Jedro

Mehanizem nastanka telesne poškodbe (ravno to pa besedna zveza "podrl na tla" opisuje) kot del opisa kaznivega dejanja za njegov obstoj sam po sebi ni pomemben, saj se v besedilu kazenskopravne norme ne pojavlja kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni A.W. je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 250.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.12.2003 obsojenega A.W. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.6.2005 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3.12.2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.6.2005, razveljavi in zadevo vrne v obravnavo sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je nepravilna trditev zahteve, da izvršitveno dejanje obdolženca ni opredeljeno. Izrek 'ga je podrl na tla' bi bil lahko natančnejši vendar zadošča, obrazložitev sodbe pa dovolj obširno pove, da je sodišče v celoti verjelo izpovedi oškodovanca, ki je podrobno opisal, kako ga je obdolženec napadel. S tem ko omenja obdolženčevo starost in njegove življenjske izkušnje, izpodbijana sodba tudi obrazloži obdolženčev subjektivni odnos do posledice. Navaja, da zahteva tudi nima prav, ko glede nastale telesne poškodbe trdi, da obstaja neskladje med mnenjem izvedenca in ugotovitvami sodbe. Izvedenec je ugotovil raztrganje vezi med ramenskim odrastkom in ključnico na desni rami oškodovanca in to mnenje je sodišče tudi sprejelo. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom obsojenega, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da izvršitveno ravnanje obdolženca ni opredeljeno, ker izrek sodbe najprej govori o tem, da je obsojenec oškodovanca A.B. "podrl na tla", v nadaljevanju pa o moči sunka, ki naj bi povzročil padec oškodovanca. Pri opisu kaznivega dejanja je bistveno, da vsebuje tiste konkretne okoliščine primera, iz katerih so razvidni vsi zakonski znaki posameznega kaznivega dejanja, poleg tega pa mora biti vselej konkretiziran v tolikšni meri, da je iz njega določno razvidno, na kateri konkretni življenjski primer (historični dogodek) se nanaša. Tem kriterijem opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustreza. Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 134. členu KZ je namreč podano, če storilec oškodovancu povzroči eno ali več poškodb, ki so alternativno naštete v prvem odstavku te določbe KZ. Mehanizem nastanka takšne poškodbe (ravno to pa besedna zveza "podrl na tla" opisuje) torej kot del opisa kaznivega dejanja za njegov obstoj sam po sebi ni pomemben, saj se v besedilu kazenskopravne norme ne pojavlja kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Ta okoliščina pri odločanju sodišča predstavlja predvsem podlago (dejanske) ugotovitve, da med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico, to je hudo telesno poškodbo, obstaja vzročna zveza. Glede na navedeno so torej zakonski znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz prvega odstavka 134. člena KZ v izreku sodbe sodišča prve stopnje zadostno opredeljeni, izrek sodbe pa ni niti nerazumljiv, niti ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, torej tudi zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Prav tako ni moč pritrditi trditvi zahteve, da ni zadostno opredeljena in obrazložena krivdna oblika storitve očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se je (na četrti strani sodbe) opredelilo do subjektivnega elementa kaznivega dejanja in v utemeljitev navedlo razumne razloge, pritožbeno sodišče pa je (prav tako na četrti strani sodbe) popolno odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je tako glede na starost obsojenca sklepalo na obstoj njegovih življenjskih izkušenj in s tem utemeljilo očitek, da bi se obsojeni moral in mogel zavedati vseh znakov kaznivega dejanja, vključno s prepovedano posledico. Sodišče je takšen zaključek napravilo ob upoštevanju tudi drugih dejanskih okoliščin primera (neutrjena in s peskom posuta tla), zato je njegovo sklepanje razumno in pravilno, ter v nasprotju s trditvijo zahteve ne pomeni, da je sodišče zavzelo stališče, po katerem je vsak moški nad 55 let že objektivno kazensko odgovoren za vsakršno telesno poškodbo. S tem ko je sodišče navedlo razloge za obstoj nezavestne malomarnosti, pa je dejanje logično tudi razmejilo od naključja, česar naj potrditvah zahteve ne bi storilo.

V zvezi z opozorilom zahteve na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 47/99 z dne 20.6.2002 Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v bistvenem za različna primera. V citirani zadevi se opozorilo Vrhovnega sodišča namreč nanaša na pomanjkljivost pri obrazložitvi krivdne oblike zavestne malomarnosti, medtem ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo dejanje storjeno z nezavestno malomarnostjo, katere utemeljitev zahteva drugačne razloge, te pa izpodbijani sodbi, kot je obrazloženo zgoraj, vsebujeta.

7. Kjer pa vložnik zahteve povzema izpovedbo oškodovanca A.B. in zagovor obsojenega ter ponuja svoje videnje dogajanja, s tem graja dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče pritrditi v tem, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih očitkih glede obsega poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec. Višje sodišče je v zvezi z odločilnimi dejstvi jasno sprejelo razloge sodišča prve stopnje in jih ocenilo kot pravilne ter se s tem zadostno opredelilo do pritožbenih navedb. Zgolj zaradi tega, ker vložnik odločitev višjega sodišča zavrača in sodi, da je ta neutemeljena, ni mogoče trditi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem očitki zahteve za varstvo zakonitosti glede obsega poškodb oškodovanca v pretežni meri zopet grajajo predvsem dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje ter s tem uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

9. Prav tako je neutemeljen očitek zahteve, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu, zlasti medicinsko dokumentacijo ter izvidom in mnenjem izvedenca medicinske stroke T.V., dr. med. Takšnih nasprotij po ugotovitvi Vrhovnega sodišča ni, temveč sodba prve stopnje korektno povzema ugotovitve izvedenca in jih pravilno presoja kot hudo telesno poškodbo. Kolikor pa zahteva zatrjuje nasprotje med samo medicinsko dokumentacijo in izvidom izvedenca medicinske stroke glede diagnoze poškodbe oškodovanca, pa se (ponovno) spušča v oceno dokazov, kar v tem izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno.

10. Neutemeljene so tudi trditve zahteve o nejasnosti glede datuma storitve kaznivega dejanja. Na enako pritožbeno navedbo je z jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, odgovorilo že sodišče druge stopnje.

11. Zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.W.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.