Jedro

S tem ko zagovornica ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odmeri in izbiri kazni, po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč pravnomočno obsodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 07.07.2000 obsojenega M.J. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen tri leta zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, od 27.01.1999 od 18.30 ure do 25.02.1999. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 349.422,30 SIT in plačati na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Mladoletno oškodovanko S.P. pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu M.J. kazen zvišalo na štiri leta zapora, pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka - povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 20.03.2001 zagovornica obsojenega M.J. zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da "zahtevo prouči ter ji, v kolikor je utemeljena, tudi ugodi tako, da obsojenemu M.J. izreče pogojno obsodbo oziroma nižjo zaporno kazen".

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obsojenčeve zagovornice ni utemeljena. Vložena je izključno zaradi vrste in višine kazni, ki jo je sodišče izreklo obsojencu. Zaradi odločbe o kazenski sankciji pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornica obsojenega M.J. sicer navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar te svoje trditve v ničemer pobliže ne opredeli. Z navedbami, da je obsojenec storitev kaznivega dejanja priznal, ga obžaloval ter da je oškodovanki pripravljen povrniti škodo, da to lahko stori z bodočim zaslužkom, kar pa mu prestajanje dolgoletne zaporne kazni onemogoča, in da teh okoliščin sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ustrezno ovrednotilo, vložnica pravnomočno sodbo izpodbija v odločbi o kazenski sankciji. Enako velja tudi za tiste njene trditve, kjer navaja, da sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obsojenčevega kritičnega odnosa do svojega ravnanja, ki da pri oškodovanki ni povzročilo takšnih duševnih posledic, kot so običajne pri takih kaznivih dejanjih in da je zato izrečena zaporna kazen previsoka ter da bi bila za obsojenca primerna kazenska sankcija pogojna obsodba z določeno visoko zaporno kaznijo in najdaljšo preizkusno dobo.

Zagovornica obsojenega M.J. meni, da sodišče glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ni pravilno odmerilo kazni ter da je s tem kršilo kazenski zakon. Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z določbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Tega vložnica niti ne zatrjuje, pač pa ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odmeri in izbiri kazni. Na ta način po vsebini zato ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč pravnomočno obsodbo izpodbija zaradi odločbe o kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega M.J., zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojeni M.J. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.