Jedro

Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu, temveč je odločilno, ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo.

Tožena stranka za listine oz. za podatke v njih, za katere je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS, ni niti konkretizirala, še manj pa dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in II. točko izpodbijanega sklepa se zavrže. II. Pritožba zoper III. točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da se sprememba tožbe z dne 13. 4. 2022 dopusti. Iz zadeve je v ločeno obravnavanje izločilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati spremenljivi prejemek v višini 19.592,21 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2021 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe“ (II. točka izreka). Nadalje je v III. točki izreka zavrnilo predlog tožene stranke, da se tožeči stranki, njenemu pooblaščencu in vsem drugim osebam, ki sodelujejo v tem sporu in imajo dostop do dokumentacije v spisu, prepove uporabo in razkritje poslovnih skrivnosti tožene stranke in sicer: spremembe in dopolnitve izjave o varnosti z ocenami tveganj, spremembe in dopolnitve kataloga delovnih mest, sklep uprave s 47. seje z dne 10. 1. 2022, opisne liste vseh delovnih mest, gradiva za A., B. in svet delavcev, sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 6. 2021 in izračun ciljev članov uprave za leto 2020. Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke v III. točki izpodbijanega sklepa zavrnilo z obrazložitvijo, da toženka ni dokazala kumulativnega izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 2. člena ZPosS. Za nobeno od omenjenih listin ni dokazala tržne vrednosti, podatki v njih pa so podatki splošne narave in iz njih ni mogoče ugotoviti načina odločanja in delovnih procesov oziroma odločitve, ki izhajajo iz dokumentov niso take narave, da bi lahko predstavljale tržno vrednost. 2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeni sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa poslovne skrivnosti zgoraj omenjenim listinam kot razlogom za zavrnitev predlaganega ukrepa. Vztraja, da vsi predlagani podatki oz. dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost, zato bi moralo sodišče njenemu predlogu ugoditi. Poudarja, da je sodišče prve stopnje tudi sicer spregledalo, da je tožena stranka hkrati z razkritjem predlagala prepoved nadaljnjega razkritja in uporabe teh informacij, torej je sprejela ustrezne korake za zaščito teh dokumentov skladno z 8. členom ZPosS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni mogoče uporabiti varstva po tem členu. V kolikor je sodišče menilo, da je tožena stranka premalo utemeljila svoj predlog, bi jo moralo skladno z materialnim-procesnim vodstvom pred zavrnitvijo predloga pozvati, naj dopolni svojo trditveno podlago. Sredstvo preprečevanja odločb presenečenja je ravno ustrezno materialno procesno vodstvo. Opisana opustitev tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje opozarja, da se prvostopenjsko sodišče do ugovora stvarne pristojnosti, ki ga je podala toženka, ni izreklo v izreku izpodbijanega sklepa, temveč zgolj v obrazložitvi. Podana je tako absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, izrek je nerazumljiv in nasprotuje razlogom v obrazložitvi, zato ga je potrebno razveljaviti. Vztraja, da za zahtevek iz spremenjene tožbe ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v III. točki spremeni tako, da predlogu tožene stranke ugodi, v I. in II. točki pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podredno, celotni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Podredno glede ugovora stvarne pristojnosti predlaga izdajo dopolnilnega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba zoper I. in II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje ni dopustna, zoper III. točko izreka pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dopustilo spremembo tožbe z dne 13. 4. 2022. Zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe (7. odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Ker 363. člen ZPP določa, da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi, če je določeno da ni posebne pritožbe (v tem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper I. točko izpodbijanega sklepa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj dodaja, da se obrazložitev sodišča prve stopnje glede stvarne pristojnosti (3. točka obrazložitve) nanaša na odločitev v I. točki izreka izpodbijanega sklepa1, zato odločitev ni nerazumljiva niti ni podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo, kot sicer neutemeljeno izpostavlja tožena stranka.

6. Tudi sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek (II. točka izpodbijanega sklepa) je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP oz. četrti odstavek 298. člena ZPP), prav tako pa nanj sodišče ni vezano (četrti odstavek 329. člena oz. tretji odstavek 298. člena ZPP). Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju preizkusilo III. točko izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev.

_Podlaga za izdajo sklepa po tretjem odstavku 8. člena ZPosS_

8. Določba tretjega odstavka 8. člena Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS, Ur. l. RS, št. 22/19) določa, da lahko sodišče na predlog imetnika poslovne skrivnosti prepove uporabo ali razkritje poslovne skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti osebam, ki so se seznanile s poslovno skrivnostjo ali domnevno poslovno skrivnostjo samo zaradi udeležbe v postopku ali imajo dostop do dokumentov, ki so del postopka in vsebujejo poslovno skrivnost oziroma domnevno poslovno skrivnost. Sodišče lahko prepove uporabo ali razkritje poslovne skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti tudi nasprotni stranki, če ne gre za poslovno skrivnost protipravne pridobitve, uporabe ali razkritja o kateri teče postopek. Navedena določba širi četrti odstavek 295. člena ZPP, ki se nanaša na dolžnost varovanja poslovne skrivnosti v okviru glavne obravnave. Glede na drugi odstavek 9. člena Direktive (EU)2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 6. 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem, ki določa, da se sprejmejo ukrepi, ki so potrebni za ohranitev zaupnosti katerekoli poslovne skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti, ki je bila uporabljena ali omenjena med sodnim postopkom, je namen navedenega odstavka citiranega člena ZPosS ščititi vse poslovne skrivnosti v okviru kateregakoli sodnega postopka. Tudi v primeru vložitve tožbe, katere predmet ni sama poslovna skrivnost (ali odgovora na tožbo v takšnem postopku), se namreč stranka lahko znajde v položaju, ko bi svoje trditve lahko dokazala le z informacijami, ki so njena poslovna skrivnost. Z vložitvijo takšne vloge tvega, da bo njena poslovna skrivnost med postopkom razkrita, na drugi strani pa zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tvega poraz v sodnem postopku, če ne bo predložila zadostnih dokazil. Pred sprejetjem ZPosS in spremembo ZPP je veljalo, da v medsebojnem razmerju pravdnih strank v civilni pravdi (in v razmerju pravdnih strank do sodišča) ni bilo prostora za skrivanje lastnih poslovnih skrivnosti drugače, kot s predlogom za izključitev javnosti od obravnavanja oziroma izvajanja dokazov ter z nasprotovanjem vpogledu v spis tretjim osebam. Sodišče je lahko pred spremembo zakonodaje zgolj izključilo javnost iz celotne glavne obravnave ali njenega dela, če je tako zahtevalo varstvo poslovne skrivnosti.2 Ker opisana pravna ureditev ni omogočala učinkovitega varstva poslovne skrivnosti v sodnih postopkih, je zakonodajalec v 8. členu ZPosS predvidel nove ukrepe za ohranitev poslovne skrivnosti v vlogah strank. Pri tem zadošča, da se poslovna skrivnost izkaže s stopnjo verjetnosti (1. odst. 8. člena ZPosS). Nova določba 8. člena ZPosS tako uvaja nove možnosti za ohranitev zaupnosti poslovne skrivnosti med sodnim postopkom oz. za preprečitev njenega nadaljnjega razkritja oz. uporabe.3 Citirani člen je torej sistemsko skladen tako z 295. členom ZPP, kot tudi z 219.b členom ZPP (ukrepi po ZPP in ZPosS se na tem mestu dopolnjujejo) in dejansko predstavlja dodatno možnost zaščite poslovnih skrivnosti med katerimkoli sodnim postopkom in torej ne zgolj v postopku v zvezi s kršitvijo pravic poslovne skrivnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da določb 8. člena ZPosS ni mogoče uporabiti v delovnih sporih, katerih predmet ni kršitev poslovne skrivnosti in s tem povezani zahtevki, je tako sicer zmotno.

9. Ne glede na navedeno, pa je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem sporu ni dokazala kumulativnega izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 2. člena ZPosS, ki morajo biti podani, da je določen podatek ali vsebino listine mogoče šteti za poslovno skrivnost4, zaradi česar je posledično tudi utemeljeno zavrnilo njen predlog. Tožena stranka je vsa bistvena zatrjevana dejstva dokazovala zgolj s predložitvijo Pravilnika o poslovni skrivnosti. S slednjim pa niti ne more dokazati izpolnjevanja vseh pogojev iz prvega odstavka 2. člena ZPosS, sploh pa ne tržne vrednosti informacij. Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost namreč ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu (Pravilniku), temveč je odločilno ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da poslovno skrivnost ne predstavljajo same listine, temveč zajema poslovna skrivnost nerazkrito poslovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjujejo določene zahteve. Te so sicer pogosto navedene v listinah, vendar listina sama po sebi ne pomeni poslovne skrivnosti, temveč le njena vsebina oziroma podatki, ki so v njej.

_Razumno ukrepanje tožene stranke, da navedene podatke ohrani kot skrivnost_

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za listine oz. njihovo vsebino, ki niso označene kot poslovna skrivnost (B17 - sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 6. 2021, B18 - izračun ciljev članov uprave za leto 2020), tožena stranka ni dokazala pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS, to je, da je razumno ukrepala, da listine oz. njihovo vsebino ohrani kot skrivnost. Določba 2. odstavka 2. člena ZPosS določa, da se domneva, da je zahteva iz tretje alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Iz vsebine te določbe jasno izhaja, da je takšna domneva mogoča le, če imetnik poslovne skrivnosti neko točno določeno informacijo oz. vsebino (podatek) opredeli kot poslovno skrivnost v pisni obliki in s tem seznani predpisane deležnike. Opredelitev poslovne skrivnosti namreč izključuje nepomembne informacije, izkušnje, znanja in spretnosti, ki jih zaposleni pridobijo v okviru običajnih službenih nalog, pa tudi informacije, ki so splošno znane ali lahko dostopne osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij.5 Jasno je torej, da je namen te določbe prav v tem, da so osebe, ki prihajajo v stik s takšno informacijo, seznanjene, da gre za informacijo, za katero imetnik šteje, da gre za poslovno skrivnost. To pa pomeni, da za konkretne informacije, ki niso določene za poslovno skrivnost v pisni obliki, ni mogoče uporabiti citirane domneve. „Generalna klavzula“, kot je določena v četrtem odstavku 7. členu Pravilnika (B19), na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, in ki določa, da vsi podatki, ki niso izrecno označeni kot javni podatki, predstavljajo poslovno skrivnost tožene stranke, torej ne ustreza vsebini navedene določbe zakona. Enako velja za zapis v Pravilniku, da se v dvomu podatek šteje za poslovno skrivnost. Ker tožena stranka za navedeni dve listini oz. za podatke v njih ni dokazala že obstoja ene od kumulativno določenih predpostavk iz 1. odstavka 2. člena ZPosS (to je, da je imetnik poslovne skrivnosti v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost - 3. alineja 1. odstavka 2. člena ZPosS), niti ni pomembno, ali imajo ti podatki tržno vrednost ali ne. Posledično se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na tržno vrednost teh podatkov, in ki jih tožena stranka tudi sicer nedovoljeno navaja šele v pritožbi, ne opredeljuje, saj bi morale biti za pritožbeni uspeh toženke, vse predpostavke podane kumulativno (1. odst. 360. člena ZPP).

_Tržna vrednost podatkov_

11. Nadalje so povsem pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka za ostale listine oz. za podatke v njih, za katere je sicer sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS (1. - 5. alineja III. točke izpodbijanega sklepa, to so listine: spremembe in dopolnitve izjave o varnosti z ocenami tveganj - B11, spremembe in dopolnitve kataloga delovnih mest - B12, sklep uprave s 47. seje z dne 10. 1. 2022 – B5, opisne liste vseh delovnih mest- B3-B4, gradiva za A., B. in svet delavcev - B6, B7, B8), ni niti konkretizirala6, še manj dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu7. Nobeden od podatkov v listinah, citiranih v tej točki obrazložitve ne ustreza tej razlagi. Ni namreč mogoče zaključiti, da je podatek, da tožena stranka ukinja določeno delovno mesto, ali da sodeluje s sindikati in svetom delavcev ter jih obvešča o spremembi notranjih aktov - kataloga delovnih mest in Izjave o varnosti z ocenami tveganj ter z njimi izvaja posvetovanja, podatek, ki kakorkoli, kaj šele na prvi pogled vpliva na položaj toženke na trgu in ima torej tudi neko konkretizirano tržno vrednost (listine - B6, B7, B8, B11, B12, B5). Da podjetja spreminjajo svoje notranje akte in o tem obveščajo sindikate, ter da sodelujejo s svetom delavcev je splošno znano dejstvo. Enako velja za podatke v opisnih listih delovnih mest (opisni list delovnega mesta direktor - B3, opisni list delovnega mesta pomočnik predsednika uprave - B4). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, gre za splošne opise delovnih mest, iz katerih ni mogoče ugotoviti nič več, kot da gre za zahtevni vodilni oz. poslovodni delovni mesti. Ni pa mogoče iz njih ugotoviti organizacije poslovanja in delovnih procesov pri toženi stranki, še manj pa je mogoče za njih trditi, da že na prvi pogled vplivajo na položaj toženke na trgu. Zgolj dejstvo, da podatki, ki so vsebovani v dokumentih, katerih prepoved nadaljnje uporabe in razkritja predlaga toženka, niso javni in niso dostopni konkurenčnim družbam in osebam, še ne pomeni, da imajo tudi tržno vrednost. V čem je konkretna tržna vrednost podatkov oz. vsebine v teh listinah, pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Dejstva, na katera se sklicujeta stranki, morajo biti zatrjevana določno, takšno pa zatrjevanje dejstev glede tržne vrednosti podatkov s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo. Pavšalno zatrjevanje dejstev je torej izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki sicer nedovoljeno skušajo nadomestiti pomanjkljivo predhodno trditveno podlago glede tržne vrednosti teh podatkov, ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj, zato jih kot take pritožbeno sodišče zavrača. Tožena stranka namreč ne pojasni, kateri podatki iz opisnih listov delovnih mest niso objavljeni v objavah prostih delovnih mest in zakaj ter v čem imajo ti podatki tržno vrednost, ter nadalje na kakšen način bi razkritje teh podatkov (in katerih natančno) lahko poslabšalo njen konkurenčni položaj in kako.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, s katerim bi toženo stranko spodbudilo h konkretizaciji navedb, saj je (ob ustrezni skrbnosti) morala računati na obveznost postavitve zadostnih trditev. Na vso relevantno pravno podlago, t.j. na določbe ZPosS se je v svojem predlogu sklicevala že tožena stranka sama, tožeča stranka pa je na te iste določbe v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2022 oprla svojo opredelitev do navedb tožene stranke (v tem smislu sklep prvostopnega sodišča tudi v ničemer ne predstavlja odločbe presenečenja). V vlogi je tako izpostavila, da navedeni podatki po vsebini ne predstavljajo poslovne skrivnosti skladno z ZPosS, prav tako je opozorila, da iz vloge tožene stranke ni jasno, kako naj bi bil iz zadevnih dokumentov razviden način odločanja ter organizacija poslovanja ter delovnih procesov. S tem je tožeča stranka opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke, ki pa je slednja v nadaljnji vlogi ni ustrezno dopolnila, čeprav je ugovor tožeče stranke terjal ustrezen odgovor tožene stranke. Materialno procesno vodstvo tako ni bilo potrebno, saj je šlo za povsem jasne pravne položaje oz. vidike, ki jih je izpostavila že druga stranka.

13. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je tudi očitek o kršitvi postopka, ker naj bi prvostopenjsko sodišče odločilo mimo trditvene podlage strank, neutemeljen. Da iz objave prostega delovnega mesta za druga delovna mesta (strokovni sodelavec) izhaja, da so nekateri podatki iz opisnih listov delovnih mest razkriti, je sodišče prve stopnje ugotovilo znotraj zatrjevanega dejstva, da je tožena stranka razkrila podatke, takšni podatki pa ne morejo imeti tržne vrednosti. Z zgoraj povzeto oceno sodišče prve stopnje torej ni preseglo trditev strank; kršitev postopka po 8. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker se v tem pritožbenem postopku ne odloča o pritožbi zoper končno odločbo, je tudi odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo. Smiselno je uporabljeno določilo 164. čl. ZPP, ki za primere odločitev, ki niso končne odločitve, predvideva, da se odločitev o stroških postopka pridrži za poznejšo odločbo.8 1 Sodišče prve stopnje je štelo, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, saj je ocenilo, da je tudi za nov zahtevek stvarno pristojno. Ali je takšna odločitev pravilna, pa bo stvar presoje v razdruženi zadevi. 2 Prvi odstavek 294. člena ZPP. 3 Glej tudi: mag. Larisa Sotošek: Poslovna skrivnost v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 3-4, 2021, str. 601 4 - je skrivnost, ki ni splošno znana, ali lahko dosegljiva osebam, v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij; - ima tržno vrednost; - imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani, kot skrivnost. 5 Za poslovno skrivnost se sicer lahko štejejo najrazličnejše informacije. Mednje praviloma spadajo različne vrste tehničnih informacij (npr. načrti, risbe, arhitekturni načrti, zemljevidi, algoritmi, metode poučevanja, proizvodni ali popravljalni postopki, tehnike in znanje, formule za proizvodnjo izdelkov, itd.), pa tudi poslovne informacije (metode prodaje in distribucije, seznami dobaviteljev in strank ter profili potrošnikov, poslovne in oglaševalske strategije, trženjski načrti, itd.). - Glej tudi: Gabrščik Luka, Poslovna skrivnost, Revija Odvetnik, št. 106, 2022. 6 Tožena stranka ni navedla, kateri konkretni podatek v navedenih listinah ima tržno vrednost, v čem in zakaj oz. ni navedla, v čem konkretno ima vsebina določene listine zanjo tržno vrednost in kakšno konkretno. 7 Glej tudi: Gabrščik Luka, Poslovna skrivnost, Revija Odvetnik, št. 106, 2022 8 Glej tudi: VSL sklep II Cp 2886/2016.