnjuje pogoje pod katerimi zavarovanje ni obvezno. To naj bi pomenilo, da ni davčni dolžnik in je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno. Glede na te pritožbene navedbe Vrhovno sodišče poudarja, da so odpravi pomanjkljivosti odločitve namenjena redna in izredna pravna sredstva, ki jih ima stranka na voljo po ZUS-1 in ZPP, ne pa zahteva za izdajo dopolnilne sodbe. Vrhovno sodišče pritožnikovih ugovorov, ki jih je podal v vlogah, vloženih po poteku roka za vložitev pritožbe, kot prepoznih ni presojalo.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.