Jedro

Presoja Vrhovnega sodišča glede uporabe pravne podlage, ki v obravnavanem primeru ne bi vplivala na odločitev in je navedena kot „obiter dictum“, ni pomembno pravno vprašanje.

Zastavljeno pravno vprašanje, ki je opredeljeno na načelni ravni in zahteva le splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni, ni pomembno pravno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniški družbi vložila revizijo.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 20. 10. 2006, s katero so bile izbrisani družbi A., d. o. o., odmerjene in naložene v plačilo akontacije davka od dohodkov iz premoženja za leti 2003 in 2004 v skupnem znesku 3,529.414,00 SIT ter pripadajoče obresti, obračunane od dneva izplačila v letu 2003 in v letu 2004 do dne izdaje prvostopne odločbe (20. 10. 2006). Tožena stranka je z odločbo z dne 18. 2. 2008 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Tožeča stranka – revident navaja, da je pomembno pravno vprašanje, ali mora za odmero davčne obveznosti obstajati zakonska podlaga, ali pa lahko odmera, zaradi odsotnosti zakonske podlage, temelji na subjektivnih okoliščinah na strani davčnega zavezanca, kot je to v obrazložitvi sodbe zapisalo sodišče prve stopnje.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Določba 147. člena Ustave Republike Slovenije je jasna in ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni določbi Ustave RS sledila, pa ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni razlagi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (sklepi Vrhovnega sodišča RS X Ips 774/2008 in X Ips 776/2008, oba z dne 21. 1. 2009, X Ips 151/2008 in X Ips 238/2009, oba z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010). Po presoji Vrhovnega sodišča podano pravno vprašanje ne zadosti tem kriterijem, kajti že 147. člen Ustave Republike Slovenije določa, da so državni davki lahko predpisani zgolj z zakonom, kar pa pomeni, da enako velja tudi za njihovo odmero. Sicer je bil v obravnavani zadevi davek odmerjen na podlagi 63., 64., 65. in 75. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh).

8. Revident tudi navaja, da je pomembno pravno vprašanje tudi vprašanje, ali je v obravnavani zadevi dopustno uporabiti določbo petega odstavka 7. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1), ki še ni veljal v času, ko je tožeča stranka sprejela odločitev o povečanju in zmanjšanju osnovnega kapitala ter tudi ne v času, ko so bila izvršena plačila družbeniku na tej podlagi. Navaja, da je z njegovo uporabo Upravno sodišče kršilo načelo prepovedi povratne veljave predpisa.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeno pravno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi, saj se je sodišče prve stopnje glede dejanske in materialne podlage primera sklicevalo na razloge, ki jih navaja upravni organ prve stopnje; kar pomeni, da je za svojo odločitev, kot nosilni argument (ratio decidendi), štelo določbo 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je odločitev upravnega organa prve stopnje v celoti tudi potrdilo. Sicer pa je ob teh razlogih sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tudi določbe 7. člena ZDavP-1 in ga tako štelo kot dopolnilni argument. Presoja Vrhovnega sodišča glede uporabe pravne podlage, ki v obravnavanem primeru ne bi vplivala na odločitev in je navedena kot "obiter dictum", pa ni pomembno pravno vprašanje. Vrhovno sodišče še dodaja, da ne glede na to, da ZDavP ni vseboval tovrstne določbe, to ne pomeni, da ni vseboval podlage za obdavčitev v obravnavani zadevi. Stališče, da se navidezni pravni posel ne upošteva za potrebe obdavčitve, je namreč Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 918/2005 z dne 14. 12. 2009. V sodbi U 663/93 z dne 21. 9. 1994 pa je Vrhovno sodišče navedlo, da niso dopustni pravni posli, ki so sklenjeni le z namenom, da se izigrajo davčni predpisi in s tem doseže nižja obdavčitev.

10. Revident tudi meni, da je pomembno pravno vprašanje, ali so sklepi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pravni posli ali ne, in se ne strinja namreč s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za pravne posle.

11. Vrhovno sodišče je stališča, da v sklepu X Ips 142/2008 z dne 14. 1. 2010 zastavljeno pravno vprašanje, ki je opredeljeno na načelni ravni in zahteva le splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni, ni pomembno pravno vprašanje. Niti v teoriji niti v sodni praksi namreč ni sporno, da je posebnost družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom v tem, da on sam odloča o vseh tistih upraviteljskih upravičenjih v družbi, ki so sicer v tovrstnih večosebnih družbah pridržane družbenikom in o katerih ti s sklepi odločajo na skupščini.(1) Narava sklepov družbenikov gospodarske družbe pa je v pravni teoriji razdelana: gre za korporacijsko pravne posle, ki povzročijo nastanek, spremembo oziroma prenehanje korporacijskopravnega razmerja. To razmerje pa predstavlja razmerje med gospodarsko družbo in njenimi člani.(2) Družbeniki sprejemajo odločitve s sklepom. Sklep pa je izjava volje družbenikov kot organa, s katerim se odloči o zadevah družbe; in sicer z glasovanjem.(3) Za veljavnost sklepa družbenikov oziroma skupščine morajo biti izpolnjene splošne pravne predpostavke, ki so določene za nastanek pravnega posla sploh.(4) Ker za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo veljajo vse značilnosti, ki sicer veljajo za druge družbe z omejeno odgovornostjo, razen tistih, ki niso združljive z enoosebno naravo te družbe, ali zakon zanje izrecno določa drugačno ureditev, slednje pa za sklep družbenika ne velja, gre tako pri sklepih družbenika enoosebne družbe za korporacijsko pravne posle, kar pa ne poraja nobenih pomembnih pravnih vprašanj. Tudi pri tem revidentovem vprašanju torej ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako 459., 439. in 404. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD, Sodba III Ips 149/2009 z dne 22. 2. 2011, Nikolič, „Knjiga sklepov pri enoosebni d. o. o.“, Pravna praksa, št. 13/2000, Direktiva 2009/102/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 na področju prava družb o družbah z omejeno odgovornostjo z enim članom, člen 4. Op. št. (2): Tako Plavšak v „Obligacijski zakonik s komentarjem“, 1. knjiga, stran 154, GV, 2003, Sodba G 11/2005 z dne 23. 12. 2005. Op. št. (3): Bratina et al v „D. o. o.-družba z omejeno odgovornostjo“, 2009. Op. št. (4): „Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah“, 2. knjiga, Kocbek et al, stran 701, GV 2006.