11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 395/2001 z dne 20. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ustavnega pritožnika in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v skupni višini 4.057.500 SIT.

Višje sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na znesek 3.000.000 SIT. Vrhovno sodišče je delno ugodilo reviziji tožene stranke in odškodnino znižalo tako, da je tožena stranka dolžna plačati ustavnemu pritožniku znesek 1.557.500 SIT.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je Vrhovno sodišče neutemeljeno in brez pravne podlage spremenilo sodbo in znižalo prisojeno odškodnino, ker naj bi bila škoda, ki jo je utrpel, manjša, njegovo moralno nedopustno obnašanje pa lahko vpliva na višino škode. Meni, da je takšna trditev sodišča diskriminatorna in v nasprotju s 30. členom Ustave. Zatrjuje tudi kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. in 23. člena Ustave, ker odškodnina ne ustreza načelu sorazmernosti, v škodo pritožnika pa naj bi bile negativne okoliščine upoštevane dvakrat, tako pred Višjim kot tudi pred Vrhovnim sodiščem. Navaja tudi, da je izpodbijana sodba brez razumne pravne obrazložitve. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi imela za posledico, da mora pritožnik vrniti že prejeto odškodnino, za kar pa nima denarja. V dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 7. 1. 2004 (po poteku pritožbenega roka) pritožnik dodatno uveljavlja še kršitev 2., 50. in 52. člena Ustave. Navaja, da mu izpodbijana sodba jemlje pravno varnost, saj se je zanesel na pravnomočnost sodbe, sedaj pa mora vrniti že prejeto odškodnino.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi, zlasti ko navaja, da je sodišče neupravičeno in brez pravne podlage znižalo prisojeno odškodnino, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih ne izkaže. Ustavno relevanten bi bil z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, lahko očitek, da je sodna odločba brez razumne pravne obrazložitve, vendar je ta očitek zgolj pavšalen. Obrazložitev je razumna in prepričljiva ter pojasni, zakaj je sodišče odškodnino za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora zmanjšalo.

Pritožnik zmotno meni, da so isti razlogi za odmero odškodnine uporabljeni dvakrat. Vrhovno sodišče je okoliščine na pritožnikovi strani le strožje upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora kot sodišče prve stopnje, medtem ko odškodnine za telesne bolečine ni spreminjalo. Višje sodišče pa odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora ni znižalo, temveč je znižalo odškodnino za telesne bolečine. Z izpodbijano sodbo pritožniku tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v konkretnem primeru tudi prišlo. Zgolj dejstvo, da pritožnik ne soglaša z odločitvijo sodišča, pa ne zadošča za utemeljitev katerekoli kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Tudi v okviru zatrjevane kršitve 30. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do odškodnine, če posamezniku nastane škoda zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, Ustavno sodišče izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje, temveč preizkusi le, ali je sodišče svojo odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Vendar odločitev sodišča, da glede na posebnost obravnavanega primera pri presoji višine odškodnine upošteva tudi okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, na katerem je kasneje temeljil odvzem prostosti, z vidika pravice iz 30. člena Ustave ni nesprejemljivo.

Ustavno sodišče ni presojalo kršitev 2., 50. in 52. člena Ustave, ker jih je pritožnik uveljavljal v vlogi po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger