Jedro

Zaradi kršitve osebnostnih pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi v nobenem primeru ni pravno priznana škoda, predstavlja pa lahko pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin.

Krog oblik nepremoženjske škode je zaprt, zato za tiste nepremoženjske škode, ki niso pravno priznane, ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

Kadar je mogoče odpravo posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin doseči že z vzpostavitvijo prejšnjega stanja oziroma z ugotovitvijo kršitve, je takšen način odprave posledic v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave.

Manjkajo navedbe o tem, kako se očitano diskriminatorno in šikanirajoče ravnanje toženke odraža v njihovem duševnem doživljanju in kakšne posledice pušča v njihovem psihofizičnem stanju.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki uveljavljali odškodnino v višini 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka je sodišče odločilo, da bo o pravdnih stroških odločeno naknadno s posebnim sklepom. V dopolnilnem sklepu z dne 17. 5. 2017 je sodišče prve stopnje tožnikom naložilo povračilo 942,73 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obe odločitvi se pritožujejo tožniki. V pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarjajo, da je bila kršitev njihovih osebnostnih pravic ugotovljena v sodbi I P 2453/2015, s katero je bilo odločeno, da jih je toženec nezakonito izključil iz društva. Sodba je pravnomočna in zavezujoča. Kršena je bila osebnostna pravica tožnikov do združevanja. Dejstvo nezakonitega postopka izključitve predstavlja protipravnost, o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla. Postopek izključitve iz društva je bil izveden z namenom kaznovanja tožnikov, zato dobi prizadeta dobrina še dodaten pomen. Sodba neutemeljeno navaja, da tožbeni zahtevek ne opredeljuje škode. Tožniki so navedli svoja občutja ob vrnitvi zdravstvene dokumentacije, ko niso bili obveščeni in vabljeni na srečanja, ko so bili drugače obravnavani pri prijavi na športne dogodke oziroma rehabilitacijo. Toženec bi moral vsem osebam z ustrezno diagnozo oziroma statusom invalida dopustiti sodelovanje, in to ne glede na članstvo. Izključitev je bila zavestna in naklepna. Opozarjajo na žaljivo argumentacijo sodbe v zvezi z občutki zadrege, ponižanosti in izločenosti. Nezakonita izključitev iz društva je pripeljala do situacije, da so se jih ostali člani začeli izogibati, kar je pri tožnikih povzročilo hudo duševno bolečino in stisko. Med strankami je večkrat prišlo do verbalnega konflikta. Vse navedeno predstavlja nepremoženjsko škodo, ki so jo tožniki dokazovali s pojasnjevanjem občutkov in čustev. Izpostavljajo primerljivo sodno prakso – tožbo P. P. v zvezi z odškodnino zaradi izključitve in šikaniranja. Poudarjajo, da so bili več kot eno leto brez članskih pravic, ter pojasnjujejo obstoj vzročne zveze med kršitvijo pravice in duševnimi bolečinami. Pripominjajo, da zastopnik društva ne deluje v lastnem imenu. Konkretne objave pa se ne štejejo za mnenje ene osebe, ampak za uradno stališče društva. Menijo, da se izpodbijana sodba nerazumljivo odmika od sodne prakse in izpostavljajo procesno kršitev zaradi odsotnosti izvedbe zaslišanja priče K. K., ki bi potrdila zatrjevanja tožnikov o šikaniranju ter o njihovih čustvenih posledicah.

Pritožniki predlagajo, da sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in ugodi njihovemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. V razširitvi pritožbe tožniki grajajo odločitev prvega sodišča glede pravdnih stroškov postopka.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožencu, ki pa se nanju ni odzval. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožniki so vtoževali odškodnino zaradi kršitve osebnostne pravice do združevanja ter zaradi pretrpljenih duševnih bolečin iz razloga oteževanja uveljavljanje članskih pravic, okrnjene integritete, osebnega dostojanstva, socialne izključenosti ter zaradi šikaniranja in diskriminacije. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi odsotnosti obstoja predpostavk odškodninskega delikta. Napravilo je celovito, logično in življenjsko prepričljivo dokazno oceno, ki sledi vsem napotkom iz 8. člena ZPP, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče. 7. Zaradi kršitve osebnostnih pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi v nobenem primeru ni pravno priznana škoda, predstavlja pa lahko pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin1. 8. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, so omejene le na primere, taksativno navedene v 179., 180., 181. in 182. členih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Krog oblik nepremoženjske škode je zaprt, zato za tiste nepremoženjske škode, ki niso pravno priznane, ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

9. Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika ter učinkujejo zoper vsakogar in imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Pravica do združevanja zahtevanih lastnosti in značilnosti nima, ker ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti. Vezana je na določene pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za včlanitev v društvo. Moč jo je primerjati z volilno pravico, ki je prav tako vezana na določen status – državljanstvo in starost – pri kateri prav tako gre za osebno pravico, ki ni hkrati osebnostna pravica. Pravica do združevanja je ustavna človekova pravica, ki pa ni hkrati (civilna) osebnostna pravica. Zato vtoževana škoda ne sodi v krog pravno priznanih škod po določbi 179. člena OZ.2 Primarno varstvo vseh človekovih pravic je zagotovljeno z učinkovitim sistemom preprečevanja in odpravljanja kršitev. Kadar je mogoče odpravo posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin doseči že z vzpostavitvijo prejšnjega stanja oziroma z ugotovitvijo kršitve, je takšen način odprave posledic v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave. Toženčeva kršitev je bila sanirana z izdajo odločbe I P 2453/2015, ki je odpravila enoletno izključenost tožnikov iz društva. To pomeni, da tožbeni zahtevek tožnikov že na tej podlagi, do katere se sodišče prve stopnje sicer ni opredelilo, ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju prvega sodišča, da tožniki škode niso ustrezno konkretizirali. Sodišče prve stopnje se je natančno opredelilo do vsakega od očitanih ravnanj, nato pa podalo še celostno opredelitev. Pravilno je zaključilo, da so zatrjevanja tožnikov v zvezi s škodo preveč splošna. Vzročna zveza med kršitvami in škodo ni konkretizirana. V tožbeni naraciji so tožniki zelo posplošeno zatrjevali, da trpijo duševne bolečine iz razloga oteženega uveljavljanja članskih pravic. Zaradi diskriminacije in šikaniranja naj bi izgubili večino socialnih stikov. Manjkajo pa navedbe o tem, kako se vse navedeno odraža v njihovem duševnem doživljanju in kakšne posledice pušča v njihovem psihofizičnem stanju. Tudi v pripravljalnih vlogah so zelo splošno navajali, da so jim psihične bolečine nastale zaradi „ponižujočega in šikanirajočega“ dejanja toženke. Ponovno umanjka konkretizacija, kako so se ta dejanja odražala v notranjem doživljanju, torej na psihičnem in fizičnem področju tožnikov.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvemu tožniku v času izključitve ni bilo onemogočeno sodelovanje na šahovskih športnih dogodkih. Res pa je, da se je moral nanje sam prijaviti. Zatrjevanja prvega tožnika, da se je zato počutil izključeno in nesprejeto, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izpolnjujejo standarda pravno priznane škode. O tem je podalo prvo sodišče obširno obrazložitev v 79. in 80. točki izpodbijane sodbe. Enako velja tudi glede udejstvovanja tretjega tožnika na tekmovanju v namiznem tenisu. Tudi pri njem je umanjkala izkazanost intenzivne in dolgotrajne duševne prizadetosti, poleg tega pa je tretji tožnik celo sam priznal dejstvo neudeležbe na tekmovanju v namiznem tenisu v letu 2013. 12. Odsotnost ustrezne trditvene podlage v zvezi z izkazanostjo intenzivne in dolgotrajne duševne prizadetosti zaradi dejstva, ker se v letu 2013 ni mogel udeležiti obnovitvene rehabilitacije, velja tudi za drugega tožnika. Obsežno pojasnilo o tem izhaja iz 83. do 85. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

13. Tožniki so zatrjevali, da so bili na pikniku ponovno diskriminirani, ker zanj niso prejeli vabila. Takšna trditvena podlaga je preozka, saj tožniki niso, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnja, zatrjevali konkretnih duševnih bolečin in stiske glede dogajanja v povezavi s piknikom, ampak le na splošno in v povezavi z vsemi zatrjevanimi kršitvami.

14. Vzroka za izgubo socialnih stikov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moč pripisati ravnanju toženca. Tožniki niso izkazali toženčevega vpliva na člane na način, da prekinejo s tožniki interakcijo. Do teh okoliščin se je sodišče opredelilo v 87. in 88. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

15. Sklicevanje na zadevo P. P. ne more biti uspešno, saj je treba upoštevati specifike posamičnega primera. Izključitev tožnikov je trajala le leto dni, kar ni značilnost prej navedenega primera. Poleg tega pa posamična zadeva še ne more predstavljati ustaljene sodne prakse.

16. Pritožba pravilno ugotavlja, da zastopniki društva delujejo v funkciji društva in ne v svojem imenu. Vendar pa navedeno na končno odločitev v zadevi nima odločilnega vpliva. Zahtevek je bil zavrnjen zaradi odsotnosti ustrezne trditvene podlage. Zato so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja o procesnih kršitvah zaradi neizvedbe zaslišanja priče K. K. Pričo so tožniki predlagali zaradi potrditve njihovih zatrjevanj o šikaniranjih toženca in o čustvenih posledicah na tožnikih. Ker pa tožniki, kot je bilo že večkrat opozorjeno, ustrezne podlage o čustvenih posledicah niso podali, je bil dokazni predlog za zaslišanje priče pravilno zavrnjen.

17. Sdišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev in je tožbeni zahtevek zavrnilo, zato je neutemeljena tudi razširitev pritožbe, ki se nanaša na dopolnilni sklep z dne 17. 5. 2017. V dopolnilnem sklepu je prvo sodišče odločilo še o stroških pravdnega postopka, ki so jih tožniki dolžni plačati tožencu. Tožniki sami odmeri pravdnih stroškov ne oporekajo, kar je narekovalo tudi potrditev odločitve v izpodbijanem sklepu. Tožniki s tožbenim zahtevkom niso uspeli, zato so dolžni tožencu povrniti odmerjene pravdne stroške.

18. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Primerjaj sodbo in sklep II Ips 821/2005 2 Primerjaj sodba VS RS II Ips 99/2013, sodba I Cp 863/2017, Cp 206/2012.