Jedro

Prirejanje dela na blagajni tako, da omogoča zaračunavanje in kasiranje denarja za kupljeno blago mimo blagajne, kar je bil dejanski stan tožničine kršitve, ne more pomeniti ravnanja blagajničarke majhnega pomena, ki bi izključevalo njeno disciplinsko odgovornost, ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov. Bistvo tožnici očitanih kršitev je namreč v nepravilnem načinu dela v nasprotju z načeli blagajniškega poslovanja, ne pa sama višina protipravne prilastitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 29.11.1993 in z dne 24.12.1993, s katerima je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice nazaj na delo ter povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnici zaradi neupoštevanja pravil za poslovanje, to je opravljanja blagajniških poslov v nasprotju s predpisi o blagajniškem poslovanju, v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe sporni disciplinski ukrep zakonito izrečen.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo določbe 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, da je dokazno breme, da obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice, na strani delodajalca, to je tožene stranke. To velja tako glede teže tožnici očitane kršitve, saj je šlo za ravnanje, ki bi ga bilo potrebno v smislu določb Kazenskega zakonika Republike Slovenije opredeliti za dejanje majhnega pomena, kot glede okoliščin kršitve ter olajševalnih okoliščin.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. Rs, št. 46/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, s katerim se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Za materialnopravno presojo zakonitosti spornega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja so bistvene ugotovitve nižjih sodišč, da je tožena stranka v disciplinskem postopku pravilno ugotovila, da tožnica dne 23.9.1993 v nasprotju s pravili blagajniškega poslovanja na blagajni ni blokirala dveh internih blokov o vrednosti nakupa mesa in denarja v vrednosti teh nakupov ni odvedla v blagajno, čeprav je na blagajniškem listku ročno pripisala vrednost teh nakupov, tako da je stranka plačala celotni seštevek. Naslednja pomembna dejanska ugotovitev pa je, da poleg okoliščin na strani tožnice, ki jih navaja že sporna disciplinska odločba, drugih olajševalnih okoliščin sodišče ni našlo.

Revizijsko sodišče soglaša, da je tožena stranka tožničino ravnanje utemeljeno opredelila v smislu določb 20. in 32. točke 80. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke kot opravljanje blagajniških poslov v nasprotju s predpisi o blagajniškem poslovanju, oziroma kot neupoštevanje pravil o poslovanju, za kar je v 105. členu navedene pogodbe izrecno predviden izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Ob hkratni ugotovitvi disciplinske komisije, da je bila sicer tožnica prvič v disciplinskem postopku, da pa je bila v zvezi z delom večkrat neformalno opominjana in ji je bilo zaradi nepravilnosti ter odnosov s sodelavci večkrat odrejeno delo v drugi prodajalni, teh ugotovitev pa tožnica v sodnem postopku ni zanikala, revizijska navedba, da tožena stranka ni dokazala obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 9. člena konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, akt o notifikaciji nasledstva - Ur. l. RS, št. 15/92), ni utemeljena.

Obe nižji sodišči sta pravilno poudarili visoko stopnjo odgovornosti blagajničarke za delo na blagajni ob upoštevanju bistvenih načel blagajniškega poslovanja. Prirejanje dela na blagajni tako, da omogoča zaračunavanje in kasiranje denarja za kupljeno blago mimo blagajne, kar je bil dejanski stan tožničine kršitve, ne more pomeniti ravnanja blagajničarke majhnega pomena, ki bi izključevalo njeno disciplinsko odgovornost, ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov. Bistvo tožnici očitanih kršitev je namreč v nepravilnem načinu dela v nasprotju z načeli blagajniškega poslovanja, ne pa sama višina protipravne prilastitve.

Glede olajševalnih okoliščin, ki bi pogojevale eventualni izrek pogojnega disciplinskega ukrepa, je tožena stranka že sama ugotovila, da je bila tožnica tokrat prvič v disciplinskem postopku. Očitno je pri tem upoštevala, da je bila tožnica dolgoletna delavka, saj je sočasno ugotovila, da je bila pri delu že večkrat neformalno opominjana na napake. Ker tožnica v postopku pred sodiščem tudi sama ni navedla še drugih olajševalnih okoliščin, neutemeljeno očita toženi stranki, da olajševalnih okoliščin, ki bi pogojevale pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa, ni popolno ugotovila.

Kolikor pomenijo olajševalne okoliščine posamezna dejstva iz osebne sfere delavca, jih je dolžan delavec v sodnem postopku navesti, kolikor jih niso ugotovili že sami disciplinski organi delodajalca. Glede tovrstnih olajševalnih okoliščin se delavec v sodnem postopku ne more sklicevati na obrnjeno dokazno breme glede obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja v smislu 9. člena Konvencije MOD št. 158, saj ni nujno, da bi bile delodajalcu oziroma toženi stranki te okoliščine sploh znane. Takšno stališče ni v nasprotju s stališči, ki jih je sodišče zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 200/99, na katero se sklicuje revizija in katere predmet sodnega odločanja niti ni bil disciplinski ukrep.

Glede na povedano revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe ni utemeljen. Zato je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.