Jedro

Tožnica je kot noseča delavka v času podaje sporne izredne odpovedi uživala posebno varstvo pred odpovedjo v smislu določb 115. člena ZDR-1, po katerem v času nosečnosti delavki ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca, razen če v primeru razlogov za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca predhodno soglasje poda inšpektor za delo. Za zakonitost odpovedi je torej potrebno predhodno soglasje inšpektorja za delo, kar pomeni, da mora biti pridobljeno pred podajo izredne odpovedi in ne zadostuje, da delodajalec poda le predlog za izdajo soglasja. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka pred podajo izredne odpovedi ni pridobila predhodnega soglasja inšpektorja, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 8 alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, že iz tega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: - ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „natakar – točaj“, ki jo je tožeča stranka prejela dne 26. 7. 2013 (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 26. 7. 2013, zato ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 oz. iz dela, tudi od 27. 7. 2013 dalje (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas od 27. 7. 2013 dalje obračunati in izplačati plačo oz. nadomestilo plače, ki bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač dalje, ji za čas od 27. 7. 2013 dalje vpisati delovno dobo oz. jo prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ ter od bruto prejemkov za tožečo stranko odvesti ustrezne davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 865,59 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila), pod izvršbo (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je izredna odpoved nezakonita, ker pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo pridobljeno soglasje inšpektorja za delo. Po oceni sodišča prve stopnje niti naknadno soglasje inšpektorja za delo ne more sanirati nezakonitosti. Stališče v izpodbijani sodbi je materialno pravno zmotno. Tožena stranka je predlog za podajo soglasja inšpektoratu poslala dne 15. 7. 2013, torej pred podajo izredne odpovedi in je ravnala v skladu z zakonsko zahtevo iz ZDR, ni pa prejela ustreznega odgovora inšpektorata, niti pozitivnega niti negativnega. Zato ni mogoče šteti, da tožena stranka ni izpolnila zahtev iz ZDR, saj tožena stranka ne more biti odvisna od tega, ali inšpektorat svojo obveznost izpolni ali ne. Ker je bila tožena stranka vezana na zakonske roke za podajo izredne odpovedi, ji ni preostalo drugega kot da kljub odsotnosti soglasja poda izredno odpoved. V kolikor bi čakala na odgovor inšpektorata, ki ga še na dan vložitve pritožbe ni dobila, bi zamudila zakonske roke za podajo izredne odpovedi.

Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se ne nanaša na isto dejansko stanje in ne predstavlja referenčnega primera. Gre za vprašanje, zakaj je posebna varovalka glede pridobitve soglasja inšpektorata sploh uzakonjena, to pa je nedvomno le zato, da ne bi prihajalo do zlorab, ko bi delodajalec podal izredno odpoved iz fiktivnih razlogov, dejanski razlogi pa bi predstavljali razloge, zaradi katerih je delavec uvrščen v posebno varovano kategorijo. Če delodajalec sploh ne bi podal predloga za izdajo soglasja, bi držalo stališče sodišča, da je potrebno zakonitost odpovedi presojati v času njene izdaje, vendar v konkretnem primeru ne gre za to situacijo. V obravnavanem primeru bi inšpektorat lahko podal soglasje tudi naknadno, tudi tekom sodnega postopka, ali pa bi sodišče samo meritorno presodilo, ali je odpoved vsebinsko zakonita ali ne. Že na prvi pogled je jasno, da izredna odpoved ni nezakonita, saj je bil postopek izpeljan zakonito, pridobljeni so bili vsi dokazi, očitki ustrezno dokumentirani. Avtomatizem, ki ga je vpeljalo sodišče, ni dopusten, toženi stranki je naloženo nesorazmerno težko breme, ko bi morala v nedogled čakati na mnenje inšpektorja. Da bi se molk organa štel kot negativna odločba, verjetno ni sprejemljivo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki od 1. 8. 2010 za nedoločen čas na delovnem mestu natakar - točaj. Dne 18. 1. 2013 je tožena stranka tožnico obvestila, da ji namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dne 1. 12. 2013 pa ji je odpoved iz poslovnih razlogov tudi vročila. Tožnica navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala, je pa toženo stranko obvestila o svoji nosečnosti in bila v bolniškem staležu zaradi rizične nosečnosti neprekinjeno od 21. 1. 2013 dalje.

Tožena stranka je tožnici dne 26. 7. 2013 vročila izpodbijano izredno odpoved iz razloga na strani delavca zaradi očitane zlorabe bolniškega staleža. Po presoji sodišča prve stopnje je izredna odpoved nezakonita, ker je bila podana brez predhodnega soglasja inšpektorja za delo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 110. in 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in posebno varstvo nosečih delavk pred odpovedjo. Po določbi 8. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica kot noseča delavka v času podaje sporne izredne odpovedi uživala posebno varstvo pred odpovedjo v smislu določb 115. člena ZDR-1, po katerem v času nosečnosti delavki ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca, razen če v primeru razlogov za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca predhodno soglasje poda inšpektor za delo. Zavzelo je pravilno stališče, da so določbe 5. odstavka 115. člena ZDR-1 povsem jasne in da je za zakonitost odpovedi potrebno predhodno soglasje inšpektorja za delo, kar pomeni, da mora biti pridobljeno pred podajo izredne odpovedi in ne zadostuje, da delodajalec poda le predlog za izdajo soglasja. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka pred podajo izredne odpovedi ni pridobila predhodnega soglasja inšpektorja, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z navedenim stališčem in meni, da se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo tudi na uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih (odločbe VDSS opr. št. Pdp 142/2012, Pdp 317/2013, Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 38/2012). Pritožbenim navedbam, da za obravnavano zadevo stališča iz navedenih sodnih odločb ne pridejo v poštev, ker naj ne bi šlo za isto dejansko stanje, ni mogoče pritrditi. Bistveno je, da je glede na citirane določbe 5. odstavka 115. člena ZDR-1 (enake so bile določbe 4. odstavka 115. člena prej veljavnega ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) pogoj za zakonitost izredne odpovedi delodajalca, podane noseči delavki, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo, predhodno soglasje inšpektorja za delo. Odpoved je nezakonita, če predhodnega soglasja ni. V obravnavanem primeru je tožena stranka predlog za soglasje inšpektorja sicer podala pred podajo odpovedi, vendar predhodnega soglasja za izredno odpoved ni pridobila, soglasje pa tudi kasneje ni bilo pridobljeno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, vključno z izpostavljanjem razlike med primeri, ko delodajalec za soglasje zaprosi in primeri, ko soglasja sploh ne zahteva.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je izredna odpoved, podana tožnici, nezakonita ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu toženemu zahtevku. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.