27. 5. 2015

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vere Stušek, Koper, na seji 27. maja 2015

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 98/2013 z dne 3. 9. 2013, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 37/2013 z dne 24. 1. 2013 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Ps 1348/2010 z dne 23. 11. 2012 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je zavrgel zahtevo pritožnice za ponovno odmero starostne pokojnine (sklep z dne 18. 2. 2010), pritožbo zoper to odločitev pa zavrnil (odločba z dne 4. 6. 2010) zato, ker je bila pritožnici pravica do starostne pokojnine že priznana s pravnomočno odločbo z dne 9. 8. 2001. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnice za odpravo odločb Zavoda, novo odmero starostne pokojnine in izplačilo razlik med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 13. 1. 2010 zavrnilo. Pri tem je pojasnilo, da je pri odločanju upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v vseh podobnih zadevah zavzelo enako stališče, da je Zavod zahtevo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo, Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Po stališču Vrhovnega sodišča dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti, ne pomenijo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko pomenila dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Če Zavod pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oziroma neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka. Po stališču Vrhovnega sodišča stranka spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine, razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči. Če stranka vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je zato pravilna pravna podlaga za zavrženje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti stvari že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

2.Pritožnica očita izpodbijanim odločitvam kršitev 2., 14., 22., 23., 25., 29. in 50. člena Ustave. V obširni ustavni pritožbi se pritožnica med drugim ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča o pravnomočnosti kot oviri za ponovno odmero pokojnine. O zneskih, ki jih je uveljavljala, po njenem mnenju še ni bilo pravnomočno odločeno, ker so bili ti ponovno evidentirani v matični evidenci šele leta 2009, zato gre za nova dejstva. Stališče Vrhovnega sodišča o pravnomočnosti naj bi bilo arbitrarno. Meni, da bi ponovna odmera pokojnine morala biti mogoča tudi v primeru, ko se po pravnomočnosti ugotovi, da del prejemkov, ki bi moral biti vštet v pokojninsko osnovo, ni bil vštet. Poudarja, da Zavod vodi evidenco o plačanih prispevkih in da se je zanesla, da je izračun pravilen. V odločbi o priznanju in odmeri pravice do pokojnine naj ne bi bilo navedeno, da Zavod spornih zneskov ni upošteval, tega naj tudi ne bi bilo mogoče razbrati iz prilog. Zato naj tudi ne bi imela podlage za vlaganje pravnih sredstev. Šele po opravljeni reviziji leta 2009 se je pritožnica seznanila s tem, da izračun Zavoda ni bil pravilen oziroma da zneski, izplačani iz naslova obveznic, niso bili upoštevani pri pokojninski osnovi. Ker Zavod ni upošteval odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 156) in ni po uradni dolžnosti izdal dopolnilnih odločb upokojencem, naj bi zavestno kršil načela pravne države iz 2. člena Ustave in posegel v pritožničino pravico do pokojnine iz 50. člena Ustave. Pritožnica poudarja, da upravni organ po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 111/13 in 97/14 – ZMEPIZ-1) po uradni dolžnosti spremeni pokojninsko odločbo (zmanjša pokojnino), če se naknadno ugotovi, da niso bili vplačani prispevki, kot naj bi izhajalo iz pravnomočne pokojninske odločbe. V primeru, kakršen je njen, ko se naknadno ugotovi, da je nekdo prejemal premajhno pokojnino, pa do izdaje odločbe po uradni dolžnosti ne pride. Po mnenju pritožnice gre za očitno diskriminacijo in kršitev načela enakega varstva pravic pred zakonom.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-884/13 z dne 5. 5. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.

B.

4.Izpodbijane sodbe sodišč temeljijo na stališču, da je bilo v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do pokojnine mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati zgolj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih je urejal ZUP. Ker je pritožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine za primere, kot je pritožničin, ni omogočal, je po presoji sodišč Zavod njeno zahtevo utemeljeno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker drugače kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ/92) v 270. členu oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 – ZPIZ-2) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker ZPIZ-1 takega posebnega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je bila ureditev, ki brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštevanja dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, čeprav so bili tudi od tega dela plače plačani prispevki, arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato v odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Njihove zahteve za ponovno odmero pokojnine so bile namreč zavržene, ker jim je bila po stališču Zavoda in sodišč pokojnina že pravnomočno odmerjena. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Da bi Zavod navedenim zavarovancem lahko ponovno odmeril pokojnino, je hkrati določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločitvi sodišč, ki sta temeljili na ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo, je zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

6.V navedeno skupino zavarovancev sodi tudi pritožnica. Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Ker izpodbijane odločitve sodišč temeljijo na ureditvi, ki je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je sodbe prvostopenjskega, Višjega in Vrhovnega sodišča razveljavil in zadevo vrnil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, v katerem bo sodišče moralo upoštevati stališča iz odločbe št. U-I-239/14, Up-1169/12.

7.Ker je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

C.

8.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.

mag. Marta Klampfer Predsednica senata