Jedro

Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je sicer stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.

Zgolj to, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza pred sodiščem. Na splošno je načelo neposrednosti pomembno pri izvedbi dokazov, še posebej pa pri zaslišanjih, saj si le tako lahko sodišče ustvari subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Tega javna listina (zapisnik o zaslišanju pred upravnim organom) ne more nadomestiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 181/2022-18 z dne 8. 4. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-3987/2021/5 (1222-15) z dne 17. 1. 2022, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je utemeljeval s političnimi in ekonomskimi razlogi (1. točka izreka), določilo rok 10 dni za prostovoljni odhod z območja Republike Slovenije (2. točka izreka) in odstranitev, če tožnik v danem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in podpisnic Schengenskega sporazuma (3. točka izreka) ter izreklo prepoved vstopa na to območje za obdobje enega leta, ki se ne izvrši, če bo tožnik območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedlo, da je dokazna ocena toženke o tem, da so tožnikove izjave o razlogih za njegov odhod iz izvorne države nekonsistentne, kontradiktorne, malo verjetne, neprepričljive in zavajajoče, dovolj celovita, vestna, skrbna in v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene po določilih 10. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ob upoštevanju s tem povezanih pojasnil toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa z zgolj posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjanja, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti, ustrezne lastnosti, je na strani tožnika, da v prošnji za mednarodno zaščito zatrjevane navedbe o nezmožnosti izvorne države nuditi zaščito pred preganjanjem tudi izkaže, česar pa tožnik nesporno ni storil. Zato je toženka pravilno presodila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je nedvomno imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, saj mu je bilo ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu in na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede podajanja izjave ter da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnosti. Tožnik pa se kljub temu ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje prošnje in ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil dokazov.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je v tožbi z namenom, da bo lahko neposredno pojasnil bistvene okoliščine, ki so botrovale njegovi zapustitvi matične države in razloge glede določenih pomanjkljivosti v njegovih navedbah ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, predlagal svoje zaslišanje. Vendar pa je sodišče ta dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo, s čimer mu je kršilo pravico do zaslišanja, saj se ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Kršitev te pravice pomeni bistveno kršitev določb postopka in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja obravnavane zadeve. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter odločbo toženke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podredno pa, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je razpisalo glavno obravnavo, na njej pa kot nepotreben zavrnilo dokaz z zaslišanjem pritožnika, kršilo pritožnikovo pravico do izjave.

7. Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku je del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave.1 Tožniku v upravnem sporu zagotavlja, da ni postavljen v vsebinsko slabši položaj kot nasprotna (tožena) stranka. Pravica do kontradiktornega postopka je torej z Ustavo zagotovljena človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja, da ima v sodnem postopku položaj subjekta, in s tem preprečuje, da bi se pretvoril le v objekt državnega odločanja. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi formalni ali vsebinski razlogi.

8. Pravica do izvedbe dokaza pa ni absolutna. Sodišču namreč ni treba slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da je dejstvo že dokazano, je dokaz neprimeren ali če se z njim dokazuje trditev, ki ni pravno relevantna. Dolžno pa je zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, z razumnimi razlogi, ki ne predstavljajo vnaprejšnje dokazne ocene.

9. Trditveno breme glede nepravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in natančnega ter konkretiziranega utemeljevanja le-tega ob upoštevanju prvega odstavka 20. člena ZUS-1 je nedvomno na tožniku. Upravno sodišče pa mora te navedbe in predloge preizkusiti ter se do njih opredeliti na pravno dopusten način.2

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dokazni predlog po ustnem zaslišanju pritožnika v izpodbijani sodbi zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil pritožnik v postopku pred izdajo odločbe toženke že ustno zaslišan ter da v tožbi ni konkretizirano navedel glede česa oziroma v čem bi se njegova izpovedba na naroku za glavno obravnavo razlikovala od njegove ustne izpovedbe na osebnem razgovoru, ki ga je opravila toženka. Iz povzetega izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da dokazni predlog po ustnem zaslišanju pritožnika ni substanciran, kar pa ne drži. 11. Dokazni predlog je substanciran, ko stranka v njem natančno opredeli, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Ustrezna substanciranost pa je pogoj za to, da se ugotovi, ali je določen dokaz nepotreben, neprimeren ali nerelevanten in ga torej ni treba izvesti.

12. Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je sicer stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.3 V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni opravilo.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča dokazni predlog za zaslišanje pritožnika ni bil nesubstanciran. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zaslišanja pritožnika zavrnilo z obrazložitvijo, da pritožnik ni konkretiziral v čem bi se njegova izpovedba na naroku za glavno obravnavo razlikovala od njegove ustne izpovedbe na osebnem razgovoru, ki ga je opravila toženka. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je pritožnik ta dokaz očitno predlagal prav z namenom, da pojasni bistvene okoliščine, ki so botrovale njegovi zapustitvi matične države in razloge glede določenih pomanjkljivosti v njegovih navedbah ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, glede katerih toženka ugotavlja nasprotja (zakaj ni mogel predložiti dodatnih dokazov, zakaj je prihajalo do nekonsistentnosti v njegovih izjavah in podobno). Predlagal je torej izvedbo dokaza za drugačno presojo ugotovljenih dejstev. Ob upoštevanju, da je bila v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite prav ugotovitev skladnosti in verjetnosti njegovih izjav in posledično njegove splošne verodostojnosti, saj drugih dokazov pritožnik ni predložil, je po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik tako dovolj natančno opredelil, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi.

14. K temu Vrhovno sodišče še dodaja, da zgolj to, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza pred sodiščem. Na splošno je načelo neposrednosti pomembno pri izvedbi dokazov, še posebej pa pri zaslišanjih, saj si le tako lahko sodišče ustvari subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Tega javna listina (zapisnik o zaslišanju pred upravnim organom) ne more nadomestiti.

15. Tako je sodišče prve stopnje z napačno oceno o nesubstanciranosti dokaznega predloga pritožnika prikrajšalo za vsebinsko polno sodno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. S tem je poseglo v njegovo pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

16. Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da naj bi bil pritožnik tekom upravnega postopka večkrat zaslišan, saj pritožnik izpodbija dejansko stanje, ki ga je tožena stranka ugotovila na podlagi dokazne ocene o neverodostojnosti njegovih izpovedb. Zato zavrnitve dokaznega predloga zaslišanja pritožnika ni mogoče utemeljiti z nobenim ustavno dopustnim razlogom.

17. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvesti dokaz z zaslišanjem pritožnika ter s tehtanjem vseh dokazov in pritožnikovih ugovorov utemeljiti svojo odločitev.

1 Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-233/15 z dne 19. 10. 2017, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 270/2017 z dne 13. 2. 2020 in odločitve, na katere se sklicuje ta sklep. 2 Odločbe Vrhovnega sodišča I Up 144/2020, X Ips 342/2017, III Ips 19/2014, II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007 in druge. Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05. 3 Sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 342/2017 z dne 5. 9. 2017 in I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020.