Jedro

Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija). Tožniku mora pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu, če to ne izhaja upnik ni aktivno legitimiran in se njegov zahtevek zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (pod II. tč. 1. 2. in 3. izreka) potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče pod II. v 1. tč. izreka ugovoru tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana ugodilo in v posledici tega v 2. tč. izreka tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v višini 62.756.353,00 SIT s pripadki zavrnilo, v 3. tč. izreka pa je naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 922.948,00 SIT.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je edina pravna naslednica prvotnega tožnika BN, zato je tudi aktivno legitimirana. Prvostopno sodišče nepravilno tudi ni ugodilo zaslišanju prič I. B. in A. B., direktorja banke in direktorja tožnika, ki bi vedela povedati, da je bil prenos sredstev, pravic in obveznosti na sedanjega tožnika izveden.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi ni sporno procesno pravno nasledstvo sedanjega tožnika SD d.d., ampak njegova materialnopravna aktivna legitimacija.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je sedanja tožeča stranka SD d.d. izkazala, da je pravna naslednica prvotnega tožnika BN. Navedeno namreč iz priloženih prevedenih odločb o prenehanju prvotnega tožnika in o prenosu sredstev na sedanjega tožnika, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, izrecno izhaja (glej priloge A/2). Zato procesno pravno nasledstvo sedanjega tožnika ni sporno in je v tem pogledu legitimacija tožeče stranke podana.

Pravni prednik tožeče stranke SD d.d. SC d.o.o. je sicer ob prenehanju prvotnega tožnika BN prevzel vsa njegova sredstva, pravice in obveznosti (glej odločbo z dne 14.6.1991 in z dne 28.2.1992).

Vendar pa je iz omenjenih odločb tudi izrecno razvidno, da se bodo sredstva, pravice in obveznosti prvotnega tožnika na vse ustanovitelje, tudi prednika sedanjega tožnika, prenesle s posebno pogodbo o razporeditvi sredstev na podlagi zaključne bilance bivših ustanoviteljev. Predvidena je bila torej posebna pogodba ustanoviteljev, s katero bi si morali med seboj razdeliti vsa sredstva in pravice prvotnega tožnika. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala sedanja tožeča stranka predložiti pogodbo, iz katere bi bilo razvidno, da je ravno omenjena terjatev, ki je predmet tožbe, prešla nanjo. S tem bi tudi izkazala, da ji pripada pravica iz materialnopravnega razmerja nasproti toženi stranki. Vprašanje aktivne legitimacije se namreč presoja tudi po materialnem pravu, ne le po procesnem. Ker tožeča stranka takšne pogodbe ni predložila, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da ni izkazala, da je upravičenka napram toženi stranki iz materialno pravnega razmerja. Glede na zgoraj omenjene odločbe, v katerih so sodelovali vsi ustanovitelji prvotnega tožnika in glede na njihov dogovor ob njegovem prenehanju, namreč ni mogoče z zanesljivostjo zaključiti, da je sedanja tožeča stranka tudi upravičenka iz materialnopravnega razmerja za navedeno terjatev napram toženi stranki. Zato je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo zahtevek sedanjega tožnika, ker ta v materialnopravnem pogledu svoje aktivne legitimacije ni izkazal. To pa tudi pomeni, da tožeča stranka v svoji pritožbi nima prav, ko trdi, da ji posebne pogodbe o prenosu terjatev ni bilo potrebno predložiti, ker je v procesnem pogledu njena aktivna legitimacija podana. Glede na vsebino obeh odločb ob prenehanju prvotnega tožnika, bi lahko po oceni pritožbenega sodišča, tožeča stranka izkazala svojo materialnopravno legitimacijo le na podlagi pogodbe o razporeditvi sredstev vseh treh ustanoviteljev. Dokaz z zaslišanjem prič, ki ga je tožeča stranka predlagala v tem primeru, ne bi zadostoval. Zato je prvostopno sodišče ta dokaz pravilno zavrnilo.

Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje po 353. čl. ZPP/99 potrditi.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela nosi v skladu z 1. odst. 165. čl. ZPP/99 v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/99 sama svoje stroške pritožbenega postopka.