Jedro

Tla so bila bolj zdrsljiva, kot dopuščajo standardi varne pohodne površine. Opustitev ukrepov za zmanjšanje zdrsnosti je v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega upravljavca gostinskega lokala. Tudi v pojmovniku civilne odgovornosti opustitev dolžne skrbnosti pomeni hudo malomarnost. Na drugi strani je tožniku očitati, da je v danih vremenskih razmerah lahkomiselno opustil uporabo bergel. Pričakovano mokra tla so vključena v tem očitku, tako da ta okoliščina ne povečuje tožnikove neskrbnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 306 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 9.550 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2019 (I. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek za plačilo 7.450 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2018 in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 20. 1. 2018 do 6. 1. 2019 (II. točka izreka) in (3) toženki naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2.Toženka v pritožbi zoper ugodeni del sodbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnaga prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče, da je njena zavarovanka ravnala protipravno in da je tožnik k nastali škodi prispeval le v deležu 30 %. V sodbi ni razlogov, zaradi katerih so izpovedbe prič A. A., B. B. in C. C. v zvezi s postavitvijo opozorilne table prepričljivejše od izpovedb D. D., E. E. in F. F. Izjava priče E. E. je podpisana s strani detektiva in je bila podana časovno blizu škodnemu dogodku, kar utemeljuje njeno večjo dokazno težo od izpovedb prič v postopku. Gneča na podestu ne vpliva na to, da je bila tabla postavljena. Zavarovanka je svoji obveznosti zadostila s postavitvijo table. Dodatna zahteva, da bi moral poskrbeti za njeno vidnost, je neživljenjska in prestroga. Za varnost hoje je zavarovanka poskrbela tudi s postavitvijo tepiha pred vhodnimi vrati, kjer so se gostje lahko očistili svoja obuvala mokrote. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mokra tla predstavljajo običajen in pričakovan rizik, na katerega običajno skrbnega človeka ni treba opozarjati s tablo (VSL I Cp 2675/2015, VSM I Cp 464/2019). Te se morajo postaviti le v primeru nepričakovanih stanj (VSC Cp 400/2021). Mokra tla v zimskem času in drseča keramična tla niso mogla predstavljati nenavadnega in nepričakovanega rizika.

Tožnik je vsaj v deležu 50 % prispeval k nastanku škode. V primerljivem primeru, obravnavanem v zadevi VS RS II Ips 89/2016, je bil prisojen 60 % prispevek. 30 % prispevek bi bil utemeljen v primeru, če bi tožnik padel zgolj zaradi neuporabe bergel, tožnik pa je poleg tega vedel, da je nedolgo nazaj močno snežilo in so v takem primeru tla mokra. Poleg tega sporna površina glede zdrsnosti ni bila katastrofalna in na splošno ni bila zanemarjena ter zato toženkini zavarovanki ni mogoče pripisati nadpovprečne malomarnosti.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženkina navedba, da je čez dan snežilo in je bilo povsod polno snega in neočiščenih površin, je nova in zato neupoštevna. Prepozno je podala tudi navedbe o prispevku zaradi neuporabe bergel. Ostali očitki niso utemeljeni.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi padca 13. 1. 2017 okrog 22. ure pri vhodu v lokal v upravljanju toženkine zavarovanke. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženka v danih okoliščinah opustila izvedbo potrebnih varovalnih ukrepov in da je tožnik v deležu 30 % prispeval k nastanku škode.

6.Odločitev o nedopustnostnosti toženkinega ravnanja temelji na ugotovitvah,

-da je bil tožnik s prijatelji pri mizi pred lokalom in se je namenil v WC v lokalu,

-da do vhoda vodita dve stopnici in podest, da v lokal vodi dvoje dvokrilnih vrat, ki se odpirajo v lokal, in da je tožnik padel na prehodu med vrati,

-da so tla na mestu padca keramična in da na tem mestu ni bilo tepiha, možno pa je, da je bil na zunanjem podestu,

-da je na dan škodnega dogodka zapadlo obilo svežega snega, zato je realno, da so gostje s čevlji zanesli sneg na ploščice ob vhodu v lokal in so bila tla mokra,

-da talna obloga na mestu padca, če je mokra, ne ustreza varni uporabi,

-da opozorilna tabla na mestu, kjer naj bi bila postavljena, v gneči (na podestu pred lokalom je bilo veliko ljudi) ni bila vidna (morala bi biti postavljena na mesto, kjer bi jo gost lahko opazil), je pa močan dvom, če je bila sploh postavljena,

-da je toženkina zavarovanka v danih vremenskih razmerah mogla pričakovati mokroto in je bila zato dolžna poskrbeti za ustrezne zaščitne ukrepe, ki bi drsnost normalizirali na dopustno raven,

-da je ravnala protipravno, ker ni poskrbela za poseben protizdrsni premaz keramičnih ploščic, za postavitev ustrezne opozorilne table na vidno mesto, preden gost stopi iz suhega na mokri predel, ali za položitev ustreznega tepiha v prostor tik za vrati.

7.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v dokazni oceni o tem, ali je bila opozorilna tabla postavljena na vidnem mestu. Kot je navedeno v sodbi, dveh od prič, na kateri se sklicuje pritožnica, v času škodnega dogodka ni bilo v lokalu, priča F. F., ki je tedaj delala v lokalu kot natakarica, pa je v izjavi, dani detektivu, povedala, da je pred vhod postavila opozorilno tabo, a se v zaslišanju tega ni spomnila. Izpovedala je le na splošno, da so jo dali, kadar je deževalo ali snežilo. Priče, s katerimi je bil tožnik v lokalu, so na drugi strani povedale, da so tablo prinesli ven šele po padcu. V povezavi z ugotovitvijo, da je bila v času škodnega dogodka na podestu gneča (o tem so izpovedali tako priče A. A., B. B. in C. C., s katerimi je bil v lokalu tožnik, kot tudi F. F.), je sodišče ocenilo, da je podan močan dvom o tem, ali je bila tabla postavljena. Izpovedbe prič, zaslišanih na tožnikov predlog, je zato ocenilo kot verodostojnejše. Pritožbeni očitek, da sodišče ni primerjalo izpovedb in da ni navedlo razlogov za večjo verodostojnost prič A. A., B. B. in C. C., je torej neutemeljen. Upoštevaje nezanesljivost izpovedbe F. F. dokazna ocena prepriča tudi pritožbeno sodišče. Glede na to, da se je vsebina izjav, ki jih je zbral detektiv, izkazala kot zelo nezanesljiva (ena od prič, ki mu je podala izjavo o stanju v lokalu v času škodnega dogodka, je npr. v zaslišanju povedala, da je bila tedaj v tujini), pritožničin argument, da je izjava F. F., dana detektivu, bolj verodostojna od te, ki jo je dala v pravdi, ne more imeti pomembne teže.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni pomislek o pravilnosti presoje, da bi morala biti tabla postavljena na vidnem mestu. Če naj služi svojemu namenu - opozorilu gostov na povečano drsnost tal - je neogibno, da je postavljena na mesto, kjer jo gostje lahko opazijo.

9.V presoji, da ob povečani drsnosti tal zgolj preproga pred vhodom v lokal ni bila dovoljšen varovalni ukrep, se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje. Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma o pravilnosti mnenja.

10.Neutemeljena je tudi pritožbena polemika s stališčem sodbe o potrebnih varovalnih ukrepih. Drži, da so mokra tla v snežnih razmerah pričakovana, vendar tla niso bila taka, kot bi morala biti. Ker je bila drsnost pohodne površine previsoka, je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je bila toženkina zavarovanka dolžna z ustreznimi varovalnimi ukrepi njihovo drsnost zmanjšati. Le v takem primeru namestitev opozorilne table ne bi bila neogibno potrebna.

11.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o prenizko ovrednotenem tožnikovem prispevku k nastanku škode. V sodbi je ugotovljeno, - da toženka ni dokazala, da tožnik ne bi imel primerne obutve, - da je bila tožniku v pisnih navodilih, ki jih je dobil ob odpustu po tretji operaciji križnih vezi, svetovana uporaba bergel, - da bi še posebej v danih vremenskih razmerah (sneženje čez dan, vsepovsod polno snega in neočiščenih površin) moral uporabljati bergle, - da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali bi tožnik padel, če bi uporabljal bergle, uporaba bergel pa bi povečala verjetnost, da bi ob zdrsu zdrave noge bolna noga zdržala.

12.Neutemeljeno je tožnikovo stališče v odgovoru na pritožbo o prepoznem navajanju dejstev, na katerih temelji odločitev o prispevku. Navedbe je podala neposredno po prejemu izvedenskega mnenja, v katerem je bila seznanjena s tem, da bi tožnik moral uporabljati bergle. Pritožbene navedbe o vremenskih razmerah na dan škodnega dogodka so povzete iz izpodbijane sodbe (38. točka obrazložitve).

13.Po 171. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima oškodovanec, ki je sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine; če ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, se odškodnina prisodi ob upoštevanju okoliščin primera. Pritožnica pravilno izhaja iz primerjave skrbnosti njene zavarovanke in tožnika kot oškodovanca, a ugotovljene okoliščine primera ne utemeljujejo zvišanja prispevka. Pritožbeno stališče, da toženkini zavarovanki ni mogoče očitati nadpovprečne malomarnosti, ni utemeljeno. Tla so bila bolj zdrsljiva, kot dopuščajo standardi varne pohodne površine. Opustitev ukrepov za zmanjšanje zdrsnosti je v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega upravljavca gostinskega lokala. Tudi v pojmovniku civilne odgovornosti opustitev dolžne skrbnosti pomeni hudo malomarnost. Na drugi strani je tožniku očitati, da je v danih vremenskih razmerah lahkomiselno opustil uporabo bergel. Pričakovano mokra tla so vključena v tem očitku, tako da ta okoliščina ne povečuje tožnikove neskrbnosti. Okoliščine niso primerljive s tistimi, ki so bile vrednotene v zadevi VS RS II Ips 89/2016, kjer je oškodovanec, od katerega se je pričakovala nadpovprečna usposobljenost za hojo v gorah v neugodnih ali celo nevarnih razmerah, padel na površini pred gorsko kočo v zimskih razmerah.

14.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).

15.Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 306 EUR (odgovor na pritožbo 500 točk (upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe), materialni stroški 10 točk). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu OZ.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 171

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.