Jedro

Tožnik od 1. 1. 2018 dalje delo kot samostojni podjetnik opravlja za drugo televizijo. Ne sicer v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, pač pa na podlagi samozaposlitve. To predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze po 118. členu ZDR-1. Zato tožniku po 1. 1. 2018 ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženi stranki in ostalih pravic.

Zaradi učinka litispendence ni dopustno uveljavljati procesnega pobotnega ugovora potem, ko je že tekla pravda glede iste terjatve po nasprotni tožbi pred istim sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu novinar specialist (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za navedeno obdobje prijavi v obvezno zavarovanje in mu obračuna bruto plačo v višini 32. plačnega razreda, in sicer v zneskih, ki so razvidni iz II. točke izreka, odvede davke in prispevke, ter mu izplača razliko med neto plačo in prejetim plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nezakonito prenehalo z 31. 12. 2017 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v bruto znesku 8.912,76 EUR ter mu po odvodu davka in prispevkov izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da mu obračuna regrese za letni dopust od leta 2013 do 2017 v bruto zneskih, ki so razvidni iz V. točke izreka, odvede davke in mu izplača neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 5. 1. 2012 do izdaje prvostopenjske sodbe na drugih (višje vrednotenih) delovnih mestih, za čas od 5. 1. 2012 do 31. 12. 2012 ter od 1. 1. 2018 do izdaje prvostopenjske sodbe pa na delovnem mestu novinarja specialista in posledično tudi reparacijske zahtevke (VI. točka izreka). S sklepom je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke (VII. točka izreka) in zaradi umika tožbe z zahtevki za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu novinar komentator ter reparacijo in reintegracijo, postopek v tem delu ustavilo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti sodne stroške spora v znesku 1.037,78 EUR (IX. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je opravljeno delo glede na opise delovnih mest pri toženi stranki po vsebini najbolj ustrezalo delovnim mestom novinarja glavnega komentatorja/voditelja, novinarja komentatorja oziroma novinarja specialista analitika, zlasti ker je vodil oddaje v živo. Delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki, se ni nanašalo le na zbiranje in oblikovanje informativnih vsebin, kar je opravilo novinarja specialista, temveč tudi na programske vsebine. Zato je tožnikovo delo primerljivo delu novinarja specialista analitika. Prav tako se po oceni tožnika vodenje najzahtevnejših oddaj nanaša na vodenje oddaj v živo. V zvezi z vsebino dela bi moralo sodišče slediti izpovedi producenta A.A., ne pa ostalim pričam, ki niso poznale sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki in so subjektivno ocenjevale pojme iz opisov delovnih mest. Tožnik opozarja, da se naloge delovnih mest novinarja glede na veljavno sistemizacijo med seboj prekrivajo, pri čemer je potrebno upoštevati vrstni red opravil iz opisa delovnih mest. Po stališču tožnika bi moralo sodišče pri ugotavljanju vsebine tožnikovega dela oziroma pojmov iz opisov delovnih mest uporabiti načelo v korist delavca. Glede zavrnitve priznanja delovnega razmerja tožniku za čas od 5. 1. 2012 do 31. 12. 2012 ni mogoče uporabiti določila o splošnem petletnem zastaralnem roku. Nasprotuje presoji sodišča glede datuma sodne razveze, saj tožnik ni v delovnem razmerju pri konkurenčni televiziji B., temveč opravlja delo kot samozaposlena oseba oziroma samostojni podjetnik. Zato bi moralo sodišče razvezati pogodbo z datumom izdaje prvostopenjske sodbe, tožniku pa priznati še regres za leto 2018 in prisoditi denarno povračilo v višjem znesku. Sodišče pri odmeri denarnega povračila ni upoštevalo prikrajšanja tožnika pri prejemkih po datumu prenehanja delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep o zavrženju pobotnega ugovora iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče z dopustitvijo spremembe tožbe in ugoditvijo zahtevku za delovno mesto novinarja specialist kršilo določbe materialnega in procesnega prava. Trdi, da je bilo tožnikovo delo primerljivo z delom redaktorja VI, napovedovalca voditelja oziroma novinarja. Ker je tožnik pri toženi stranki z delom prenehal 31. 12. 2017, naslednji dan pa pričel opravljati delo kot samostojni podjetnik pri konkurenčni televiziji (B.), ni upravičen do denarnega povračila. Po mnenju tožene stranke je določitev denarnega povračila v višini šest plač nesorazmerna in nerazumna. Tožena stranka meni, da pobotnega ugovora, ki izhaja iz nasprotne tožbe, ni mogoče zavreči zaradi litispendence. Do litispendence ne more priti v primeru, ko tožena stranka uveljavlja ugovor pobota z nasprotno tožbo. Po mnenju tožene stranke izrek sodbe nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe, saj je sodišče pobotni ugovor zavrglo, obenem pa delno ugodilo pobotnemu ugovoru s tem, ko je neto zneske plač zmanjšalo za prejemke na podlagi civilnih pogodb. Ker sodišče ni ovrednotilo višine neto zneskov, je odločitev po vsebini neizvršljiva. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Obe stranki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožb. Tožnik uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožnik je s pravočasno tožbo zahteval priznanje delovnega razmerja na delovnem mestu novinarja komentatorja oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu novinarja, pri čemer je toženo stranko že v tožbi in nato še v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2018 v skladu z 227. členom ZPP pozval, da predloži Akt o sistemizaciji delovnih mest oziroma opise delovnih mest, s katerim sam ni razpolagal, da bo lahko ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek. Tožena stranka je opise delovnih mest priložila šele svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2018, tožnik pa pred tem niti ni imel možnosti preveriti formalnih nazivov delovnih mest. Po predložitvi opisov delovnih mest je tožnik zahtevek oblikoval tako, da je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja in pravic za delo novinarja specialista. Prav tako je v tem sporu bistvena oziroma odločilna ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev delovnega mesta pa je bistvena le iz vidika višine tožbenih zahtevkov oziroma plač. Tožniku je bilo prisojeno manj (32. plačni razred), kot je v tožbi sprva zahteval (41. plačni razred). Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče z odločitvijo o priznanju pravic za delo novinarja specialista kršilo določbe materialnega in procesnega prava.

8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili v času od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 v razmerju med tožnikom in toženo stranko podani elementi delovnega razmerja za polni delovni čas, in sicer za delo novinarja specialista, ne pa višje vrednotenih delovnih mest novinarja. Takšno presojo je sodišče pravilno utemeljilo z ugotovitvami, da je tožnik zbiral informacije, poročal z dogodkov, izvajal osnovno montažo zvoka in slike, vodil evidence, pripravljal poročila oziroma pripravljal in vodil oddaje; da so v uredništvu, kamor je spadal tožnik, zaposleni opravljali podobna dela na delovnem mestu novinar specialist; ter da tožnik ni opravljal raziskovalnega novinarstva in komentiranja. To potrjujejo izpovedi urednikov C.C., D.D., E.E. in F.F..

9. Tožnik v pritožbi navaja, da je poleg programskih zbiral in oblikoval tudi informativne vsebine, kar je opravilo delovnega mesta novinarja specialista. Ob pravilni ugotovitvi sodišča, da tožnikovega dela in načina zbiranja podatkov ni mogoče šteti za raziskovalno novinarstvo, ki se zahteva za delo novinarja specialista analitika, so neutemeljene navedbe tožnika, da je njegovo delo ustrezalo navedenemu delovnemu mestu. Glede na to, da tožnik ni komentiral dogodkov v smislu posebnega novinarskega žanra, za katerega je značilno analitično poznavanje določene teme, so neutemeljene tudi navedbe, da je tožnik opravljal delo novinarja glavnega komentatorja. V opisih delovnih mest in izpovedi nadrejenih urednikov ni podlage za tožnikovo stališče, da že samo vodenje oddaj v živo pomeni, da je takšna oddaja hkrati tudi najzahtevnejša. Ker sta komentiranje in vodenje najzahtevnejših oddaj tipični opravili delovnega mesta novinarja komentatorja, upoštevajoč tudi dejanski obseg dela in organizacijo delovnega procesa pri delodajalcu, ki jih tožnik ni opravljal, ni odločilen vrstni red posameznih opravil v opisih delovnih mest. Pri ugotavljanju vsebine tožnikovega dela gre, upoštevajoč pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, za dejansko vprašanje. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika v pritožbi na razlago v korist delavca. Tudi tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bilo delo tožnika po vsebini primerljivo delovnim mestom redaktorja VI, napovedovalca voditelja oziroma novinarja, saj opravljanja del in nalog na teh delovnih mestih ni potrdila nobena od zaslišanih prič.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče razvezati pogodbo o zaposlitvi z datumom izdaje prvostopenjske sodbe. Tožnik od 1. 1. 2018 dalje delo kot samostojni podjetnik opravlja za B.. Ne sicer v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, pač pa na podlagi samozaposlitve. To predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Zato je potrebno pritrditi odločitvi sodišča, da tožniku po 1. 1. 2018 ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženi stranki in ostalih pravic, vključno z regresom za letni dopust za leto 2018. 11. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo denarno povračilo v višini šest plač. Prikrajšanje pri prejemkih po datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi samo po sebi, brez upoštevanja ostalih kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ne utemeljuje zvišanja dosojenega denarnega povračila. Sodišče je upoštevalo tudi ostale, zakonsko določene kriterije za odmero denarnega povračila, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je zaposlitev tožnika, po poklicu grafičnega tehnika, pri toženi stranki trajala pet let, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri upoštevalo še tožnikovo samozaposlitev v obliki prekarnega sodelovanja in dejstvo, da v novinarstvu tožnik težko pride do zaposlitve. Glede na to, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko kljub obstoju elementov delovnega razmerja vse od leta 2013 dalje ni ponudila tožniku zaposlitve pri njej, so neutemeljene njene navedbe, da bi morala biti odmera denarnega povračila nižja zaradi prenehanja sodelovanja med strankama po volji tožnika. Drugih razlogov, zakaj bi moralo biti nižje, pa tožena stranka niti ne navaja.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da zaradi učinka litispendence ni dopustno uveljavljati procesnega pobotnega ugovora potem, ko je že tekla pravda glede iste terjatve po nasprotni tožbi pred istim sodiščem. Takšno stališče je skladno z že zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča (prim. sodba in sklep VIII Ips 236/99 z dne 15. 2. 2000). Nasprotna stališča tožene stranke v pritožbi so materialnopravno zmotna. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, ker je sodišče zavrglo pobotni ugovor, obenem pa toženi stranki naložilo izplačilo neto plač, zmanjšane za prejemke za opravljeno delo. Že tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval izplačilo v višini razlike med plačo, ki bi mu sicer pripadala in plačilom, ki ga je prejel na podlagi civilnih pogodb. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da je sodišče z ugoditvijo temu zahtevku delno ugodilo tudi pobotnemu ugovoru. Glede na to, da sodna praksa dopušča opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč in jih šteje za ustrezen izvršilni naslov, takšna odločitev ni neizvršljiva.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo, ker ta vloga ni pripomogla k rešitvi tega spora (155. člen ZPP).