Jedro

Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka) ter odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi EU št. 604/20131, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 14. 2. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je tožena stranka dobila podatek, da je bil 1. 12. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Hrvaške v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. S strani Hrvaške je 24. 2. 2022 prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. V prvem odstavku 5. člena Uredbe Dublin III je določeno, da država članica s prosilcem opravi osebni razgovor. Tožnik je v razgovoru navedel, da je bil na Hrvaškem nastanjen v azilnem domu Porin približno mesec in pol. Odločitve v tem času ni prejel, ves čas pa si je prizadeval, da bi iz Hrvaške odšel. Vsakokrat so ga dobili hrvaški policisti in ga vrnili v azilni dom, sedaj pa mu je končno uspelo priti do RS. Hrvaški policisti naj bi mu tudi vsakokrat, ko so ga prijeli, odvzeli telefon in denar, vendar si jih ni upal prijaviti. V postopkih so mu govorili, naj se vrne v Afganistan, in da je Hrvaška njihova dežela. Da Hrvaške ne sme zapustiti, mu niso povedali. Ker so razmere tam slabe, se na Hrvaško ne želi vrniti. V azilnem domu so bili obroki hrane premajhni, tudi oskrba z oblačili je bila slaba, umazana oblačila pa so si morali oprati na roke. Izpostavil je še dogodek v jedilnici, ko si ni nadel zaščitne maske in so ga policisti pretepli s palico. Bolečine čuti še sedaj, boli ga tudi noga, ki mu jo je policist močno pritisnil ob tla. Povedal je še za dogodek ob prečkanju reke med Bosno in Hercegovino in Hrvaško, ko se je eden izmed migrantov utopil. Ob dogodku so poklicali policijo, ta je prišla, vendar pa je poklicala zdravniško pomoč šele čez dve uri in pol, ko je bilo za to osebo že prepozno. Kasneje jim je policija celo očitala, da njih niso poklicali dovolj hitro, čeprav je bila prav policija tista, ki ni dovolj hitro zagotovila zdravniške pomoči. 5. Tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik naknadno predložil še informacije o stanju na Hrvaškem.

6. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. V zvezi s pomanjkljivo prehrano in slabo oskrbo z oblačili ob upoštevanju dokumenta „Integracija v Hrvatskoj u praksi“, ki jo je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, ugotavlja, da je tako oskrba s hrano kot oblačili primerljiva z razmerami v azilnem domu v Ljubljani. Izjav v zvezi nečloveškim obnašanjem ter nasilnim vedenjem v azilnem domu pa tožnik po njenem mnenju ni izkazal. Prav tako meni, da tožnik ni izkazal dogodka ob mejni reki med Hrvaško in Bosno in Hercegovino.

7. Izpostavlja, da je tožnik na Hrvaško prišel v času, ko je bila ta budnim nadzorom zaradi neprimernega ravnanja z ilegalnimi prebežniki in zato meni, da bi tak dogodek gotovo prišel v javnost. Obenem ugotavlja, da tudi sicer tak dogodek še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku oziroma pogoji za sprejem prosilcev, dostop do azilnega postopka pa je bil tožniku omogočen.

8. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je imel težave s hrvaškimi policisti, ko je skušal zapustiti Hrvaško in oditi v RS, ugotavlja, da imajo vse osebe, ki ilegalno prehajajo meje, težave s policisti, saj ilegalno prehajanje mej ni dovoljeno. Ob tem še dodaja, da tožnik ni uspel izkazati, da bi mu hrvaški policisti odvzeli telefon in denar.

9. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal obstoja utemeljenih okoliščin, ki bi preprečevale njegovo predajo Hrvaški. Predložena dokumentacija se skoraj v celoti nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, kar je bilo ugotovljeno tudi s strani evropskih organov, vendar pa ukrepi v zvezi z izvajanjem Dublinskih transferjev niso bili sprejeti. Članek, ki opisuje primer, kjer je Švica ustavila transfer na Hrvaško, pa se nanaša na posamičen primer. Glede na navedeno meni, da ima Hrvaška uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v RS, zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije (v nadaljevanju EU) in spoštuje pravni red EU in s tem Uredbo Dublin III. Ugotavlja, da tožnik ni navedel takšnih okoliščin, zaradi katerih ga RS ne bi smela vrniti na Hrvaško, zato meni, da ob vrnitvi na Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Hrvaška.

10. Tožnik zoper izdani sklep vlaga tožbo, v kateri poudarja, da s pravicami in obveznostmi v azilnem postopku na Hrvaškem ni bil seznanjen. Ne le, da mu niso povedali, da mora na Hrvaškem počakati do zaključka postopka, prav nasprotno so ga k temu, da naj Hrvaško zapusti, še spodbujali. Gre za kršitev mednarodnih pravil že s tem, ko prosilci s postopki niso primerno seznanjeni. Toženi stranki očita, da tožniku glede na njegove trditve, da so ga na Hrvaškem pretepli, ni nudila zdravniškega pregleda. Meni, da je navedba tožene stranke, da tožnik navedeno ni izkazal, zgolj sprenevedanje. Tožnik je povedal, da so mu vzeli denar in telefon, dogodka tako tudi ni mogel dokumentirati. Tako ostajajo glede njegovih trditev le izjave. Do resničnosti teh, pa se tožena stranka ni opredelila.

11. V zvezi z navedbo tožene stranke, da so pravice migrantov na Hrvaškem primerljive s tistimi v RS, meni, da je RS z lastno zakonodajo zagotovila višje standarde od standardov, določenih z Uredbo Dublin III, kar bi tožena stranka pri določanju odgovorne države članice morala upoštevati. Meni, da je tožnik izpodbil domnevo glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Izpostavlja, da zadoščajo že tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prosilcem za azil pa posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov. Toženi stranki še očita, da se ni izrecno opredelila, kakšna bo obravnava tožnika na Hrvaškem ter ali mu lahko grozi kakšna izmed kršitev njegovih temeljnih pravic in se je do stanja na Hrvaškem le pavšalno opredelila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

12. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. V primeru predaje Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo v tej stvari bi to pomenilo, da bi bil izpostavljen nevarnosti ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, vzpostavitev prejšnjega stanja pa ne bi bila več mogoča. Tožnik ne bi bil več pod jurisdikcijo RS in ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa, ki bi mu z izročitvijo Hrvaški prenehal. To pa bi pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS.

13. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na izpodbijani sklep in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z njegovo navedbo, da ni bil seznanjen z azilnim postopkom na Hrvaškem ugotavlja, da informiranje prosilcev za azil na Hrvaškem opravi Center za mirovne študije. Poleg tega ugotavlja, da je tožnik v azilnem domu na Hrvaškem bival mesec in pol, da je že večkrat podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki so jo obravnavale tudi Grčija, Norveška in Madžarska, da so ga vsakokrat, ko je poskušal iz Hrvaške pobegniti v RS, hrvaški policisti vrnili v azilni dom, zato mu postopki ter njegove obveznosti, da mora v državi, kjer je prošnjo podal, počakati, gotovo niso bili neznani. Ugotavlja še, da so vsi prosilci za azil v RS v azilnem domu tudi zdravniško pregledani, vendar pa zdravniški pregled ne more ugotoviti oziroma potrditi ne izvora poškodb in tudi ne, kdo je poškodbe povzročil. 14. V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje namen dublinskih postopkov, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju držav članic, da sledijo standardom, ki jih določa EU. Mogoče so tudi izjeme, ki pa morajo biti konkretno utemeljene. Tožnik le s pavšalnim in nekonkretiziranim zatrjevanjem pa ne more biti uspešen.

15. Sodišče je v navedeni zadevi dne 28. 3. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in sodni spis. Zavrnilo je dokaz z zaslišanjem tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)2, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje3. **K točki I izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v RS nahajal na Hrvaškem, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. Uredba Dublin III v b. točki prvega odstavka 18. člena določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Obstoj teh okoliščin torej ni sporen. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

18. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica. V tem upravnem sporu je sporno to, ali je Hrvaška taka država, kjer bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

19. Po presoji sodišča tožbeni očitki v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem niso utemeljeni. Po pregledu upravnega spisa sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo postopanje v azilnem postopku na Hrvaškem nepravilno, saj da tožnik ni bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi, ugotavlja, da je tožnik že pred vložitvijo prošnje v RS in na Hrvaškem za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Madžarskem, Norveškem in v Grčiji, kar je razvidno iz podatkov centralnega sistema EURODAC. Poleg tega je v upravnem postopku povedal, da je na Hrvaškem bival v azilnem domu mesec in pol in da je večkrat skušal zapustiti Hrvaško in priti do RS. Povedal je tudi, da so ga po vsakem neuspešnem poskusu zapustitve hrvaškega ozemlja hrvaški policisti vrnili v azilni dom v Zagrebu. Sodišče je ob presoji tega tožbenega očitka, ob dejstvu, da je tožnik v preteklosti že večkrat vložil prošnjo za mednarodno zaščito, na Norveškem ter v Grčiji, kot izhaja iz podatkov EURODAC, pa tudi prejel odločitev v zvezi s svojo prošnjo, ugotovilo, da ta ni utemeljen. Presodilo je, da tožniku vsekakor niso mogli ostati neznani postopki mednarodne zaščite, vključno z dolžnostjo počakati na odločitev pristojnega organa.

20. V zvezi z dogodkom v azilnem domu, ko naj bi ga policija v jedilnici pretepla, pa sodišče meni, da tudi v kolikor je do dogodka resnično prišlo, ta sam po sebi še ne pomeni pomanjkljivosti azilnega sistema, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Pri tem je po presoji sodišča treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Tožnik je navedel posamičen primer, ki bi glede na njegov opis lahko predstavljal podlago za sprožitev ustreznih postopkov zoper uradno osebo. Z navedbo posamičnega primera navedene domneve ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Tudi sicer se je tožena stranka opredelila do vseh s tem povezanih tožnikovih izjav in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene (4., 5. in 6. stran izpodbijanega sklepa), saj iz njih ne izhajajo pomanjkljivosti azilnega sistema, ki bi terjale drugačno odločitev od sprejete. Tožena stranka je pojasnila, da je sistem pravic in obveznosti prosilcev v Sloveniji in na Hrvaškem urejen podobno in da tožnikove navedbe ne pomenijo pomanjkljivosti azilnega sistema. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

21. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovila. Način izvajanja ugotovitvenega postopka po presoji sodišča ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Glede na to, da so tudi tožbeni očitki v zvezi s tem pavšalni, jim sodišče ne more slediti.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

23. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

24. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da bi bil v primeru predaje Hrvaški še pred pravnomočnostjo odločitve izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, vzpostavitev prejšnjega stanja pa ne bi bila več mogoča, saj zaradi predaje ne bi bil več pod jurisdikcijo RS in bi izgubil pravni interes za odločitev v tem sporu. Do navedbe o tem, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja, se je sodišče že opredelilo v tej sodni odločbi s tem, ko je ugotovilo, da ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Poleg tega Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma, ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 3 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).