Jedro

V hipotekarni tožbi mora tožnik zatrjevati obstoj zavarovane terjatve. Če iz tožbenih trditev sledi, da s hipoteko zavarovana terjatev ne obstoji, tožba ni sklepčna. Tako tožbo je treba zavrniti, kljub temu, da po zemljiškoknjižnih podatkih hipoteka formalno še obstoji, saj materialne podlage za njen obstoj ni.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže. II.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in izpodbijana sodba v točki II.1 spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek, da je tožeča stranka upravičena zahtevati, toženec pa dopustiti poplačilo terjatve v znesku 79.231,77 €.

V točki II.2. izreka vsebovana odločitev o stroških postopka se spremeni tako, da je tožeča stranka v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati 4.077,10 € pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

III.

Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati 2.852,00 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je tožeča stranka upravičena zahtevati, toženec pa dopustiti poplačilo tožničine terjatve v višini 79.231,77 € iz zastavljene nepremičnine. Zahtevek za poplačilo višje terjatve je zavrnjen (točka II.1. izreka). Stroški tožeče stranke v višini 2.362,30 € so naloženi v plačilo toženi stranki (točka II.2. Izreka). S sklepom - I. točko izreka - je zavrnjen predlog za prekinitev postopka.

Pritožujeta se obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep. Uveljavlja pritožbena razloga: nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravil postopka ter predlaga spremembo sodbe tako, da se dopusti tudi poplačilo terjatve 79.231,77 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ali da se prvostopenjska odločba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Meni, da ni spoštovana določba Obligacijskega zakonika, po kateri zastarajo obresti po preteku treh let. Za čas od zapadlosti do izteka treh let bi sodišče obresti moralo priznati, če se je že odločilo, da so kljub desetletnemu roku ostale obresti zastarane.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in sicer zoper njen ugodilni del ter posledično stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da izrek ni razumljiv, ker zastavljena nepremičnina ni opredeljena s podatkom o katastrski občini. Ugotavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar utemeljuje s trditvijo, da je ugovarjala višini terjatve. Razen tega že tožeča stranka sama omenja plačila porokov in izvršilni postopek, v katerem se je zavarovana terjatev izterjevala, ne pojasni pa, v kakšnem obsegu je bila poplačana. Meni, da je toženčeva obveznost akcesorne narave in da glavna obveznost na toženca ni prešla. Zatrjuje, da je s hipoteko zavarovana terjatev prenehala zaradi stečaja B.Z. s.p. Zahtevku je tožena stranka ugovarjala v celoti.

O pritožbi tožeče stranke Pritožba tožeče stranke je nepopolna, ker ni podpisana. (3. odstavek 343. čl. ZPP). Nepopolna pritožba se ne pošilja v popravo (336. čl. ZPP), ampak se na podlagi 1. odstavka 343. čl. ZPP zavrže. Zavrglo jo je pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že prvostopenjsko sodišče (352. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke Obravnavana tožba je hipotekarna tožba – vložena zaradi realizacije zastavne pravice, vknjižene .pri tožencu lastni nepremičnini parc. št. 23/2 k.o. T. Ta zastavna pravica je bila ustanovljena zaradi zavarovanja tujega dolga – tožničine terjatve do B. Z. s.p. iz pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 3133/0 z dne 25. 11. 1999. Toženec v načelu ne zanika tožničine pravice, da se poplača iz njegove nepremičnine, saj ne prereka obstoja hipoteke, niti ne zanika, da je tožeča stranka hipotekarni upnik. Zahtevku se upira s trditvijo, da terjatev, ki je z zastavno pravico zavarovana, ne obstaja.

Obravnavana zastavna pravica je bila ustanovljena zaradi zavarovanja plačila konkretne - zgoraj navedene - terjatve, zato je zahteva za njeno realizacijo upravičena le v primeru, da terjatev, zaradi zavarovanja katere je bila ustanovljena, obstaja. Pritožba pravilno opozarja na akcesornost zastavne pravice. V hipotekarni tožbi mora torej tožnik obstoj zavarovane terjatve zatrjevati. Če tožnik obstoj zavarovane terjatve zatrjuje, je treba razčistiti ugovore nasprotne stranke o neobstoju ali prenehanju terjatve. Če tožnik obstoja terjatve ne zatrjuje, tožba ni sklepčna.

Prvo od vprašanj, ki ga je treba razčistiti, zato je, ali tožeča stranka obstoj zavarovane terjatve zatrjuje. V tožbi, tik pred postavitvijo zahtevka, tožeča stranka pojasnjuje, da gre za terjatev do dolžnika B. Z. s.p. iz pogodbe o kratkoročnem kreditu 3133/0 z dne 25. 11. 1999, ki je na dan 31. 05. 2008 znašala 243.433,75 € s pp. Ta njena trditev je neskladna z njenimi trditvami iz II. točke tožbe. Tu je navedla, da je bil nad dolžnikom B. Z. s.p. izveden in zaključen stečajni postopek, kar dokumentira s sklepom St 12/2002 z dne 03. 10. 2002 (dokaz A6). Iz te trditve sledi, da terjatev ne obstoji več, ker je prenehala.

Posledica stečaja je prenehanje obveznosti stečajnega dolžnika, ne glede na to, ali so bile terjatve v stečajnem postopku prijavljene ali ne. Stečajni postopek St 12/2002 je bil izveden v času veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL – Ur. list RS 67/93 s spremembami), ki osebnega stečaja fizične osebe ni predvideval (1). Stečajni postopek je bil izveden nad B. Z. s.p., kar pomeni, da so v stečajnem postopku prenehale obveznosti, ki jih je B. Z. ustvaril kot gospodarski subjekt – v sferi opravljanja dejavnosti. S tem, ko tožeča stranka zatrjuje, da je s hipoteko zavarovana terjatev B. Z. s.p., zatrjuje obstoj poslovne terjatve, ki je v stečajnem postopku prenehala. V novembra 2002 zaključenem stečajnem postopku so namreč prenehale vse, do takrat nastale poslovne obveznosti B. Z. s.p., torej tudi obveznosti iz novembra 1999 sklenjene posojilne pogodbe št. 3133/0. V pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 3133/0 (dokaz A2) je kot kreditojemalec sicer naveden tudi B. Z. (fizična oseba), vendar tožeča stranka zatrjuje zavarovanje terjatve B. Z. s.p. Da gre za obveznost B. Z., izhajajočo iz njegove poslovne dejavnosti, pa izhaja tudi iz vsebine same pogodbe, saj se v njej navaja, da gre za kreditiranje samostojnega podjetništva, pogodba pa je tudi podpisana s strani B. Z. s.p. Ker iz tožbenih trditev ne sledi, da s hipoteko zavarovana terjatev obstoji, je tožbo, s katero se zahteva realizacija hipoteke, treba zavrniti in to kljub temu, da po zemljiškoknjižnih podatkih hipoteka formalno še obstoji. Materialne podlage za njen obstoj namreč ni več, zato hipotekarni upnik – tožeča stranka – s hipotekarno tožbo ne more uspeti. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je prvostopenjska odločitev spremenjena (358. čl. ZPP).

Če sodišče odločbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP).

Ker se je tožena stranka uspela ubraniti tožbenemu zahtevku, je upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov (154. čl. ZPP). Utemeljeno zahteva povrnitev sledečih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek 1.756,30 €, nagrado za narok 1.621,20 €, izdatke 20- €, DDV 679,60 €, skupaj 4.077,10 €. Nagrado za narok neupravičeno zaračunava dvakrat, kajti Zakon o odvetniški tarifi (Ur. list RS 67/08) nagrado za narok s količnikom 1,2 predpisuje ne glede na število narokov (tar. št. 3102).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP). Tožena stranka utemeljeno zahteva povrnitev sledečih stroškov pritožbenega postopka: nagrada za postopek 1.259,20 €, izdatke 20- €, DDV 255,80 €, sodno takso za pritožbo 1.317- €, skupaj 2.852- €.

(1) Pozitivna zakonodaja je drugačna – predvideva osebni stečaj.